Nekaj mnenj o pripravi izhodišč novega NRRP-ja

Oglašam se malo pozno, ker me zadnje tedne dlje časa ni bilo v Ljubljani.

Menim, da ima nov NRRP perspektivo le, če bo znal povzeti tisto, kar večina raziskovalcev intuitivno že ve, da je treba storiti, in bo ob njegovem branju rekla: »To je to! Končno je nekdo povedal bistvo.« Če program ne bo znal motivirati, potem je zelo verjetno že vnaprej mrtev.

Prilagam še nekaj konkretnih stališč.

Kot sam vidim, je eden večjih problemov pri nas skorajšnja odsotnost kroženja ljudi med inštitucijami oziroma menjavanja služb in delovnih mest. To za že tako majhno in zaprto slovensko okolje nikakor ni dobro. Prav s prehajanjem ljudi iz ene skupine v drugo se prenašajo tudi izkušnje in poznanstva, česar z občasnimi srečanji ni mogoče nadomestiti. Pri nas je zaradi najrazličnejših bojazni in formalnih ovir, o čemer je bilo že veliko povedanega, menjavanje služb znotraj znanstvene sfere skorajda nemogoče. Z večjim prehajanjem raziskovalcev med zaposlitvami na univerzi, inštitutih in v razvojnih oddelkih podjetij bi se ustvarile tudi tiste koristne povezave in nova sodelovanja, o katerih smo že veliko slišali in si vsi želimo, da bi jih bilo več. Zato se mi zdi zelo dobra ideja ministrstva, da bi po novem ocenjevali znanstveno odličnost inštitucij in ne samo posameznikov. Tako bi bili vsi zaposleni v neki inštituciji zainteresirani, da so pri njih res vrhunski kadri, saj s tem vsi pridobijo.

Glede znanstvenega dela je znano, da so najboljši tisti, ki jih žene notranja motivacija, hkrati pa imajo stabilno financiranje in dovolj svobode pri razporejanju časa, tako da se lahko popolnoma posvetijo svojemu delu. Ocenjujem, da je pri nas med redno zaposlenimi na univerzah in inštitutih takšnih raziskovalcev recimo petdeset odstotkov. Druga polovica tega notranjega gonila žal nima, kar se seveda pozna na njihovem delu in zanje bi bilo vsekakor dobro, če bi jih nekdo vsaj malo izbezal iz dokaj varnega zavetja redne zaposlitve na javni univerzi ali inštitutu.

Na to zapolnjenost rednih raziskovalnih in učiteljskih delovnih mest z ne ravno najboljšimi kadri, ki jih pri nas že tako in tako primanjkuje, velja pomisliti, ko se govori o stabilnosti in socialni varnosti. Vsekakor močno podpiram čim bolj stabilno okolje za delo tistih, ki izkažejo močno notranjo motivacijo za znanstveno delo (to nikakor ni enakovredno veliko cobiss točkam), nikakor pa ne more biti samoumevno, da je asistent, ko dobi redno zaposlitev na inštituciji, tam do svoje upokojitve.  Problem je namreč, da mnogi mladi, ki to notranje gonilo imajo in so se že primerno dokazali, ne dobijo pravočasno ustrezne možnosti, da bi se naprej razvijali. Močno upam, da bo prav ta ukrep ocenjevanja inštitucij poskrbel, da se bo stanje na tem področju popravilo.

Prav tako opažam, da se zadnje čase v najrazličnejših medijih pojavlja vedno več polemik med znanstveniki o samem sistemu delovanja slovenske znanosti. To je seveda samo po sebi dobro, a zdi se mi, da bi bila debata bistveno bolj učinkovita, če bi v okviru ARRS, ministrstva ali pa kar SZT odprli nekakšno uradno spletno stran za zbiranje in vrednotenje pobud, kako naredi sistem še boljši in odpraviti morebitne napake in nesmisle. Sedanji delegatski sistem preko raznih komisij in tudi našega SZT se mi ne zdi najbolj učinkovit. Če ljudje iz prakse povedo, kaj jih najbolj moti in kaj bi radi spremenili, hkrati pa lahko njihovi kolegi pobude sproti vrednotijo in komentirajo, bi se hitro pokazalo, kje so zares težave in kako jih odpraviti.

