Konec univerze kot jo poznamo danes?

    Konec aprila je v New York Timesu izšel komentar Marka C. Taylorja, uglednega profesorja filozofije na univerzi newyorški Columbii. V kratkem besedilu se Taylor sprašuje, če ni morda prišel čas tudi za temeljito reformo univerzitetnega sistema, kakršnega poznamo danes. Ugotavlja namreč, da trenutni sistem doktorskega študija za dokaj visoko ceno ustvarja produkte, za katere na tržišču skorajda ni povpraševanja.
    Ključno težavo vidi v razdrobljenosti ved na zelo veliko poddisciplin, ki medsebojno skorajda ne komunicirajo več. Ugotavlja, da so običajno že znotraj nekega oddelka na univerzi profesorji tako “specializirani”, da se njihovo delo skorajda nič več ne prekriva. Opaža tudi, da prihaja zaradi takšne delitve ved na poddiscipline do “kloniranja kadrov” ko profesor za svojega naslednika vzgoji študenta, ki mu je kar najbolj podoben. Njegov sklep je, da se mora, podobno kot Wall Street, tudi ameriški univerzitetni sistem reformirati, da bo primeren za enaindvajseto stoletje. Tule je nekaj njegovih predlogov:

    • Ukinitev tradicionalnih oddelkov na univerzah.Temu se prilagodi tako kurikulum, kot tudi tvorba raziskovalnih skupin.
    • Študijski programi ne smejo biti zacementirani enkrat za vselej, ampak morajo biti fleksibilni in odprti za interdisciplinarne povezave.
    • Spontano se vzpostavljajo se nove povezave okoli skupnega predmeta zanimanja kot npr. Voda, Telo, Jezik ipd.
    • Študentski izdelki na univerzah (seminarji, diplome, disertacije …) morajo vključevati tudi nove medije. Študent lahko kot rezultat svojega dela naredi tudi spletno stran, film ipd. 
    • Ukinitev rednih zaposlitev (ang. tenure) za ves pedagoški in raziskovalni kader in njihova nadomestitev s sedemletnimi pogodbami, ki se lahko po izteku prekinejo ali obnovijo.

    Taylorjevi predlogi zvenijo verjetno zelo revolucionarno in so v svojem bistvu povsem nasprotni bolonjski reformi, ki jo izvajamo trenutno pri nas in drugje v Evropi, katere bistvo je, da bi se ustvaril zgolj vtis sprememb, čeprav bi vse ostalo enako kot prej. Morda so Taylorjeve ideje zanimive vsaj kot opomin, da nimamo le ene same možnosti, kako se lotiti spreminjanja sistema.

    4 KOMENTARJI

    1. Zelo poveden je prvi odstavek:

      “GRADUATE education is the Detroit of higher learning. Most graduate programs in American universities produce a product for which there is no market (candidates for teaching positions that do not exist) and develop skills for which there is diminishing demand (research in subfields within subfields and publication in journals read by no one other than a few like-minded colleagues), all at a rapidly rising cost (sometimes well over $100,000 in student loans…”

      Medtem, ko se s prvo opazko strinjam – doktorandov je vsekakor vec, kot je pozicij v akademskem svetu, pa se z drugo nikakor ne. Najprej o prvi – koliko je stevilo doktorandov na eno odprto pozicijo, zelo variira med razlicnimi disciplinami. Na primer- v racunalnistvu sveze doktorirani dobi profesuro ze takoj po doktoratu ali enem postdocu (ali pa gre v industrijo), v high energy physics pa imajo ljudje v povprecju sest do sedem let postdoca za seboj predno dobijo prvo assistant professor pozicijo (ali pa gredo po tem casu v industrijo, ali vsaj do nedavnega na Wall Street). Si lahko predstavljam, da je problem se toliko bolj izrazit v humanisticnih vedah, kjer je znanje od tega kar podrebujejo izven akademskega sveta verjetno nekoliko bolj odmaknjeno (ali pa je to le moj predsodek). Naj torej ljudje ne gredo na doktorski studij ampak takoj v industrijo po koncani diplomi? Po mojem ne, saj se vsaj pri raziskavah/delu v fiziki naucijo postavljanja in resevanja problemov, kar si clovek ne pridobi na dodiplomskem studiju.

