Rezanje ukleščene roke ali racioniranje vode v puščavi?

    Morda se ne spodobi, da s svojo prvo objavo po dolgem času z drugega konca Evrope drenjam v stanje v slovenski raziskovalni skupnosti, a ker sem bil malo spodbujen, da na Kvarkadabri sprožim razpravo: ste že slišali ono o javnih sredstvih za raziskovanje?

    Gre za pobudo z nazivom “Iz javnih sredstev le ena plača“, ki jo je zagnal Sašo in ki je gotovo vsaj ploden teren za razpravo, če ne tudi priročen poligon za prepir. Opis pobude ni dolg, zato si ga splača prebrati v celoti, tu pa mu za začetek razprave dodajam še svoj komentar.

    V normalnih časih taka pobuda ne bi bila povsem smiselna: del poslanstva in obveznosti vsakega visokošolskega učitelja je tudi raziskovalno delo (in do določene mere obratno), zato je neumno pričakovati, da bi učitelji zgolj učili, raziskovalci pa zgolj raziskovali. Če je učitelj zaposlen kot učitelj, nato pa pridobi raziskavo, zakaj ne bi bil plačan za dodatno delo? Če porečete, da naj si pač raziskovalna sredstva pridobi na trgu, zanemarjate stvarnost, da so tudi mnoga zelo pomembna raziskovalna področja taka, da jih trg ne bo podpiral in so obsojena na iskanje pomoči od skupnosti kot celote, se pravi iz javnih sredstev. Če je za raziskovanje pripravljen nameniti še več svojega časa in truda onkraj običajnih delovnih nalog, si za to zasluži tudi dodatno plačilo.

    Če k temu kot član raziskovalne skupnosti dodate še žalostna dejstva, da v danih razmerah tudi odlični raziskovalci (recimo točno tisti, ki lahko pridobivajo raziskave) iz javnih sredstev prejemajo glede na svoje sposobnosti zelo borne plače in da jih z dodatnimi raziskavami vsaj malo približajo spodobni ravni, da si iz projektov plačujejo del materialnih stroškov svojega dela (čeprav ta vidik ni neposredno zaobjet v pobudi, je odvisno od njene izvedbe lahko vsaj posredno prisoten), da mnogi s tem nadomeščajo razkorak med višjo habilitacijo in nižjim delovnim mestom ter še kaj, potem je nespameten vsak predlog, ki vnaprej privoli v žalostno stanje glede drobne velikosti raziskovalne malhe in se posveti zgolj prepiru o tem, kako bi si drobtinice iz nje delili, namesto da bi zahtevali, da kot bolj razsvetljene države tudi Slovenija znanosti in raziskovanju nameni večjo malho, iz katere bo tudi 100 % plače dovolj visok znesek.

    Ampak to niso normalni časi. To so časi, ko denarja marsikje dramatično primanjkuje. Ko se denimo, kot slišimo, na fakultetah krčijo sredstva za plačevanje pedagoškega dela, ko razmere in (kolikorkoli že nesrečna) vodstva raziskovalno-izobraževalnih ustanov redna delovna razmerja z (mlajšimi) sodelavci nadomeščajo s cenejšim in socialno nevzdržnim pogodbenim sodelovanjem, ali pa jih najbolj nemočno zgolj prekinjajo. V takih časih reči, da je edina rešitev trmasta zahteva po dodatnih sredstvih, žalostna vmesna statistika mlade generacije raziskovalcev in pedagogov pa cena, ki jo je do tedaj pač treba plačati, medtem ko gre zaznaven obseg javnih sredstev za plačevanje nadobremenitev uveljavljenih (starejših) raziskovalcev, se mi ne zdi preveč solidarno.

