Konec aprila je v New York Timesu izšel komentar Marka C. Taylorja, uglednega profesorja filozofije na univerzi newyorški Columbii. V kratkem besedilu se Taylor sprašuje, če ni morda prišel čas tudi za temeljito reformo univerzitetnega sistema, kakršnega poznamo danes. Ugotavlja namreč, da trenutni sistem doktorskega študija za dokaj visoko ceno ustvarja produkte, za katere na tržišču skorajda ni povpraševanja.
Ključno težavo vidi v razdrobljenosti ved na zelo veliko poddisciplin, ki medsebojno skorajda ne komunicirajo več. Ugotavlja, da so običajno že znotraj nekega oddelka na univerzi profesorji tako “specializirani”, da se njihovo delo skorajda nič več ne prekriva. Opaža tudi, da prihaja zaradi takšne delitve ved na poddiscipline do “kloniranja kadrov” ko profesor za svojega naslednika vzgoji študenta, ki mu je kar najbolj podoben. Njegov sklep je, da se mora, podobno kot Wall Street, tudi ameriški univerzitetni sistem reformirati, da bo primeren za enaindvajseto stoletje. Tule je nekaj njegovih predlogov:

  • Ukinitev tradicionalnih oddelkov na univerzah.Temu se prilagodi tako kurikulum, kot tudi tvorba raziskovalnih skupin.
  • Študijski programi ne smejo biti zacementirani enkrat za vselej, ampak morajo biti fleksibilni in odprti za interdisciplinarne povezave.
  • Spontano se vzpostavljajo se nove povezave okoli skupnega predmeta zanimanja kot npr. Voda, Telo, Jezik ipd.
  • Študentski izdelki na univerzah (seminarji, diplome, disertacije …) morajo vključevati tudi nove medije. Študent lahko kot rezultat svojega dela naredi tudi spletno stran, film ipd. 
  • Ukinitev rednih zaposlitev (ang. tenure) za ves pedagoški in raziskovalni kader in njihova nadomestitev s sedemletnimi pogodbami, ki se lahko po izteku prekinejo ali obnovijo.

Taylorjevi predlogi zvenijo verjetno zelo revolucionarno in so v svojem bistvu povsem nasprotni bolonjski reformi, ki jo izvajamo trenutno pri nas in drugje v Evropi, katere bistvo je, da bi se ustvaril zgolj vtis sprememb, čeprav bi vse ostalo enako kot prej. Morda so Taylorjeve ideje zanimive vsaj kot opomin, da nimamo le ene same možnosti, kako se lotiti spreminjanja sistema.

Naroči se
Obveščaj me
guest
4 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
zupan
11 - št. let nazaj

Zelo poveden je prvi odstavek: “GRADUATE education is the Detroit of higher learning. Most graduate programs in American universities produce a product for which there is no market (candidates for teaching positions that do not exist) and develop skills for which there is diminishing demand (research in subfields within subfields and publication in journals read by no one other than a few like-minded colleagues), all at a rapidly rising cost (sometimes well over $100,000 in student loans…” Medtem, ko se s prvo opazko strinjam – doktorandov je vsekakor vec, kot je pozicij v akademskem svetu, pa se z drugo nikakor… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj

Na nytimes je prislo kar nekaj komentarjev na pisanje Taylorja
http://www.nytimes.com/2009/05/03/opinion/l03university.html?pagewanted=1&hpw

Nedless to say: vsi objavljeni komentarji so precej kriticni.

Matej Accetto
11 - št. let nazaj

Da je večina komentarjev kritičnih, me ne preseneča: s kakršnokoli prenovo v smeri Taylorjevih razmišljanj bi veliko ljudi utrpelo individualizirano škodo, skoraj nihče pa se ne (more) poistoveti(ti) z zatrjevanimi kolektivnimi koristmi. Vsekakor se zdi, da gre za članek, ki je namenjen provokaciji v konstruktivnem smislu te besede. Malo bi nam že moral dati misliti. Sicer pa, ekhm, še tale pripis k besedam, da je bistvo bolonjske reforme, da bi se ustvaril zgolj vtis sprememb, čeprav bi vse ostalo enako kot prej. Imaš najbrž kar prav, le tega ne vem, ali je “bistvo” prava beseda. Reformi kot taki bi sam… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj

Matej Accetto pravi:“Da je večina komentarjev kritičnih, me ne preseneča: s kakršnokoli prenovo v smeri Taylorjevih razmišljanj bi veliko ljudi utrpelo individualizirano škodo, skoraj nihče pa se ne (more) poistoveti(ti) z zatrjevanimi kolektivnimi koristmi.” To si pa res lepo napisal. Dodal bi samo še dve stvari. Po mojem mnenju ne gre za to, da se s kolektivnimi koristmi nihče ne more poistovetiti, pač pa gre za to, da veliko večino ljudi kolektivne koristi ne brigajo; vsaj ne do te mere, da bi bili pripravljeni zanje utrpeti večjo individualno škodo ali krčenje svojih privilegijev. Zapisano velja bolj ali manj vedno in… Beri dalje »