“Hvala, ker študiraš pri nas.”

Zelo priporočam branje novega intervjuja z Juretom Leskovcem, profesorjem računalništva na Stanfordu – Kolikokrat vprašajo Handanovića, kdaj bo branil za Olimpijo? – Finance.si (pdf). Tule navajam samo nekaj odlomkov:

Univerza ponuja le prostore in dovolj denarja za mojo plačo, pa še to le za devet mesecev na leto. Za preostale tri mesece in vse drugo moramo poskrbeti sami. Tak sistem nas sili, da profesorjem ne postane preveč udobno. Da ostanemo prilagodljivi in hitri, da predavamo aktualne stvari ter da so naše raziskave sodobne in zanimive. …

Ko sem še študiral v Pittsburghu, sem se nekoč na poti z letališča zapletel v pogovor z voznikom. Ko sem mu v polomljeni angleščini povedal, da na univerzi delam doktorat, mi je dejal: »Hvala, ker študiraš pri nas.« Ne vem, ali bi v Sloveniji rekli tujcu, hvala, ker si prišel. …

Torej namesto da tarnamo, kako je hudo, ker ljudje odhajajo, raje razmišljajmo o tem, kako bomo ustvarili razmere, da jih pripeljemo nazaj. V Sloveniji je kakovost bivanja zelo visoka, možnosti za podjetništvo in normalno delo pa slabše. Torej, ljudi bomo pridobili, ko začnemo nagrajevati dobre in uspešne ter jim omogočimo normalne okoliščine za delo. Jim damo odgovorno svobodo. …

Ko sem bil sprejet za profesorja na Stanfordu, sem dobil ključ od pisarne in sporočilo dekana: »Se vidimo čez sedem let.« Tu nimamo nobenih kateder, imamo le dekana računalniške fakultete in 40 enakovrednih profesorjev. Eni so starejši, drugi mlajši. Ni nobene hierarhije. Vsak je odgovoren zase in se ne vtika v druge. Službo imam za sedem let, in če bom po tem obdobju dobil redno zaposlitev oziroma je ne bom, se bom lahko zahvalil le sebi. Treba je torej ustvariti razmere, da bodo lahko ljudje dobro delali in bili odgovorni za svoja dejanja. Na univerzi je treba začeti spodbujati raziskovanje. Zaposlovati z mednarodnimi razpisi. Uvesti sodoben sistem »tenure track«, po katerem lahko predavatelji napredujejo.

Znanstveno financiranje je treba zastaviti prek majhnih raziskovalnih projektov, ki se podeljujejo na tekmovalnih razpisih z mednarodnimi ocenjevalci. V Sloveniji je okoli 70 odstotkov vseh sredstev za znanstveno raziskovanje vnaprej fiksno razdeljenih in ne ostaja veliko za financiranje mladih progresivnih ekip. Bolj prožno financiranje bi omogočilo ustvarjanje bolj dinamičnega trga znanja, ki bi hitro nagrajeval inovativnost in kakovost. Vtis je, da je v Sloveniji denarja razmeroma dovolj, le slabo je izkoriščen. Dajmo ljudi načrtno pošiljati v tujino. Dajmo jim potem štipendije, da se vrnejo. Dajmo jim za leto ali dve denarja, da lahko ustvarijo svojo raziskovalno skupino. Po tem obdobju pa bi že morali biti dovolj utečeni, da lahko sami poskrbijo za financiranje svojih projektov. Takšen je sistem v Ameriki. Na začetku dobiš malo denarja, s katerim si najameš prvega študenta, potem pa si na svojem, odvisen le od sebe. Do zdaj sem od znotraj videl tri ameriške univerze: CMU, Cornell in Stanford. In moj sklep je: boljša je univerza, bolj si odgovoren sam in manj ti administracija prepoveduje, česa ne smeš. …

Gospodarska kriza se je resno dotaknila tudi stanfordske univerze. Leta 2009 se nam je financiranje zmanjšalo za skoraj 30 odstotkov in odpustili smo 15 odstotkov administrativnega osebja. Kriza je torej prizadela tudi nas, vendar že leta 2009. Zdaj o njej ni sledu. Kako se spopadaš s krizo, je odvisno od posamezne univerze. Sosednja univerza Berkeley je, recimo, namesto da bi odpuščala, vsem zaposlenim znižala plače. Kaj se je zgodilo? Na Stanfordu smo zelo poceni prišli do res dobrih profesorjev z Berkeleyja. Treba je razumeti, da je v šolstvu podobno kot drugje – so časi, ko gredo stvari navzgor, in so časi, ko gredo navzdol. Čas krize je dobro razumeti kot priložnost, da se nekatere stvari postavijo na novo, in ne kot katastrofo, po kateri ne bo ostalo nič. Tako je bilo pri nas že v preteklosti in verjetno se bodo krize še pojavljale.

-