Tudi Slovenijo bo doletelo zmanjševanje javne porabe. Torej tista skupina ukrepov, ki v Evropi poganja množice ljudi na ulice, na zadnje v soboto v Londonu več kot četrt milijona Britancev. Tam gre za zelo boleče ukrepe, v Britaniji bo službo v prihodnjih letih izgubilo skoraj 500.000 javnih uslužbencev, zaradi varčevanja se ukinjajo socialne pomoči in programi, zapirajo javne knjižnice, muzeji … Levičarski Guardian sistematično zbira podatke o ukinjanju programov, ki so bili praviloma namenjeni družbeno najšibkejšim in depriviligiranim – kot pravilo, varčevanje države neposredno najbolj prizadene najšibkejše.
Kar je mogoče za nas še bolj zanimivo (saj se bomo kmalu ukvarjali z istimi dilemami), je Guardianova generalna pozicija do problema javne porabe in primanjkljaja. Včerajšnji komentar uredništva je imel sugestiven naslov: “Protest je v redu. Zdaj pa o pravi debati” (Protest is fine. Now for a proper debate).
But a mass show of affection does not bring the opposition any closer to a sustainable funding model for public services. There is a tendency among trade unions and sections of the Labour party to present the cuts as an exclusively ideological assault on the welfare state. Among some Conservatives, it is. But there remains the awkward, non-ideological fact that government revenues in 2011 will not cover the cost of services as they were provided in 2007, at the top of the boom. …Over the next few years, political debate should be about competing visions of the economy, society and the state’s role in both. At the moment, on the vital matter of public sector reform, the coalition agenda is pretty much the only game in town. A crowd hundreds of thousands strong yesterday demanded an alternative. That would be a truly formidable force in politics, if only someone could express what the alternative is.
To je po moje bistvo problema. Slovenski ekonomski indikatorji so resnično slabi, slabši, kot se nas večina zaveda. Zadnji Gasparijev dokument o konkurenčnosti kaže položaj v resni luči, a večina vladnih ekonomskih analitikov pravi, da so formulacije še dokaj blage. Zmanjševanje javne porabe je takorekoč neizogibno, in prvi ukrepi (še strožji moratorij na zaposlovanje v j.s.?) bodo najbrž na mizi prav kmalu.
Moja debatna izhodišča so naslednja.
1. Strukturni primanjkljaj je realni problem. Lahko se pogovarjamo o tem, da je za njega kriv finančni kapitalizem, da je posledica vladnih reševanj privatnih bank in investitorjev, da državljani odplačujemo dolgove, ki so jih zakrivili najbogatejši … in se z marsičem od tega tudi povsem strinjamo. Vendar to ne spremeni dejstva, da je primanjkljaj realni problem, ki sam od sebe ne bo “šel stran”. Pač pa bo, če ga ne bomo stabilizirali, počasi, a zanesljivo resno prizadel blaginjo družbe in imobiliziral zagotovljene javne servise (šolske, zdravstvene, socialne, znanostvene, kulturne … )
2. Je zmanjševanje javne porabe, paradoksno reševanje javnih servisov prek krčenja javnih servisov? (“Reševanje vojaka Ryana” pravi temu v zadnji kolumni v Mladini Bogomir Kovač). To je ključna točka debate. Ker resne gospodarske rasti ni na obzorju, ker imajo fiskalni ukrepi le tolikšen doseg (pri čemer ne smemo podcenjevati njihove simbolne moči – nobena politika ne bo deležna splošne podpore brez velike obdavčitve najbogatejših in določene prerazporeditve bogastva), ker monetarnih ukrepov kot država zaradi evra skoraj nimamo več na razpolago, je zmanjševanje javne porabe neizogibno. Namesto, da smo nekonstruktivno “proti”, ali populistično trdimo, da bi se vse rešilo, če bi vladali poštenjaki, bili pobrani vsi davki in pozaprti vsi tajkuni (kar je vse seveda zaželeno), moramo k vprašanju krčenja pristopiti argumentirano in odgovorno. Glede tega se meni kažejo predvsem naslednja tri izhodišča:
3. Skozi odprto družbeno razpravo moramo identificirati ozko množico za nas ključnih področji za dobrobit družbe in jih strogo zavarovati (v angl. pravijo temu “ringfencing”) pred škodo, ki bi jo povzročilo varčevanje. Zame prva tri prioritetna področja so dobrobit najšibkejših in najrevnejših prebivalcev, šolstvo in zdravstvo.
