Moč čudenja in Kratka luč v temi – avtobiografija Richarda Dawkinsa

Format debate mi ni preveč pri srcu, sploh pa ne maram strogo strukturiranih debat z merjenjem časa, ki se končajo z glasovanjem. Kot dodiplomski študent sem se sicer redno udeleževal četrtkovih večernih debat na oxfordskem debatnem društvu in poslušal govore gostov, med katerimi so bili izvrstni nastopi tedaj vodilnih politikov in govornikov: Michaela Foota, Hugha Gaitskella, Roberta Kennedyja, Edwarda Heatha, Jeremyja Thorpa, Harolda Macmillana, Orsona Wellesa, Briana Waldna – celo Oswald Mosley se je izkazal za govornika, ki si ga poslušal odprtih ust, pa naj je bil po politični plati še tako antipatičen. Tudi nekateri študentski govorci so se ponašali z nadvse dovršenim nastopom, na primer Paul Foot, Michaelov nečak, ki je pozneje postal prodoren raziskovalni novinar. Razočaral pa me je format odvetniškega dvoboja v formalnih debatah. Univerze prijavljajo debatne ekipe na tekmovanja, kjer govorcem z žrebom določijo, katero stran bodo zagovarjali. To je nedvomno odlična vaja za odvetnike, vendar se mi zdi, da je v tem, da si mladi ljudje ostrijo govorniške veščine z zagovarjanjem naključno odkazanega stališča, v katero sploh ne verjamejo – ki je morda celo v nasprotju s tem, kar verjamejo –, nekaj, kar spominja na prostitucijo. Če naj me govorništvo gane, hočem, da je mišljeno iskreno. […]

Angleško pravo (pa mislim, da tudi škotsko in ameriško) temelji na načelu ›vlečenja vrvi‹: v sporu plačajmo nekoga, da bo čim močneje zagovarjal prav ene strani, pa če vanj verjame ali ne, plačajmo še drugega, da bo temu čim močneje ugovarjal, potem pa poglejmo, kako poteka igra vlečenja vrvi. V nasprotju s tem se mi, čeprav je to nemara naivno, načelo ›preiskovalnega sodišča‹, ki je bolj značilno za zahodnoevropsko pravo, zdi bolj pošteno in človeško: staknimo glave, oglejmo si dokaze in poskusimo ugotoviti, kaj se je resnično zgodilo. Angleški in ameriški odvetniki brez pomislekov izražajo občudovanje do legendarnih zagovornikov, ki so bili tako dobri, da jim je uspelo izboriti oprostitev celo za … (sami vstavite ime kake očitno krive stranke). Za pravnikov ugled je še toliko bolje, če lahko vsak cepec vidi, da je bila njegova stranka kriva, pa je velikemu zagovorniku vseeno uspelo pridobiti poroto na njeno stran! […]

Različico ›vlečenja vrvi‹ kot metode za ugotavljanje resnice je prevzela tudi šola televizijskih voditeljev, ki jo je (vsaj v Veliki Britaniji) uvedel Robin Day. Dan pred pisanjem teh vrstic sem v BBC-jevem televizijskem studiu čakal, da pridem na vrsto za vroči sedež. Konec koncev sam nisem bil deležen take obravnave, toda v teh minutah mojega čakanja je voditelj z vrsto politikov, predstavnikov vseh treh glavnih strank, pretresal temo dneva. Njegov slog spraševanja je bil bojevit že od začetka. Kot je bilo videti, je domneval, da vsi trije lažejo ali da so vsaj nesposobni. Morda je res verjel, da so. Sumim pa, da je bil resnični razlog v tem, da se je novinarstva učil od ljudi, ki menijo, da v intervjuju resnico najlaže izbrskaš tako, da sogovornika kolikor mogoče izzivaš, da bi videl, kako se bo končalo to ›vlečenje vrvi‹. Morda je to res najboljši način, vendar ni samoumevno in potrebuje utemeljitev.