    Dokler ni realno pričakovati dodatnih sredstev, in to se mi žal ne zdi zgolj vprašanje mesecev, bi kazalo razmisliti o tem, kako vendarle tudi z obstoječimi sredstvi poskusiti rešiti, kar je rešiti vredno, to pa bi morali biti tudi generaciji mladih in (še) nikoli zaživelih raziskovalcev in učiteljev. (Da ne bo pomote, sebe v večini pogledov niti ne prištevam več zraven, sploh pa se trenutno oglašam kot učiteljski zdomec, ki ga ukrep ne bi prizadel v nobeni smeri.)

    Gotovo je nestvarno zahtevati, denimo, da uspešna profesorica, ki poleg 100 % plače na mestu visokošolskega učitelja prejema še 20 % iz naslova kake raziskave z javnimi sredstvi, zdaj prisilno opusti raziskavo ali jo opravlja brezplačno. A gotovo bi se dalo – ob vseh pomislekih praktične izvedljivosti – spremembo izvesti tako, da bi bila za čas raziskave razbremenjena 20 % svojih osnovnih učiteljskih obveznosti, ki bi jih institucija skupaj z drugimi tako odpadlimi deleži pedagoške obremenitve s pripadajočim plačilom vred lahko prerazporedila med tiste mlajše sodelavce, ki bi sicer ob varčevalnih ukrepih ostali brez službe. Izvedba gotovo ne bi bila povsem enostavna in gotovo ne posebej zaželeno organizacijsko breme – toda ali je žrtvovanje mlajših generacij raziskovalcev kaj bolj?

    26 KOMENTARJI

    1. 1) Raziskovalno delo ne pomeni nujno dela na projektih.
      2) Za 100% plačo se pač s projekti ne mislim ukvarjati.
      3) Predlog je težko izvedljiv. Npr. za docentsko plačo rabiš 5*20% od ljudi, ki bi delali na projektih, hkrati pa bi ta docent moral opraviti ure 2-3 ljudi, ki pač imajo projekte in bi bili razbremenjeni. Ta mladi docent bi seveda moral biti superman, da bi lahko predaval 3-4 različna področja.
      4) Pri meni sva npr. 2 učitelja na enakem področju, oba na 120% pedagoški obremenitvi in s projekti (po novem tudi člana PS z druge Uni, v katero sva bila povabljena zaradi rezultatov). Enostavno trenutno niti ni človeka, da bi zdaj mene ali kolegico razbremenil pedagoško in te ure za čas trajanja opravil namesto mene.

      5) Tudi mi ni jasno kako ta predlog rešuje zaposlovanje za določen čas. Trenutno, če imaš dovolj velik projekt zaposliš pač nekoga za čas trajanja projekta. V primeru pedagoške razbremenitve pa nekdo v tem času namesto tebe (če smo prebrodili vse tiste prej opisane ovire) pač predava. Po koncu projekta pa se zgodi kaj? Smo očitno na istem kot trenutno (da bi tega mladega človeka obdržal rabiš nov projekt, da si lahko še naprej pedagoško razbremenjen). Seveda bo resen vodja oddelka napravil vse, da ostane skupina skupaj – ni pa med sistemoma praktično nobene razlike. Določeni ljudje bodo še naprej odvisni od uspešnosti prijavljanja projektov ljudi, ki bi po vašem morali na 100% plače…

      Upam, da sem povedla dovolj argumentov za razpravo. Morda mi seveda dokažete, da se motim. Bojim pa se, da bi vam bivši minister Turk ploskal. V bistvu predlog ne nagrajuje projektno aktivnih ljudi ampak kaznuje tiste, ki to niso (kot lahko vidite pa ta razbremenitev oziroma dodatna pedagoška obremenitev v trenutno veljavnem sistemu ni enostavno izvedljiva – pravzaprav bi se verjetno morali habilitaciijam popolnoma odpovedati ali pa jih narediti precej širše). Tudi novi predlog zakona menda ostaja na normativu 6 ur.

      Podobne rešitve je 2x neuspešno preko meril za vrednotenje dela poskušal uveljaviti tudi rektor UMB Danijel Rebolj. Pristojno ministrstvo je predlog v drugem poskusu označilo kot nezakonit.

