V odprtih straneh v Dnevniku se (prof.?) Peter Maček sprašuje o tem, “Kako lahko univerzitetni učitelj proda avtorsko delo“.
Nekaj izsekov:
Glede na medijske novice naj bi univerzitetni učitelj in hkrati dekan ene od fakultet Univerze v Mariboru predelal diplomsko delo svoje študentke in ga kot pisno študijo prodal Darsu. Izvedeno delo bi naj prodal kot zasebnik.
Četudi bi bilo priznano soavtorstvo učitelju mentorju, naj bi šlo za soavtorstvo dela, ki je nastalo v delovnem razmerju univerzitetnega učitelja z Univerzo v Mariboru. Če je tako, se zastavlja vprašanje, kako lahko univerzitetni učitelj proda kot zasebnik (samostojni podjetnik?) takšno avtorsko delo, ki je nastalo v delovnem razmerju.
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07) namreč v 101. členu določa, da »(1) kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. (2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila.«
Pri tej in podobnih aferah v visokem šolstvu in tudi drugje v javnem sektorju velja opozoriti, da ni največji problem zakonodaja, vsaj ne delovnopravna in tista, ki ureja pravice intelektualne lastnine, temveč njeno nespoštovanje. Če se to dogaja na najvišjih ravneh in vodilnim (rektorji, dekani), ki naj bi bili varuhi zakonitosti, in na univerzah, ki naj bi tudi vzgajale bodočo inteligenco, nas lahko to zelo skrbi.
