Pri časopisu Delo so povzeli zapise na blogu: Farsa imenovana “odprti mednarodni razpis” in Javno pismo rektorju Univerze v Ljubljani (z odgovori rektorja) in predstavili “izkušnje dr. Jureta Leskovca, dr. Aljaža Uleta in dr. Grege Smrkolja, treh Slovencev, ki predavajo v tujini.”
Veliko Slovencev, ki so v tujini doktorirali, bi se po mnenju dr. Jureta Leskovca, ki predava na Stanfordu, vrnilo domov, a sistem tega ne podpira. Časa za prijavo na prosta delovna mesta za raziskovalce in asistente, ki so sicer objavljena samo na spletni strani univerze v slovenščini, kot pokaže pregled, je zgolj od tri do devet dni. »Nekdo iz tujine, tudi Slovenec, ki je tam doktoriral, se na tak razpis niti ne more prijaviti, preprosto zato ne, ker v tako kratkem času ne more zbrati vseh potrebnih papirjev,« pove Leskovec.
To govori iz izkušenj, saj je sam kljub pomoči fakultete zaradi birokracije potreboval več kot leto dni, da je postal docent v Sloveniji. Najprej potrebuješ šifro raziskovalca, plačaš vnaprej, da lahko neki birokrat v sistem vnese objave, da potem nek drug birokrat sešteje vse točke. Ta je, dodaja, ugotovil, da jih ima premalo, saj njegovi članki niso iz revij, ki štejejo v Sloveniji. Poleg tega je na vseh člankih napisan kot zadnji avtor, saj so kot prvi napisani njegovi študenti. »Nato mi je, zelo po slovensko, nekdo, ki dobro pozna sistem, povedal, kaj moram narediti, da mi bo uspelo in potem je šlo.«
Po drugi strani je imel na Stanfordu na primer podoktorsko študentko iz Izraela, ki je po koncu študija dobila ponudbo za delo z več uglednih ameriških univerz. Toda želela si je domov in izraelski univerzi je bilo jasno, da se takšna priložnost ne izpusti, zato ji je v dveh tednih poslala ponudbo. Pri nas se kaj takega najverjetneje ne bi zgodilo. »Bi se znali zagrebsti za profesorico, ki ima Nobelovo nagrado in je recimo poročena s Slovencem, in ker si v Slovenijo želi njen mož, bi rada prišla k nam tudi sama? Ne pravim, da obstaja, ampak nekoč mogoče bo. Bomo takrat znali izkoristiti priložnost?
Slovenske univerze »preprosto niso motivirane za iskanje čim boljših ljudi, ker od tega niso odvisne njihove finance,« pove Ule. »Nobena pravila, ampak preživetje nas sili, da izberemo najboljše,« dodaja Leskovec. »V Sloveniji pa so stvari zelo zbirokratizirane. Na koncu se vsi izgovarjajo na paragrafe, točkovnike, podatkovne baze. Sistem ljudi ne spodbuja, da bi sprejemali dobre odločitve, saj nihče zanje ne odgovarja.« Ljubljanska univerza, nadaljuje Ule, bo v Sloveniji vedno najboljša, in dokler je kriterij majhno slovensko okolje, res nima razloga za iskanje ljudi, ki bodo prepoznavni v tujini. Zato jo je po njegovem mnenju treba motivirati, »če jo bomo silili v to z zakoni in pravili, bomo še povečali birokratskost in nepreglednost sistema, v katerem se znajdejo samo insiderji«.«
Jure Leskovec, univerza Stanford: “Univerze decembra objavijo prosta delovna mesta za mlade profesorje. Pri prijavi predložiš življenjepis, na štirih straneh razložiš, kaj si raziskoval, zakaj in kaj si želiš v prihodnje, ter na strani ali dveh predstaviš svoje predavateljske izkušnje in želje, tudi katere pred mete bi želel razviti. Hkrati zaprosiš štiri profesorje, da napišejo poglobljeno priporočilno pismo, ki ga pošljejo na univerzo, ne da bi ga ti videl. Pisanje takšnega pisma meni danes denimo vzame tri dni. Na Stanford vsako leto tako prispe 400 ali 500 prijav. Vsak od desetih članov komisije oceni vsako prijavo, na koncu izberemo približno deset ljudi in jih povabimo na intervju. Intervju je dvodnevni obisk, med katerim ima kandidat 45-minutne sestanke z desetimi do petnajstimi profesorji. Tudi z drugih področij, ne samo s tistega, ki ga kandidat raziskuje. To pomeni, da moraš biti zelo dober na svojem področju, hkrati pa se moraš znati pogovarjati z nekom, ki o njem ne ve veliko. Naslednji dan imaš še predavanje o svojih raziskavah, na katero je vabljen celoten profesorski zbor. Poleg tega se vsakega kandidata pelje na večerjo, kjer se prepričamo še, kakšen je kot človek. Nato komisija sestavi seznam najboljših, z glasovanjem profesorskega zbora pa se odločimo, katerima dvema bomo dali ponudbo. Toda to še ni konec, ti kandidati namreč običajno dobijo ponudbe več univerz. Zato nas obiščejo še enkrat in takrat so vloge zamenjane – zdaj jih mi poskušamo prepričati, naj pridejo k nam. Takšen sistem zaposlovanja mladih profesorjev, za katere se po sedmih letih univerza odloči, ali jim bo dala stalno profesuro, velja za ves akademski svet v Ameriki in večino akademskih služb v zahodni Evropi.”
Delo.si: Iskanje najboljših profesorjev po slovensko
Delo.si: Izbor kadrov na filozofski fakulteti: Svetovno prvenstvo po pravilih druge lige
