V Dnevnikovem objektivu je objavljenih deset kratkih zapisov ljudi iz različnih okolij, ki pojasnjujejo, zakaj protestirajo. Med njimi je tudi dr. Matjaž Vencelj, fizik z IJS (in moj nekdanji sotekmovalec na Fizikalni olimpijadi pred davnimi leti)
Matjaž Vencelj, doktor fizike
Do bankrota okradeni grunt je pred rubežem. Gospodar predstavi strateški načrt: krave naj jedo četrt manj, veterinarja črtamo, junice podarimo sosedu – mrcine toliko požro. Še hlapcu navodila, naj žival tepe, če bo mleka manj.
Zaposlen sem kot raziskovalec na Institutu Jožefa Stefana. Svet gledam kot mož in očka, domoljub, fizik raziskovalec, učitelj, mikropodjetnik, ljubiteljski rokodelec. V teh šestih vlogah me najbolj prizadenejo uničenje vrtcev, šol in zdravstva ter izgon možganov. Slednjega opazujem prav od blizu. Zmanjšana plačna masa, ohranitev višine plač in kratkoročne pogodbe o delu za mlajše sodelavce imajo en sam možen razplet. Raziskovalni inštituti v škarjah diletantsko in kontradiktorno zastavljenih varčevalnih zakonov odpisujejo skoraj ves raziskovalni podmladek, predvidoma v nekaj mesecih nekaj sto čudovitih ljudi. To je nekajkrat več, kot jih lahko angažira naša industrija, zato postajajo ekonomski migranti. Ne bo jim hudega – odpuščeni sodelavci po tekočem traku dobivajo odlična raziskovalna in učiteljska mesta na tujih univerzah. Le nazaj jih ne bo.
Račun na prtičku pove, da je na vsakih 100 izgnanih doktorjev znanosti zavržena investicija okoli 30 milijonov evrov (za mero: viadukt Črni Kal je stal 19 milijonov evrov). Ta kapital je postal nepovratna spodbuda za razvoj tuje konkurence. Najvišja pa je cena priložnosti. Glede na vrsto kadra je strašljiva in lahko nas stane prihodnost.
Naj za konec stavim svoj svinčnik in svoj izvijač, da ima aktualni varčevalni načrt tudi znatno podcenjene fiskalne množitelje. Krčenje javnih financ ima lahko takrat, ko je tudi globalni sistem ekonomsko šibak, nenavadno dolg vzvod.