      • Dragi rx170. Za vami prihaja generacija, ki raziskuje tudi za 0% plače v upanju, da v prihodnosti kakšna drobtina proračuna pade tudi zanje. V tej generaciji je veliko zelo perspektivnih, ki pa jim sindikati in vaše zaposlitve za nedoločen čas ne omogočajo, da bi enakovredno kandidirali za sredstva, s katerimi se vi obmetavate.

        120% plača naj bi odražala, da delate 10 ur dnevno. Skupaj s pedagoškimi nadobremenitvami pa mnogi pridejo tudi na 150%, kar je 12 ur dnevno. Pa je na slovenskih univerzah res tako?

        Če pa zagovarjate, da je teh 20% kompenzacija za nizke plače, ste pa dobrodošli na trgu, dokažite se tam, kjer vaše sinekure ne bodo varovane na barikadah sindikatov in račun naslednjih generacij.

      • ad 2) Za 100% plačo se pač s projekti ne mislim ukvarjati.

        Potem se pa umakni. Za tabo je vrsta ljudi, ki se bodo za 100% plačo ukvarjali tudi s projekti. Temu se reče zdrava konkurenca.

      • Pa saj sem rekel: pač ne bomo prijavljali projektov. ALi pa predlagajte, da kdor je plačan 100% iz pedagoške NE SME delati na projektih, niti jih prijavljati. Stvar rešena. In takoj bo en kup raziskovalcev, ki bodo pač šli iz projekta do projekta do prvega neuspešnega razpisa.Če pa ste kdaj resno raziskovalno delali, potem veste, da se resno raziskovalno delo izvaja popoldne, zvečer, skratka izven delovnega časa in da zajema precej več kot tistih pogodbenih 8 ur. Pri meni je bilo tako tudi ko še nisem imel projekta.

        Zagovarja se kao zdrava konkurenca, pri tem pa se pričakuje, da se del tekmovalcev enostavno umakne iz igre ali pa dela zastonj.

        Kar bi vi morali predlagati, je enostavno to, da MRji po doktoratu dobijo plačo in to je to. Na ta račun pa enostavno ni projektnih razpisov, pa je stvar okrog 120% v trenutku rešena. Da ne bi kdo komu odžiral službe, ker je tako nor, da ima ob polni pedagoški nadobremenitvi še voljo prijavljati neke projekte.

    2. Naj navržem zgolj še eno kost.

      V Sloveniji imamo habilitacije za raziskovalno osebje kot so: raziskovalni asistent, znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec, znanstveni svetnik in habilitacije namenjene pedagoškemu osebju: asistent, docent, izredni profesor in redni profesor.

      Nazivi so namenjeni izključno raziskovalnemu osebju, ki ne poučuje. Če pa pogledamo kakšne habilitacije se dejansko izvajajo, hitro vidimo, da se za raziskovalne nazive odloča redko kdo. Razlog pa tiči ravno v tem, da je v raziskovalni sferi prekleto težko dobiti redno zaposlitev in se marsikakšen odličen raziskovalec, ki pa ni nujno tudi dober pedagog hitro odloči za bolj "varno" odločitev v obliki pedagoške obremenitve. S tem ne le, da ne vzpodbujajo stalne zaposlitve v raziskovalni sfer, ampak se tudi dobesedno zažirajo v pedagoški proces za katerega niso primerni (seveda obstajajo izjeme, ki pa jih je vsaj po mojih izkušnjah zgolj za vzorec).

      Naj le omenim, da med enakovrednimi nazivi za pedagoško in raziskovalno dejavnost sploh ni bistvenih razlik, saj se pri habilitacijah v pedagoške nazive pedagoška usposobljenost posameznika niti malenkostno ne vrednoti. Vse skupaj je zgolj absurdna kulisa.

