V včerajšnjih Pogledih je izšel sestavek kolega Gregorja Modra Maoliberalizem ali o antiintelektualizmu sodobnega kapitalizma.
Nekaj odlomkov:
Za začetek naj zapišem, da se ljudje, ki delajo v kulturi in izobraževanju, delijo v dve kategoriji. V prvo sodijo redno zaposleni s fiksno plačo, plačano bolniško odsotnostjo, plačanim dopustom in s pravico do stavke. V drugo kategorijo sodijo ljudje, ki delajo po avtorskih pogodbah in njim dopusta seveda nihče ne plačuje, zamisel, da bi dobili plačilo tudi za čas, ko so bolni, je zanje popoln luksuz, pravica do stavke pa v njihovem primeru zveni kot bizarna šala. […]
V tem kontekstu je bilo precej nenavadno slišati, da se sindikati borijo predvsem, če že ne izključno, za pravice in za plače tiste kategorije delavcev, ki so pravzaprav v boljšem položaju. […]
Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, se glasi: je mogoče prizadevanja sindikatov javnih delavcev sploh šteti za levičarska? Ali navsezadnje ni tako, da samo branijo status quo, kolikor ga sploh še lahko, s tem pa poglabljajo brezno, ki jih ločuje od nižje kaste? […]
Eden izmed prijemov, ki je v svoji sprevrženosti že skoraj zabaven, je način, kako nekatere šole honorarno najamejo učitelje za deset mesecev, jih čez poletje odpustijo, in potem septembra spet najamejo. Ne le da jih niso redno zaposlili, še prihranili so honorar za dva meseca. Na univerzah je stvar še slabša. […]
Ena najbolje poznanih plati maoizma, vsaj na zahodu, je gnus do intelektualcev, kot se je izrazil v zahtevi po prisilnem uravnotežujočem sobivanju izobražencev s kmeti. Zato lahko nivelirajočo težnjo sodobnega ekonomskega liberalizma, ki ne razločuje med gledališko predstavo, znanstveno teorijo, industrijskim izdelkom in kislo repo, poimenujemo kar maoliberalizem. […]
Prava rešitev je zato po mojem drugje, in sicer v spoznanju, da je »resnica« ekonomskega liberalizma natančno negativna, amorfna gmota delavcev brez pravic. Ta gmota je njegov produkt, pa tudi njegovo pogonsko gorivo, in zato edino v njej počiva zmožnost, da ga lahko nekoč presežemo. Za začetek bi bilo zato dobro, da sindikati – in to ne le sindikati javnih delavcev – to amorfno in konfliktno gmoto »makedoncev«, samozaposlenih koreografov in prisilno svobodnih podjetnikov sploh prepoznajo kot svoj up in svojo usodo.