4. Sindikati po moje nimajo prav, ko absolutno “ringfencajo” plače javnih uslužbencev – in tu mislim vse, tudi zdravnike, učitelje, sodnike, ne samo državne uradnike. To je nekonstruktivna pozicija, ki jo v bolj zaostrenih okoliščinah, ki prihajajo, ne bo mogoče vzdržati, in bo zato povožena – bolj odgovorno iz vidika sindikatov bi bilo, da bi že sedaj sami nastopili z aktivnimi in konkretnimi predlogi zmanjševanje. Seveda pa ta konstruktivnost predpostavlja enak odnos na strani vlade.
5. Treba je jasno povedati, da državljani glede reševanja tega problema ne sprejemamo a priori rešitev tistih, in tistih rešitev, ki so z “neoliberalnimi” ekonomskimi politikami glavni vzrok svetovne ekonomske krize in posledično tega položaja. Seveda je razprava odprta za vse, ampak ekonomskih politik, ki so pred krizo veljale za uradne in samoumevne, enostavno ne moremo več sprejemati kot tako samoumevne – čeprav številne vlade, z našo vred, tega preobrata še niso ponotranjile.
Na to se navezuje tudi neopravljena politična naloga določitve ciljev celotnega projekta stabilizacije ekonomije. Definirati jih je treba v konkretnih in pozitivnih terminih dobrobiti družbe v celoti in vseh posameznikov. Fleksibilnost, konkurenčnost, inovativnost … to niso nobeni družbeni cilji. Lahko kvečemu trdite, da so to cilji ekonomske politike, s pomočjo katerih boste končno dosegli neke družbene cilje – recimo (zame) dobro življenje vseh, tudi najšibkejših posameznikov, varnost, enakost, zadovoljstvo … Brez vsebinsko pozitivne politične vizije bo težko doseči konsenz državljanov o varčevanju. Brez konsenza pa nas čaka obdobje velike politične in družbene nestabilnosti, kot se kaže v Grčiji, Španiji, sedaj Britaniji … In oprostite, “fleksibilnost” bomo težko prodali kot ideal, zaradi katerega bo nek državljan pristal na kakršno koli odrekanje.
-
Luka, se absolutno strinjam!
Tudi jaz se strinjam s tem zapisom. Vendar – karkoli od tega ponudimo mora imeti za sabo izračun, simulacijo, sicer je vse le govorjenje na pamet in na istem nivoju, kot če 'brezglavo' branimo neobranljivo.Koliko in kje bo treba rezati, na kaki rok – in kdaj se bo to poznalo v pozitivni smeri pri državljankah in državljanih?Predvsem pa mora biti za tem še dolgoročen model zagotavljanja stabilnosti. Stanje poznamo, rešitve moramo ponuditi. To bo najtežji del naloge. Glede javnih uslužbencev – zamejitev porabe v vseh paradržavnih institucijah, kjer so plače vodilnih enormne…imamo preko 200 raznoraznih agencij, zavodov, družb, služb, uradov,… Beri dalje »
Zanimiv članek. Definitivno sem za. Samo jaz bi začel z evropskimi plačami, ker če že imamo evropske stroške se mi zdi smiselno tudi to. potem pa bomo lahko šparal pa jemal stran.
"Treba je jasno povedati, da državljani glede reševanja tega problema ne sprejemamo a priori rešitev tistih, in tistih rešitev, ki so z "neoliberalnimi" ekonomskimi politikami glavni vzrok svetovne ekonomske krize in posledično tega položaja." Ne bo držalo!Javna poraba se je razraščala na račun gospodarske rasti, pa naj bo resnična, ali le navidezna. Gospodarstvo od tega ni imelo drugega, kot vedno več birokratov, javnih službic, agencij … To je zlahka dokazljivo skozi vedno večje stroške javne uprave. Na desettisoče družboslovcev čaka, da bodo dobili službice v birokraciji, ker za gospodarstvo niso uporabni. Tako ni le pri nas, temveč povsod na "zahodu".… Beri dalje »
Kaj pa npr. kmečko razmišljanje: kdaj, kaj, kako ipd. bomo sejali in kako, s čim idp. bomo želi…?