      Prav zaradi omenjenega se velikokrat zgodi, da raziskovalci, ki so svojo kariero izoblikovali s polnim delavnikom na raziskovalnem področju, zasedajo pedagoške položaje kolegom, ki morajo v enakem času poleg pedagoških obveznosti izvajati še raziskovalno delo v bolj ali manj enakem obsegu (pa smo spet pri superman-ih). Nemalokdaj se tako zgodi, da mesta docentov in višja, poberejo raziskovalci, brez izkušenj v poučevanju in predajanju znanja. S tem pa trpijo študenti, ki to občutijo na lastni koži.

      Pa veselo glodanje 🙂

    3. Povzemam nekaj argumentov nasprotnikov peticije, ki sem jih prejel zadnje dni:

      – preprosto ni drugih strokovnjakov, ki bi nas lahko nadomestili oziroma bi lahko delo opravili namesto nas
      – če bi sprostili ure, jih ne bi mogli izvajati drugi, ker bi jih vodstva inštitucij ukinila
      – predlog še poglablja razlike med raziskovalci na univerzi in na inštitutih: prvi učijo in raziskujejo, drugi samo raziskujejo
      – dodatke nad 100% si povsem zaslužimo, ker imamo slabe plače, smo v prenizkih plačnih razredih, nismo še ustrezno napredovali…
      – zakaj bi se mi prvi odpovedovali dodatnemu dohodku, če drugi služijo še več (s pogodbami, honorarji, svetovanji, apanažami…)
      – če že uvajamo omejitev, naj ta velja tudi za dohodke iz evropskih in zasebnih virov
      – najprej je treba razrešiti nekatere druge probleme, kot je denimo izvedba dejansko odprtih razpisov za delovna mesta
      – gre za zaroto neoliberalcev in njihovih plačancev, katere cilj je uničiti znanost in univerzo 😉

      Seveda so nekateri pomisleki povsem na mestu, a po drugi strani je nekje pač treba začeti z reformami, sicer se ne bo spremenilo prav nič.

      Ključna vprašanje tako ni sprejeti ali zavrniti ta konkretni predlog (Iz javnih sredstev le ena plača), ampak kateri alternativni ukrep predlagati, da bi se razmere začele urejati, če ta ni sprejemljiv?

    4. Zgoraj sem vam napisal, kaj lahko predlagate.

      Strinjamo se lahko, da je trenutni sistem slab toda Vaš predlog ima toliko pomanjkljivosti (kar tudi sami posredno priznavate), da je tudi sam slab in bi ga uveljavljali zato, da bi pač nekaj spreminjali in to bi naj bilo dobro? Spremembe zaradi sprememb ponavadi ne prinesejo nič dobrega.

      Če gremo po vaših alinejah:
      – kot sem pokazal iz primera zgoraj to nadomeščanje ni tako enostavno. Poenostavitev bi verjetno zajemala spremembe pri habilitacijah in ne vem kaj o tem govori novi predlog zakona o visokem šolstvu.
      – trenutno so vodstva inštitucij obsedena z rezanjem ur po predmetih zato je ta argument žal še kako realen
      – predlog v resnici dodatno obremeni ljudi, ki nimajo projektov (seveda v kolikor so habilitirani za enaka področja kot nosilec/izvajalec projekta). Na srednji rok to pomeni, da takšna oseba še manj raziskuje, ima še manj Sicris točk (pa se še kako zavedam vseh slabosti tega ocenjevalnega sistema) in posledično še manj možnosti da kadarkoli kandidira za projekt.
      – če nekdo misli, da so plače docentov/profesorjev tako bajne, naj pogleda preko meje (ne samo kopirati od tam tistih rešitev, ki vam odgovarjajo)
      – lahko se odpovemu dohodku, toda naj potem tudi odgovornost za projekte raziskave prevzamejo tisti, ki bodo iz tega naslova plačani
      – evropski denar je prav tako javni denar!!!! Razpravljamo lahko zgolj o projektih iz gospodarstva
      – kako bi naj delovali odprti razpisi za delovna mesta si trenutno ne predstavljam
      – predlog predstavlja zgolj neko socialistično prerazporeditev sredstev in je daleč od neoliberalizma

      Kar je zaskrbljujoče, pa je da tako slab predlog pride iz akademskih krogov.

