Algoritem v glavi

S Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani so me povabili, da bi kot zunanji predavatelj honorarno sodeloval pri izvedbi predmeta Sociologija vednosti in znanosti. Čeprav bi bil za takšno delo menda zelo slabo plačan, sem ponudbo z veseljem sprejel, saj se s proučevanjem vloge znanosti v družbi že vrsto let dokaj intenzivno ukvarjam. Pripravljanje predavanj bi navezal na pisanje knjige o najrazličnejših izzivih, s katerimi se trenutno srečuje znanost pri nas in v svetu.

Da bi zadostil pravilom univerzitetnega okolja, sem moral zaprositi še za formalno licenco, da lahko predavanja sploh izvajam. Pri nas se takšnemu dovoljenju reče habilitacija, načeloma pa gre za to, da komisija uveljavljenih strokovnjakov za neko področje znanja presodi, ali je kandidat dovolj strokovno podkovan, da se mu dovoli nastopanje pred študenti. Domneval sem, da gre za formalnost, saj o najrazličnejših vidikih znanosti res veliko pišem in govorim. Nekaj knjig sem izdal tudi v angleščini, tri pa so tik pred izidom v kitajščini, zato sem menil, da moram s to formalnostjo pač le zadostiti pravilom. A žal ni bilo tako. Moja vloga za najnižjo predavateljsko licenco je bila zavrnjena.

Seveda bi razumel, če bi moje dosežke pregledali uveljavljeni učenjaki in presodili, da niso dovolj dobri za visoke standarde Univerze v Ljubljani. A vzrok za zavrnitev je bil drugje. Na fakulteti so za mnenje o moji vlogi, preden so sploh imenovali komisijo strokovnjakov, najprej povprašali algoritem, ki ga je univerza vzpostavila, da avtomatsko preveri, ali je kandidat sploh primeren, da njegovo delo presojajo ljudje. In algoritem je rekel ne. Tako so mi poslali odločbo s podpisom dekana, da se je postopek ustavil, še preden se je vsebinsko preverjanje sploh začelo.

Tračnice za izvedbo akademske kariere

Večini slovenskih znanstvenikov in univerzitetnikov se verjetno zdi način, da se za mnenje najprej vpraša algoritem, nekaj povsem samoumevnega. Takšen način vrednotenja so marsikateri slovenski znanstveniki že tako ponotranjili, da pogosto svoje knjige in članke objavljajo le še z mislijo na to, kako bodo zadostili muhavosti akademskih algoritmov. Ker vsebina raziskovalnega dela v našem akademskem okolju ni več kaj dosti vredna, ampak je poudarek le še na formi, je seveda prilagajanje algoritmom edina smiselna strategija za izvedbo akademske kariere.

Tisti raziskovalec, ki zna uspešno nabirati dosežke, všečne algoritmu, bo brez težav napredoval, prišel do najvišjih raziskovalnih in pedagoških nazivov, prejel najvišja državna znanstvena odlikovanja in bo morda celo sprejet med akademike. In to se bo zgodilo tudi, če med svojimi dosežki ne bo imel prav ničesar takega, kar bi imelo kakršenkoli smisel izven sistema vrednotenja s pomočjo akademskih algoritmov.

Zadnji dogodki kažejo, da so se pripravljeni slovenski znanstveniki brez ugovorov podrediti še tako nenavadnim zahtevam, ki si jih največkrat izmislijo tisti, ki so vse ovire algoritmov že uspešno premagali in postali redni profesorji. Po zadnji takšni skorajda neverjetni nadgradnji algoritma ljubljanske univerze se pri višjih habilitacijskih nazivih upoštevajo le raziskave, ki jih je kandidat opravil na Univerzi v Ljubljani. Če njegov članek ni bil objavljen tako, da je bila za afiliacijo navedena Univerza v Ljubljani, ga algoritem ne bo upošteval. To pravilo je nedavno sprejel univerzitetni senat.

Negativna selekcija duši univerzo

Tudi na drugih področjih stanje ni dosti boljše. Kolegica je pred kratkim sprožila debato o primernosti tega, da se razpisi za prosta profesorska delovna mesta na Univerzi v Ljubljani objavljajo sredi poletja z rokom prijave vsega teden dni. Zgrožena je bila namreč, ko je izvedela, da so prav med njenim dopustom za hip odprli prijave za profesorsko mesto z njenega področja. Znanstvenik doživi takšen razpis za učiteljsko mesto v domačem okolju morda enkrat ali dvakrat med kariero.