Skratka, čeprav sem včasih sprejel vabila za nastope v oxfordskem in cambriškem debatnem društvu, ne maram dvobojevalskega sloga debatiranja. Prvič sem ga izkusil leta 1986 na društvu Oxford Union, kjer sva se z Johnom Maynardom Smithom soočila z dvojico kreacionistov, Edgarjem Andrewsom in A. E. Wilder-Smithom. Iztočnica je bila, da »je nauk o stvarjenju veljavnejši kakor teorija evolucije«. Danes nikakor ne bi pristal na debato s tako iztočnico in tudi leta 1986 sem to storil le v podporo odlični študentki z New Collegea, Danieli Sieff, ki je privolila, da bo glavna študentska govornica na strani znanosti. Nobeden od gostov na nasprotni strani ni imel nikakršne biološke izobrazbe. Za kemika Wilder-Smitha se je pokazalo, da je neškodljiv, priljuden klovn; (manj priljudni) fizik Andrews pa je napisal vrsto knjig, ki so zagovarjale fundamentalistični kreacionizem (vključno s ›potopno geologijo‹: res, res – nanaša se na Noetov potop!) in ki sem jih pred debato iz previdnosti prebral. Seveda, z naivnim kreacionizmom bi v debati pri oxfordskih debatantih takoj pogorel, zato se je Andrews pretvarjal, da je njegov pristop bolj prefinjen in da temelji na filozofiji znanosti. Nihče ne bi uganil, da bi on, profesor fizike, zares lahko bil naiven kreacionist … dokler nisem začel na glas brati odlomkov iz njegovih knjig. Neprestano je skakal v zrak in si pomilovanja vredno prizadeval prepričati predsednico, naj mi prepreči branje njegovih lastnih spisov. Povsem po pravici ga je zavrnila in obsedel je z glavo v rokah, jaz pa sem na glas bral poglavitne odlomke, ki so njegove filozofske pretenzije postavljali na laž. Ko so po koncu debate postregli s pijačo, se je sporekel z Johnom Maynardom Smithom; to je bilo edinkrat, da sem videl tega dragega dobričino zaripniti od jeze.

Konkretnejši razlog, da nočem več sodelovati v formalnih debatah s kreacionisti, pa je ta, da kadarkoli znanstvenik privoli v tako debato, to ustvari iluzijo enakovrednosti. Poslušalstvo zavedeta dva stola, ki drug ob drugem stojita na odru, zavede jih odmerjanje enake količine časa ›obema stranema‹: zavede jih, da verjamejo, da res obstajata ›dve strani‹ in da se debata vrti okrog nečesa tehtnega. Za ta ›učinek dveh stolov‹ mi je oči odprl Stephen Jay Gould. Povabili so me, da bi debatiral z nekim kreacionistom v Ameriki, in telefoniral sem Stevu, da bi ga vprašal, kaj misli. »Ne hodi,« mi je prijateljsko svetoval. S tem, ko pravi znanstvenik privoli v tako debato, je kreacionistov poglavitni cilj že izpolnjen, ne glede na to, kaj se v debati dejansko zgodi. »Oni so tisti, ki potrebujejo reklamo,« mi je rekel Steve, »ne ti.« Robert May je isto misel izrazil z značilno neposrednim avstralskim humorjem. Ko ga povabijo na tako debato, najraje odgovori takole: »To bi bilo videti krasno v vašem CV-ju, v mojem pa ne ravno!« To zgodbo sem povedal že tolikokrat, da veliko ljudi misli, da je domislica moja. Ko bi le bila!

›Učinek dveh stolov‹ je tako močan, da so ga pritlehno škodoželjni umi obrnili in uporabili proti meni. Nekoč so me povabili, da bi v Oxfordu debatiral z ameriškim krščanskim apologetom, ki se piše Craig in ki me je že leta gnjavil, da bi imel z njim še eno debato (prvo sva imela na velikem dogodku v Mehiki, kjer je med tremi zagovorniki svojega stališča on pustil še najmanjši vtis). Prav za večer, ko naj bi se zgodila predlagana debata, sem že obljubil, da bom govoril drugje, v Londonu, vendar bi ga v vsakem primeru zavrnil, in to iz razloga, do katerega bom prišel čez kako minutko. Njegovi podporniki so torej na oxfordski oder postavili prazen stol in se pretvarjali, da sem bil prestrahopeten, da bi se prikazal! […]

V članku za Guardian sem mimogrede omenil tudi taktiko ›praznega stola‹ (ki so jo vnaprej na široko razbobnali): »Kot pravo utelešenje izsiljevalske domišljavosti Craig zdaj namerava naslednji teden v Oxfordu na oder postaviti prazen stol, ki naj bi simboliziral mojo odsotnost. Da ime nekoga drugega izkoristiš tako, da napleteš, da se skupaj z njim znajdeš na odru, ni prav nova ideja. A kaj naj si mislimo o njegovem poskusu, da bi mojo odsotnost spremenil v promocijsko priložnost zase? V duhu transparentnosti naj razkrijem, da na večer, ko Craig namerava debatirati z mano in absentia, ne bom odsoten samo v Oxfordu; moj nenastop lahko spremljate tudi v Cambridgeu, Liverpoolu, Birminghamu, Manchestru, Edinburgu, Glasgowu, in, če bo le čas dopuščal, tudi v Bristolu.«