    5. rx170, najprej hvala za izčrpen in konstruktiven komentar – saj sem vedel, da lahko iz vas izvlečem več kot le poenostavljen enovrstični odziv. Nemara ga delno pojasnjuje tudi vaš boljši spomin na razpravo lansko leto – priznam, da je sam nisem videl ali se je vsaj nisem spomnil, hvala za opomnik.

      Vaš izčrpnejši komentar sicer ne pojasni povsem, zakaj bi šlo pri predlogu za uravnilovko, vsaj ne bolj, kot pa je uravnilovka že sedanji sistem. (Ki pri financiranju raziskovalnih nadobremenitev iz javnih sredstev po mojem tudi ne dela kakih bistvenih razlik glede na kakovost, le da se namesto do 100 % s programskim ali projektnim delom pride do 120 %.) Uravnilovka je v svoji osnovi že obstoječi plačni sistem, kjer vsak učitelj v istem plačnem razredu dobi bolj ali manj enako plačo, tudi če je en mojster svojega posla, drugi pa povprečnež ali celo blefer.

      Lahko pa komentar razumem in se s povedanim v marsičem strinjam, če govorimo o tem, da stanje že v nekriznih časih ni bilo rožnato, pobuda pa še dodatno odvrača od prizadevanj za (iz javnih sredstev plačano) raziskovalno delo.

      Zato samo še enkrat ponavljam poanto svoje objave, ki je hkrati tudi moj komentar k zadnjemu Sašovemu komentarju. Sam tega predloga ne razumem kot dolgoročno reformo (se pravi, da nikoli ne bi mogli prejemati več kot 100 % plače iz javnih sredstev), ampak kot reševanje trenutnega žalostnega stanja slovenske raziskovalne skupnosti, ki poka po šivih svojih (naj)mlajših in najbolj ranljivih članov. Pobuda zahteva ali pričakuje (ali, če hočete, želi vsiliti) nekaj solidarnosti v smislu odpovedovanja delu svojega kosa pogače, da nahranimo druge. Ne zato, ker bi menili, da so ti (120 %, 150 % ali kolikor že veliki) kosi pogače preveliki, ampak ker je pogače nasploh premalo in je mnogi ne dobijo nič, pa bi si je malo morda tudi zaslužili.

      Hkrati pa podpiram tudi vsako dobro argumentirano pobudo, da se (vsaj) takoj po izhodu iz krize poveča tudi obseg sredstev za raziskovanje in ponovno pretehta razpon možnih plačil za dobre raziskovalce/učitelje. (Pri tem se nam niti ni treba primerjati s tistimi bogatimi državami, po katerih se najraje zgledujemo – na Portugalskem je BDP na prebivalca denimo 1500 evrov nižji, profesorji pa imajo opazno višje plače kot v Sloveniji (in v javnih šolah višje kot na zasebnih).)

      Končno pa samo še tale misel: v univerzitetni sferi je še vedno cel kup reči, ki jih ljudje počnemo zunaj svojega rednega delokroga in delovnega časa, čeprav zanje ne dobimo nobenega dodatnega plačila. In do neke mere bo tako morda ostalo za vekomaj, čeprav je nemara v novih časih marsikoga že prijelo, da bi vztrajal pri finančnem ovrednotenju vsakega tovrstnega opravila. Ne samo rx170 in marsikateri bralec tega bloga, tudi marsikdo v drugih "naslanjačarsko" udobnih službah se zgolj nasmehne, ko posluša ali bere razprave o 40-urnih ali krajših delavnikih…

      P.S. Tole sem napisal, preden sem opazil zadnji komentar rx170 – po hitrem branju moj komentar ostaja enak, a raje poudarim, da se v njem ne sklicujem na to zadnjo objavo. (Razen, da sem sam pri svojem komentarju – in verjamem, da tudi Sašo pri pobudi – meril na slovenska javna sredstva, ne evropska.)

