Oznaka: zgodovina

Prevod članka z naslovom “Resnica v novinarstvu” (Truth in Journalism), ki je bil v reviji Scientific American objavljen 30. julij 1853, pred skoraj 170 leti.

Kaj nam sploh še ostane, če jamstvo zaupanja v znanstveno vednost ne morejo biti ne trditve posameznih znanstvenikov, ne priseganje na znanstveno metodo in ne kriterij objave v znanstveni reviji?

Podobno kot se mora večina ljudi kdaj v življenju spopasti z resno krizo, se je prisiljena s hudimi težavami spopasti tudi marsikatera država. Vendar vsi pristopi k reševanju kriz niso enako učinkoviti.

Otrok nepismenih staršev s Koroške, ki je postal vodilni znanstvenik avstrijskega cesarstva in edini Slovenec, po katerem se imenuje fizikalni zakon.

Traktat z naslovom Problem povečevanja človeške energije s posebnim ozirom na pridobivanje energije Sonca, ki je na voljo v slovenskem prevodu, je Nikola Tesla objavil leta 1900 v junijski številki Century Magazine.

Učenjaki se že stoletja trudijo razumeti pravo naravo Betlehemske zvezde. Je nebo pred dva tisoč leti okrasil svetel komet ali je šlo samo za igro planetov? Morda je nekje v Rimski cesti eksplodirala zvezda? Dokazov in podrobnih namigov o tem božičnem simbolu je v zgodovinskih zapisih malo.

Lizbono je 1. novembra 1755 stresel močan potres, ki ni porušil le hiš, povzročil velikega razdejanja in terjal več deset tisoč žrtev, ampak je pomembno vplival tudi na razsvetljenske učenjake.

Malokdo ve, da je najvplivnejši slovenski zdravnik v resnici zdravnica. Še manj ljudi dejansko pozna ime slovenske kirurginje, ki se ga zadnja desetletja trudijo izgovarjati profesorji medicine na mnogih univerzah po svetu.

Začetki biotehnologije v naših krajih segajo v zgodnja sedemdeseta leta dvajsetega stoletja, ko so v tedanji Tovarni farmacevtskih in kemijskih proizvodov Lek pričeli z razvojem prvih fermentacijskih tehnologij za proizvodnjo ergot alkaloidov. K uspešnemu uvajanju novih biotehnologij so izjemno pripomogle raziskave skupine, ki jo je na Kemijskem inštitutu vodila dr. Helena Sočič.

Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari si je zadnja leta pridobil status vplivnega javnega intelektualca. Njegove knjige podirajo prodajne rekorde, njegovi javni nastopi so zelo dobro obiskani, prav tako se pogosto druži s slavnimi politiki, bogataši in zvezdniki. Čeprav je s svojimi idejami nedvomno osvojil veliko ljudi, pa njegove ideje med znanstveniki niso tako cenjene, nekaterim učenjakom se zdijo celo škodljive in zavajajoče.

Zgodovinske korenine patenta segajo več kot pol tisočletja nazaj. Doslej najstarejši znani dokument, ki ga lahko štejemo za prvi zakon o patentih, je dekret Beneške republike iz leta 1474, znan kot Parte Veneziana; vseboval je večino načel, ki jih bolj ali manj še danes vsebujejo patentni zakoni povsod po svetu.

Milan Vidmar je bil gotovo eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Ni veljal le za uglednega strokovnjaka s področja elektrotehnike in enega najboljših šahistov na svetu, imel je tudi veliko intelektualno širino in dober uvid v probleme takratne lokalne ter globalne družbe.

Ko se je Žiga Zois leta 1780 vrnil s potovanj po Evropi, je začel okoli sebe zbirati pomembne lokalne izobražence. Skupaj so si za cilj zadali, da v javno življenje pripeljejo razsvetljenske ideje. Ključno pri teh prizadevanjih je bilo, da jezik neizobraženih kranjskih kmetov preoblikujejo v jezik, ki bo v upravnem, gospodarskem in kulturnem življenju enakovreden drugim večjim jezikom.

Med prazniki okoli novega leta 1933 so se v pariški kavarni srečali trije mladi filozofi. Simone de Beauvoir in Jean-Paulu Sartru se je pri pogovoru pridružil še njun znanec Raymond Aron, ki jima je z navdušenjem začel pripovedovati, da se je v Nemčiji seznanil s povsem novim pristopom k filozofiji.

Milan Vidmar, eden prvih profesorjev Univerze v Ljubljani, je v svojih Spominih opisal Ljubljano, kakršna je bila v času njegove mladosti. Danes se malokdo sploh še zaveda, da so imele ljubljanske ulice tedaj imena na tablicah izpisana le v nemščini, prav tako je: »v tistih časih vsa 'boljša' slovenska Ljubljana govorila neki mešani slovensko-nemški jezik«.

Danes so skoraj vsa poročila o novih znanstvenih odkritjih objavljena v angleščini. A takšno stanje bi se zdelo učenjakom, ki so delovali v 19. in v prvi polovici 20. stoletja, zelo nenavadno. Pred stoletjem in več je bilo namreč jezikov, v katerih so znanstveniki pisali svoje razprave in medsebojno komunicirali, bistveno več. Učenjaki so sledili novim znanstvenim objavam vsaj v nemščini, francoščini in angleščini.

»S svojo postavo, nasmejanim licem in vencem las okoli glave je zbudila mojo pozornost. Ne da bi zapazila, sem ji izmaknil indeks, prebral ime in rojstni kraj in tako sklepal, da utegne biti Slovenka.« S temi besedami je svoje prvo srečanje z Ángelo Piskernik opisal njen sošolec na dunajski univerzi fizik Lavo Čermelj. Študij je končala tik pred prvo svetovno vojno in konec leta 1914 postala prva Slovenka, ki je pridobila doktorski naziv iz naravoslovja.

Samostojna država, v kateri lahko suvereno odločamo o svoji usodi, prinaša tudi veliko odgovornost. Naloga znanosti je, da zelo jasno pove, kakšne bodo posledice naših dejanj. Javno angažiranje znanstvenikov je v demokratični družbi izjemno pomembno.

Ženske žal dolgo niso mogle postati znanstvenice, kar se je začelo spreminjati šele v začetku dvajsetega stoletja. Ana Mayer iz Lož pri Vipavi je bila ena prvih, ki ji je uspelo premagati mnoge administrativne in ideološke prepreke. Leta 1920 je kot prva oseba zagovarjala doktorat na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani in postala prva ženska, ki se je na univerzi tudi akademsko zaposlila.

Bakterija Escherichia coli, ki jo je Theodor Escherich odkril leta 1886, je zaradi svojih lastnosti, kot sta hitra rast in enostavno gojenje v laboratoriju, postala tako popularna v znanosti, da o njej danes vemo več kot o kateremkoli drugem organizmu.