Vendar naj ne bi bilo po pravilih Univerze v Ljubljani s tako kratkim rokom formalno prav nič narobe. Kršene so bile le vsebinske Smernice za zaposlovanje visokošolskih učiteljev in raziskovalcev na Univerzi v Ljubljani, po katerih naj bi bili razpisi za profesorska mesta mednarodni in odprti vsaj dva meseca, a ta pravila menda niso zavezujoča. Ker smernice niso algoritmi, ampak le vsebinska priporočila, jih v praksi ni treba upoštevati, če se tako odloči vodstvo univerze. Kako poteka zaposlovanje novih profesorjev v znanstveno bolj razvitih okoljih z daljšo akademsko tradicijo, v katerih gre univerzitetnikom dejansko za to, da dobijo kar najboljše nove kadre, pri nas seveda skoraj nikogar ne zanima.

V razpravi o načinu izvajanja naših domnevno mednarodnih in transparentnih razpisov je nekdo, ki je med svojo kariero dobro spoznal razmere v svetovnih znanstvenih središčih in hkrati tudi stanje pri nas, takole strnil bistvo: »Negativna selekcija je žal ‘name of the game’ na Univerzi v Ljubljani, kadrovanje pa po mojem mnenju najšibkejša točka univerze v celoti.«

Na zapis se je s komentarjem na Twitterju odzval tudi bivši minister za znanost in visoko šolstvo Gregor Golobič: »Nič ni manj akademskega, kot je obravnava ‘akademije’ znotraj akademske sfere. To je bil moj resorni šok naivnosti in zabrusil sem jim, da je razlika s sindikatom železničarjev samo v stopnji izobrazbe. Ko sem to omenil [Boštjanu] Žekšu, se je le zasmejal in mi rekel, da ‘ne moreš pričakovati, da bodo mrliči preselili pokopališče’… Kaj družbo, že same akademske sfere niso pripravljeni misliti oziroma jo z vsemi sistemskimi karier(istič)nimi patologijami sprejemajo in reproducirajo. Če se kdo od zunaj oglasi, je pa to napad na avtonomijo. Avtonomna odpoved meritokraciji…«

Kako se presoja javni interes?

O načinu odločanja, ko za sprejete odločitve nikomur ni treba prevzeti odgovornosti, saj se jih izvede po algoritmičnih pravilih, priča tudi način presojanja, ali posamezna nevladna organizacija deluje v javnem interesu. Pri Kvarkadabri, društvu za tolmačenje znanosti, smo med epidemijo novega koronavirusa opravili res velikansko delo v javnem interesu, saj smo z izčrpnim informiranjem in pojasnjevanjem na različne načine neprestano ozaveščali javnost o najnovejših znanstvenih spoznanjih.

A kot kaže, uradniki na ministrstvu, ki presojajo poročila nevladnih organizacij, delujejo na podoben način kot univerzitetni algoritmi. Nekdo jim je določil, da se za javni interes šteje le 12 posebej opredeljenih dejavnosti in dosežkov. Če eksplicitno pokažeš, da izpolnjuješ vsaj tri, tudi uradno deluješ v javnem interesu, sicer pa ne. Kaj si dejansko naredil, v resnici nikogar ne zanima.

Vladavina algoritmov ali beg pred odgovornostjo

Omenjenim primerom je skupna miselnost, da so pravila namenjena temu, da se jih slepo spoštuje. Obnašamo se, kot da se kot ljudje nismo sposobni odgovorno odločati drugače, kot da sledimo zelo preprostim algoritmom. Tako se ustvarja vtis, da gre pri rezultatih algoritmov za objektivne odločitve, pozablja pa se, da je tudi algoritme nekdo ustvaril.

Ko pogledamo malo bližje, hitro ugotovimo, da se za algoritmi običajno skrivajo zelo konkretni in oprijemljivi interesi. Naj bodo to pravila napredovanja za univerzitetnike, kriteriji delovanja v javnem interesu ali delitev javnega denarja na razpisih, povsod so domnevno objektivna in univerzalna pravila postavljena s še kako subjektivne pozicije z oprijemljivimi partikularnimi interesi.

Človek se (vsaj za zdaj) od robotov oziroma umetne inteligence razlikuje tudi po tem, da je zmožen spreminjati perspektivo oziroma okvir svojega razmišljanja. Algoritem oziroma umetna inteligenca tega še ne zna. Slovenska znanost, univerzitetna sfera in še nekaj drugih sektorjev družbe so, kot kaže, to bistveno sposobnost človeških možganov izklopili. Povsem zavestno so se odpovedali ključni človeški zmožnosti, zaradi katere smo ljudje za zdaj še vedno bolj pametni od strojev.

-