    6. Moje izkušnje žal kažejo, da začasne protikrizne rešitve kaj kmalu postanejo trajne.

      Kako ni uravnilovka, če sta oseba brez projekta in s projektom plačani enako?
      Pravzaprav je teh 20% znotraj fakultetnih sistemov trenutno edini element, ki ne pomeni uravnilovke (če pač privzamemo, da je sodelovanje ali nosilstvo na projektu vseeno nek kazalec kvalitete oziroma delavnosti posamenznega in pustimo ob strani vse očitne slabosti našega prijavitvenega in ocenjevalnega sistema).

      In diskriminacija v korist evropskim projektom se mi tudi ne zdi primerna.

    7. >ad 2) Za 100% plačo se pač s projekti ne mislim ukvarjati.

      > Potem se pa umakni. Za tabo je vrsta ljudi, ki se bodo za 100%
      > plačo ukvarjali tudi s projekti. Temu se reče zdrava konkurenca.

      In za temi je vrsta enih drugih ljudi, ki se bodo s projekti ukvarjali tudi za 80% plače, za njimi pa tisti za 60% itd. Zato je ta predlog 'neoliberalen' po naravi in bi ga bil vesel vsak lastnik tovarne ali pa minister, ki špara.
      Zakaj se ne razmišlja v smeri, da si ves javni sektor začasno zniža plače, da bo več delovnih mest za mlade? Zakaj je treba kaznovati prav eno skupino ljudi, večina od katerih itak trdo dela za ta dodatek?

      • Dragi kolega. Sklepam, da kadar menjavaš okna v stanovanju, popravljaš avto, kupuješ čevlje itd, ne glede na priporočila in kakovost, izbereš najdražjega ponudnika? Družinski proračun ti je verjetno zelo hvaležen.

      • Draga kolega ali kolegica. Iz tega, kar praviš, lahko sklepam, da privzemaš, da so tisti, ki bi delali samo za 100%, bolj kvalitetni od tistih, ki danes delajo za 100-120%. In da so tisti, ki danes delajo za 100-120%, samo najdražji, ne pa tudi morda najboljši. Mislim, da to ni verodostojen opis trenutnega stanja na področju, o katerem debatiramo

        In če doma obnavljam okna, je cena le eden od dejavnikov, ne pa edini; na koncu zmaga najboljše razmerje med ceno in kvaliteto. Pri tebi bi očitno zmagala samo najnižja cena.

      • Vidiš, pri tebi zmaga najboljše razmerje med ceno in kvaliteto. Zakaj pa v državi ne zagovarjaš enakega tretmaja?

    8. Zadnji stavek peticije je neoliberalna molitvica. Čudno, da kdo, ki tako zelo verjame v trg, sploh razpravlja o odstotkih plače iz javnih sredstev.

      Občutek imam sicer, da tule teče razprava predvsem o raziskovalnih inštitutih. Glede univerz pa bi bilo po zdravi pameti najbrž treba zahtevati predvsem ohranjanje SEDANJEGA FONDA ZAPOSLITEV ter transparenten in meritokratski (da, meritokratski!) sistem zaposlovanja.

      Kar se tiče univerz: zakaj ne zahtevate usklajevanja delovnih mest na univerzah z nazivi? (Raziskovalnim inštitutom ta problem ni znan, saj tam delovno mestu ustreza nazivu.) Uskladitev bi odprla veliko število novih delovnih mest.

