Moč čudenja in Kratka luč v temi – avtobiografija Richarda Dawkinsa

Če bi se v Razširjenem fenotipu omejil na artefakte, kot so cevke Janinih os lončaric ali hišice Mikovih mladoletnic, se mi ne bi zdelo potrebno zapisati (založbi pa ne natisniti na platnico mehko vezane izdaje): »Če ne boste nikoli prebrali nobene druge moje knjige, prosim, preberite vsaj tole.« Toda širjenje seže še dlje. Poglavje o živalskih artefaktih bralca omehča in ga pripravi na radikalnejše ideje o manipuliranju parazitov z gostitelji in o ›delovanju na daljavo‹. Metljaj živi v polžji hišici, tako kot ličinka mladoletnice živi v svoji hišici iz kamenčkov. Metljaj svoje hišice ne ›zgradi‹ tako, kot mladoletnica zgradi svojo. Če pa bi metljaj lahko našel način, da bi polžjo hišico spremenil, tako da bi bila zanj ugodnejša, in če bi bili lahko prepričani, da je naravno odbiranje tej spremembi dalo prednost, tedaj bi po neodarvinistični logiki morali priznati, da metljaj premore gen ›za‹ značilnosti polžje hišice. Če sprejmeš analogijo s hišico mladoletnice (in kako bi je lahko ne sprejel?), logika razširjenega fenotipa narekuje sklep, da genom metljajev vsebuje gene ›za‹ polžje fenotipe, vsaj v tistem smislu, v katerem vsebuje gene ›za‹ fenotipe metljajev.

Polžja hišica je za metljaja bivališče, ki mu nudi zaščito, tako kot je prodnata hišica varno bivališče za mladoletnico. Ne bi nas presenetilo, če bi ugotovili, da parazitska okužba polža oslabi, tako da je recimo hišica tanjša, kot bi morala biti, in polž zato bolj ranljiv. Kaj pa naj rečemo, če je polžja hišica debelejša, kadar je okužen s parazitom? To se dejansko zgodi pri polžih, okuženih z nekaterimi vrstami metljajev. Ali je polž zaradi vpliva parazita bolje zaščiten? Ali metljaj polžu altruistično vrača uslugo? Ali je za polža dejansko bolje, če ima parazita?

V nekem smislu najbrž je, vendar ne v pravem darvinističnem smislu. Takole mislim. Vsaka lastnost živali je kompromis med nasprotujočimi si pritiski. Tako kot za polža ni dobro, če je hišica pretanka, tudi ni dobro, če je predebela. Kako to? Kot je v evolucijski teoriji zelo pogosto, gre za vprašanje ekonomičnosti. Material za izgradnjo hišice, recimo kalcij, je drag. Kot smo videli v poglavju o ekonomiji os grebač, je treba pretirano vlaganje v en del ekonomije telesa plačati v obliki premajhnega vlaganja v kak drug del. Polž, ki preveč vlaga v svojo hišico, mora skopariti pri čem drugem, zato bo manj uspešen kakor njegov tekmec, ki v hišico vlaga malce manj (zato pa več kje drugje). Domnevamo lahko, da je povprečna debelina hišice pri neokuženih polžih optimalna. Če metljaj polža prisili, da hišico odebeli, ga s tem odriva stran od polžjega optimuma in proti drugačnemu, dražjemu optimumu, ki je optimum za metljaja.

Je verjetno, da bi bila debelejša hišica bolj optimalna za metljaja kot za polža? Pravzaprav je to zelo verjetno. Vsaka žival mora loviti ravnovesje med potrebami, ki zadevajo posameznikovo preživetje, in tistimi, ki zadevajo razplod. Pavji samci in samice imajo na kontinuumu med parjenjem in preživetjem različne optimume. Samicam je več ›do‹ preživetja, samcem pa do razploda, celo za ceno krajšega življenja. To pa zato, ker lahko samec, ki mu ni treba ›plačevati‹ za velika, draga jajca, v kratkem življenju opravi bistveno več razplajanja kot samica. Večina samcev je pri predajanju genov potomcem manj uspešna od povprečne samice, nekaj ›elitnih‹ samcev pa je veliko uspešnejših od povprečne samice, in to tudi, če umrejo mladi. Samci pretežno podedujejo značilnosti prednikov, ki pripadajo elitni manjšini in ki so umrli mladi, prej pa zaplodili obilje potomcev. Tako ima pri samcih prednost težnja k pomikanju ekonomije telesa stran od optimuma za posameznikovo preživetje in proti razplojevalnemu optimumu.

Polžu je ›do‹ razploda: to je cilj, za katerega je njegovo preživetje zgolj sredstvo. Metljaju pa je za razplojevalni uspeh polža, v katerem trenutno domuje, prav malo ›mar‹. Metljajevi geni dosežejo drugačen kompromis med polžjim preživetjem in polžjim razplodom kot pa polžji geni. Polžji geni ›hočejo‹ prihraniti nekaj sredstev za polžev razplod in zato sklepajo kompromise glede preživetja. Metljajevi geni ›hočejo‹, da polž vsa svoja sredstva vloži v ohranjanje zaščitne hišice, s katero potuje metljaj – torej v polžje preživetje, k vragu pa s polžjim razplodom! Če bi metljaji prehajali neposredno od polžjega starša na polžje potomstvo, bi bilo drugače: v tem primeru bi bilo tudi metljajem ›mar‹ za polžji razplod, ne le za preživetje. To je ena od najpomembnejših lekcij iz Razširjenega fenotipa. Paraziti so do svojih gostiteljev prijaznejši, bolj simbiotični, kadar njihovi potomci okužijo potomce njihovih gostiteljev, namesto da preidejo na naključne predstavnike gostiteljske vrste.

Parazitski geni imajo torej lahko ›razširjene‹ učinke na fenotipe gostiteljev. Parazitološka literatura je prepolna fascinantnih, celo obešenjaških opisov, kako paraziti manipulirajo z navadami svojih gostiteljev, da bi olajšali lasten življenjski krog, in v poglavju ›Gostiteljski fenotipi parazitskih genov‹ sem naštel dolgo vrsto primerov. Skoraj bi lahko rekli, da parazit vodi gostitelja kot marioneto; logika naravnega odbiranja pa narekuje, da to podobo prenesemo na raven parazitovih genov. Leta 2012 je David Hughes s sodelavci objavil sijajno knjigo Kako paraziti manipulirajo s svojimi gostitelji, v kateri je na zadevo pogledal z zelo ›razširjenofenotipskega‹ gledišča.