      O specializaciji pa: to je posledica vecjega akumuliranega znanja bolj kot kaj drugega. Bojim se, da lahko onemogocanje specializacije (oz. povelicevanje interdisciplinarnosti) vodi le v bolj povrsno znanje. Ja, fino je sodelovati in delati izven tvoje stroge specialnosti, a iz osebnih izkusenj vem, da je najlazje, ce med seboj sodelujejo strokovnjaki, kjer je vsak domac na svojem (ozkem) podrocju.

    2. Da je večina komentarjev kritičnih, me ne preseneča: s kakršnokoli prenovo v smeri Taylorjevih razmišljanj bi veliko ljudi utrpelo individualizirano škodo, skoraj nihče pa se ne (more) poistoveti(ti) z zatrjevanimi kolektivnimi koristmi.

      Vsekakor se zdi, da gre za članek, ki je namenjen provokaciji v konstruktivnem smislu te besede. Malo bi nam že moral dati misliti.

      Sicer pa, ekhm, še tale pripis k besedam, da je bistvo bolonjske reforme, da bi se ustvaril zgolj vtis sprememb, čeprav bi vse ostalo enako kot prej. Imaš najbrž kar prav, le tega ne vem, ali je “bistvo” prava beseda. Reformi kot taki bi sam očital tovrstno pretvarjanje zgolj v smislu umetne “nadgradnje” obstoječih izobrazbenih nazivov, ko bodo današnji diplomiranci jutrišnji magistri in današnji magistri jutrišnji doktorji. V vsem ostalem pa je reforma žal predvsem talka nerodne ambicioznosti prvotnih snovalcev in osebnih interesov vseh, ki jo dejansko udejanjamo.

      Povedano drugače: morda bi bila Taylorju osnovna ideja bolonjske reforme celo všeč – se mi zdi, da je vsaj nekaj sorodnosti vsekakor moč prepoznati. Res pa je, da je stvarnost reforme v tem pogledu bolj klavrna – morda ne ravno kot njeno bistvo, zato pa kot toliko bolj boleča hiba.

    3. Matej Accetto pravi:
      “Da je večina komentarjev kritičnih, me ne preseneča: s kakršnokoli prenovo v smeri Taylorjevih razmišljanj bi veliko ljudi utrpelo individualizirano škodo, skoraj nihče pa se ne (more) poistoveti(ti) z zatrjevanimi kolektivnimi koristmi.”

      To si pa res lepo napisal. Dodal bi samo še dve stvari. Po mojem mnenju ne gre za to, da se s kolektivnimi koristmi nihče ne more poistovetiti, pač pa gre za to, da veliko večino ljudi kolektivne koristi ne brigajo; vsaj ne do te mere, da bi bili pripravljeni zanje utrpeti večjo individualno škodo ali krčenje svojih privilegijev. Zapisano velja bolj ali manj vedno in povsod, v vseh javnih sistemih. Zdravniki se upirajo spremembam pod krinko skrbi za paciente, a v resnici skrbijo za svojo rit, šolniki se upirajo spremembam pod krinko skrbi za kvaliteten učni proces, znanstvena srenja nasprotuje reformam pod krinko skrbi za ohranjanje akademske svobode in visokega znanstvenega nivoja, sodniki se upirajo spremembam pod krinko neodvisnosti tretje veje oblasti, …

      Vsi se temu upirajo, ampak to ne pomeni, da nekatere predlagane spremembe niso koristne za plačnike in uporabnike storitev javnega sektorja. Pametna vlada bo zaščitila interes plačnikov javnega servisa, torej davkoplačevalcev, bedaki bodo pa nasedli kvaziargumentom vseh interesnih skupin.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.