      100% oz. pričakovana plača: na univerzah je ni. Izr. prof. na delovnem mestu asistenta NE PREJEMA "pričakovane" plače številni primeri na UL), prav tako ne redni profesor na mestu docenta (številni primeri na univ. v Mariboru). Govorjenje o 100% plači je v tem pogledu demagoško in je voda na mlin "varčevalcev". Na prvem mestu bi morala biti konkretna zahteva po pretvorbi tistih "dodatnih" 20% v nove zaposlitve. Vendar se avtorji peticije rajši zavzemajo za varčevanje in reze.

      Zahteva po nižanju plač pa je tudi voda na mlin akademskih baronov, ki hočejo izstopiti iz sistema javnih uslužbencev.

      Škoda, da se omenja samo plača, ne pa drugi dohodki, ki izvirajo iz sistemske korupcije (sodelovanje z državnimi in paradržavnimi institucijami). Škoda, da se ne omenjajo netransparentni izbirni postopki. Plača je še najmanjši problem. Je relativno slaba.

      Marko Marinčič

      • Hvala Marko Marinčič za komentar pobude.

        Če prav razumem, univerzitetni sindikat podpira predlog, da se ukine možnost dodatne 20% zaposlitve nad 100% in se te ure pretvori v nove zaposlitve?

      • … nisem pisal v imenu sindikata …

        Problem sploh ni samo v tistih 20% raziskovanja nad 100%, ampak v tem, da zakon (tudi predlog novega zakona) univerzo tretira skoraj samo kot pedagoško ustanovo. Univerza je tudi glede infrastrukture in materialnih stroškov v veliki meri odvisna od kompetitivno pridobljenih projektov.

        Če se uredi financiranje raziskovalne dejavnosti in če se delovna mesta uskladi z nazivi, bi seveda marsikdo, ki si ta hip sam plačuje udeležbo na konferencah, takoj bil za administrativno omejevanje plače. A tudi to velja bolj za redne profesorje, ne pa za asistente, ki bi padli pod 1000 eur.

        V sedanji obliki se peticija (tudi če to ni njen namen) omejuje na spodbudo rezanju. V tej formulaciji je žal niti najmanj ne podpiram.

    9. Se opravičujem za nekoliko daljši molk – delo, prehladi in nerodni časi terjajo svoje, pa čeprav v naših trenutnih logih ni nobenih takih težav, kot jih imate v Sloveniji. A da ne bo izpadlo, da sem pozabil na to temo, kratek sklep z moje strani.

      rx170, razumem argument uravnilovke, a na enako vižo ga je mogoče pripisati že obstoječemu sistemu: denimo, da ne dela razlik med res kvalitetnimi raziskovalci, ki sredstva pridobivajo iz EU ali gospodarstva ali od koderkoli že, ter onimi malo slabšimi, ki so odvisni zgolj od dobre volje ARRS; ali pa, da ne dela razlik med onim pridnim raziskovalcem, ki za 120 % "plače" zagnano vlaga 200 % napora, ter onim bolj ležernim spretnežem, ki se do istih 120 % dokoplje s kakimi 80 % realnega delovnega časa.

      Zakaj potemtakem, denimo, omejiti zgornjo mejo na 120 % (ali pa 150 % ali kolikorkoli že)? Če izhajamo iz 40-urnega delavnika za 100 %, potem je gotovo v mejah človeških zmožnosti odgarati in zaslužiti 200 % plače. Končno to niti v praksi ni prepovedano, saj marsikateri raziskovalec poleg svojega rednega dela (in nadobremenitve) lahko sprejme še kakšno dodatno plačano avtorsko delo. Kaj potemtakem ni že 120 % meja za javna sredstva umetna? Seveda je, z vsemi hibami, ki jih prinese zraven. Moj odnos do Sašove pobude, ki sem jo podprl, je izhajal iz občutka, da bi bila to ena redkih možnosti, da brez dodatnih sredstev za raziskovanje (in visoko šolstvo) v tej srenji pokažemo – ali dosežemo – nekaj solidarnosti za reševanje onih, ki sedaj trpijo najbolj, na račun onih, ki bi se za čas krize odpovedali presežku.