Vozi nas vlak v daljave … Luka Omladič: "Skozi odprto družbeno razpravo moramo identificirati ozko množico za nas ključnih področji za dobrobit družbe in jih strogo zavarovati (v angl. pravijo temu "ringfencing") pred škodo, ki bi jo povzročilo varčevanje." Kdo mora to identificirati? Kdo bo sodeloval v tej odprti družbeni razpravi? Kdo bo razsodnik katera ideologija bo "vodilo" za identifikacijo ozke množice za nas ključnih področij? Kako preprečiti, da bodo "zdravili" tisti, ki so "bolezen" tudi povzročili? Vse dokler bomo sprejemali paradigmo neoliberalnega kapitalizma kot edino možno/pravo, se ne bo nič spremenilo. Vsi poizkusi za izboljšanje stanja se bodo iztekli… Beri dalje »
Oho, problemi, moj tovariš-komunist. Ja, ja, pregrešne so tvoje zamisli. Bognedaj, da bi jih razglašal naokoli, kakšni desničarji utegnejo dobiti infarkt. (Ne namigujem, da je Luka desničar; pa tudi če bi bil, ne mislim, da bi bila njegova reakcija infarktična). V končni fazi bi infarkt lahko doživel tudi povprečen liberalec. Manjka ena dimenzija v tvojih argumentih, problemi. In sicer internacionalizem. Brez njega, je vsaka "ekonomska utopistika" neizvedljiva. Težko boš namreč izvajal teorijo (in izvedel v eni delovni dobi) na samemu sebi, če boš vmes podvržen dejavnikom, ki se ravnajo po starih zakonih, ki veljajo povsod razen na površini 20.000 kvadratnih… Beri dalje »
@Problemi. Radikalna misel? Prav. Ampak s konkretnimi odgovori na konkretna vprašanja. Drugače ni zares radikalna. (Kot bi dejal Lenin, če hočeš 🙂
ZdravaPamet, če sem prav razumel kaj misliš z manjkajočo dimenzijo v mojih argumentih, torej internacionalizem, morava vendarle ugotoviti (no saj so to storili že pred nama misleci, ugotovili namreč) da je kapitalizem v osnovi internacionalen torej je že v osnovi globalen. Če pa ciljaš na kulturološki vidik oziroma različne kulture v katerih se ta oblika gospodarskega sistema pojavlja, pa lahko zopet samo ugotoviva, da kapitalizmu ni prav nič "mar" za kulturo v kateri eksistira. Kakor mu tudi ni "mar" za politični sistem v katerem eksistira. (Lahko nadaljujeva tudi na forumu-tam kjer sva nekako končala najino debato). Kar se tiče bitk… Beri dalje »
Tako je, problemi. Mar mu je! Zato pa pravim, da če tvoj (naš) boj ne bo internacionalen, ne bo nič.
(zdravapamet)
Kdo se lahko kvalificira kot mi?
Kot mi se lahko kvalificira kdor hoče ali pa nihče. Kaj sprašuješ? ZdravaPamet, pa saj ne mislim, da bi se spremembe morale zgoditi (samo)v Spodnji Kungoti ali pa v tebi ljubih Domžalah. Seveda je govora o internacionalnem boju. Negri recimo omenja multitudo. Luka pustiva Lenina, je povedal kar je imel. Mene bolj zanima kaj bova povedala midva. No vidim da ti Govoriš, sam se pripravljam da Spregovorim. Zdi se mi krivično do komunizma, da ob omembi le tega takoj pomislimo na dogajanje v 20. stoletju, za katerega lahko ugotovimo da ni imelo veze z komunizmom. Ampak kakor koli. Imel sem… Beri dalje »
"Kdo se lahko kvalificira kot mi? "
Rekel bi, da vsi, kar nas je.
😉
(Zdravapamet)
samo, da ne bo nastala nova agencija za zmanjševanje javne porabe.
@ Problemi
"V Sloveniji ni problem varčevanje, problem je porazdelitev sredstev, ki so nam na voljo."
To pa je odmik od realnosti . Temeljni problem Slovenije je, da premalo ustvarimo in da je zato vse manj "na razpolago" – zato pa se razni Korli in drugi SLS in SDS demagogi naseljujejo na lagoden slejkoprej žide-iščoči teren "porazdelitve".
"Treba je jasno povedati, da državljani glede reševanja tega problema ne sprejemamo a priori rešitev tistih, in tistih rešitev, ki so z "neoliberalnimi" ekonomskimi politikami glavni vzrok svetovne ekonomske krize in posledično tega položaja." Ekonomska kriza v svetu je nastala kot posledica nepremičninskega balona v ZDA in z njim povezanega bankirskega natega, nepremičninski balon je pa nastal zaradi doktrine, po kateri naj bi vsak imel pravico do hiše in zaradi katere je politika prisilila bankirje v dajanje slabih kreditov. Kaj je tu neoliberalnega ne vem – odvisno od definicije "neoliberalizma". V ZDA itak liberalec pomeni skoraj isto kot komunist, libertarci… Beri dalje »