      (Da/kolikor je ta presežek reševanje žalostnega stanja nizke osnove, pa gotovo ne more bilka, ki bi se je v nedogled oklepali z vse bolj odrevenelimi rokami.)

      Končno še trije komentarji k usodi pobude:

      Prvič: rx170, cenim vaše vsebinske komentarje, malo pa se mi zdi žalostno, da jih pokvarite s kako prelahkotno zbadljivko. Ravno zato, ker jih tako zlahka odmislimo, bi nemara lahko tudi shajali brez njih.

      Drugič, morda boste (številni bralci) veseli, če kot nekdo, ki se mu pobuda zdi vredna pozornosti in podpore, povem, da se mi svet ni podrl, ker ni postala hit spletne civilne družbe. Pobuda je bila dana in pač ni dobila veliko podpore, zaradi česar bo verjetno zamrla – nič groznega, življenje teče naprej. Tudi tako živi (oziroma bi morala živeti) demokracija.

      In tretjič, v luči namerne patetike zadnjega stavka: pod roke mi je prišel odziv nekega resnejšega (in nemara povsem dobronamernega) nasprotnika pobude, v katerem se boji, da trenutek pobude preveč sovpada z navideznimi začetki vladnega rušenja sistema javnih uslužbencev, da bi bil naključen. Kolikor poznam Saša – in svoj odziv, ki sem mu ga povedal že pred spletno objavo pobude – me ob takem zapisanem sporočilu le še malo bolj užalosti, v kakšnih paranoidnih časih (po sili razmer?) živijo nekateri naši kolegi.

    10. Teh 20% je pravzaprav eno veliko nepotrebno administriranje. Zaradi obstoječega plačnega sistema tega denarja ni mogoče enostavno preliti v plačo (kar bi bilo po mojem logično). Res pa je trenutno plačni sistem velika ovira za trenutna vodstva, ki ne morejo šariti po plačah, kot bi si želela. Vaša pobuda pa je presenetljivo podobna merilom za vrednotenje dela na Univerzi v Mariboru, ki so bila s strani večine fakultet že 2 x zavrnjena in menda jih je tudi ministrstvo označilo za nezakonita. Žal slo univerze še niso zrele, da bi bil plačni sistem popolnoma prepuščen njim samim oziroma bi to verjetno pomenilo veliko divjanje svinj, ki bi bile trenutno pri koritu (ARRS situacija, o kateri kritično pišete na tem portalu, je tipičen primer takega ravnanja). In paranoja gor ali dol, s takimi idejami se na UM srečujemo že dobra tri leta, odkar jo je prevzela stranka Zares.

      Moje mnenje pač je, da mora biti nosilec projekta tisti, ki bo odločal, kako se bo porabljal denar in ne centralno planska navodila, da mora zaposliti nove ljudi (to je pa pač smer v kateri gre vaša pobuda). Itak je v interesu zaposlovanje novih ljudi (vsaj jaz ga imam, da razvijam področje) in zdajšnja omejitev 20% glede na dejstvo, da so "staff costs" pri večini projektov predpisani je to zaposlovanje itak posledica ravno te 20% omejitve (ki pa je trenutno tudi edina varovalka pred popolno uravnilovko med projektno aktivnimi in neaktivnimi). Seveda pa so vse te zaposlitve za določen čas ali pa v stilu prekernega dela. In v primeru uveljatve vaše pobude, bi bilo logično takega zaposlovanja še več. Pobuda torej na dolgi rok ničesar ne rešuje ampak zgolj prerazporeja denar. Seveda lahko rečete, da bi se povečala trenutna zaposlenost ampak verjetneje je, da bi se število prijavljenih projektov naenkrat začelo zmanjševati (mladi komaj zaposleni ljudje pa bodo zelo težko prišli do projektov).

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.