Opozoril bi tudi na neenakopravnost raziskovalcev, ki jo država menda še ni odpravila. Pred leti sem bil kratek čas zasebni raziskovalec, ker si drugače nisem uspel urediti statusa. Takrat me je zelo presenetilo, da je ta status davčno bistveno manj ugoden kot denimo primerljiv status samostojnega novinarja ali pa samostojnega kulturnega delavca, ki mu država celo plačuje socialne prispevke. Predlagal bi, da se te tri statuse čim bolj poenoti.

Glede polemične razprave o »krvaveči državi« in prioritetah, ki lahko zaustavijo njeno izkrvavitev pa bi opozoril na verjetno najbolj znani »NRRP« do sedaj, ki so ga sprejeli Američani takoj po drugi svetovni vojni in je pomembno definiral povojno znanstveno politiko. Naslovili so ga »Science, the Endless Frontier« s pomočjo podobnih komisij kot je naš SZT pa ga je pripravil Rooseveltov medvojni svetovalec za znanost Vannevar Bush, sicer profesor na MIT.

Bush je motiv za pristop k organizaciji raziskovalnega dela, kot si ga je zamislil, utemeljil z dvema temeljnima postulatoma, ki sta v desetletjih po vojni postavila paradigmatski okvir razmišljanja o razmerju med državo (družbo), znanostjo in tehnologijo.

Po prvem postulatu naj bi osnovne (bazične) znanstvene raziskave potekale brez hkratnega razmišljanja o njihovi praktični uporabnosti. »Osnovne raziskave izvajamo, ne da bi razmišljali o njihovi uporabnosti. Rezultat je splošno znanje in razumevanje narave in njenih zakonitosti.« Kontaminacija bazične znanosti s prehitrim razmišljanjem o njeni uporabni vrednosti, naj za znanost ne bi bila koristna. Razumevanje delovanja narave in uporaba teh spoznanj v praksi, sta po Bushevi interpretaciji dve ločeni domeni vednosti, ki ju ni dobro mešati. Ideja, ki se je sicer napajala na tisočletja dolgi tradiciji razločevanja umskega in fizičnega dela ter teorije in prakse, je postavila temelj povojni paradigmi ločevanja na bazične in aplikativne raziskave.

Drugi temeljni postulat Bushevega poročila je zatrjeval, da so prav temeljne raziskave, pri izvajanju katerih naj ne bi razmišljali o njihovi uporabni vrednosti, najpomembnejši vir tehnološkega napredka. »Danes je bolj resnično kot kdajkoli spoznanje, da so osnovne raziskave gonilo tehnološkega napredka.« Bistvene tehnične inovacije naj bi bile stranski produkt raziskovanja, katerega cilj je bil izključno razumevanje mehanizmov delovanja sveta. Prav bazična znanost naj bi bila vir ključnih idej za nove tehnološke aplikacije, ki z novimi produkti pozitivno vplivajo tudi na gospodarsko rast, kar je v interesu tako države kot družbe. Temeljna znanost, ki se ne meni za uporabno vrednost svojih dognanj, naj bi bila tako najpomembnejše gonilo tehnoloških inovacij in posledično tudi ekonomskega razvoja. »Osnovne raziskave vodijo do novega znanja. Zagotavljajo znanstveni kapital. Ustvarjajo sklad, iz katerega pridobivamo praktične aplikacije znanja.«

Po Bushevi argumentaciji mora država temeljno znanost podpirati, ker je potencialni vir novih tehnologij in tako posledično koristi ekonomiji, državi in družbi. Znanost je po tej paradigmi kot kokoš, ki nese zlata jajca, a zgolj v primeru, če jo pustimo pri miru in jo skrbno pitamo. »Država, ki je glede novih temeljnih znanstvenih spoznanj odvisna od drugih, bo počasi industrijsko napredovala in imela šibek položaj glede konkurenčnosti v svetovni trgovini.«

Bush je v poročilu zagovarjal trditev, da ima vsako novo znanje veliko potencialno tržno vrednost, zato velja vanj investirati. Prvo je po njegovo nujni pogoj drugega. In na tej predpostavki je temeljila povojna znanstvena politika.  Formula je preprosta: država kot predstavnik skupnega interesa naj financira znanost na način, da pusti znanstvenikom popolno avtonomijo, saj bo tako za družbo kot celoto največ dosegla. Znanstveniki naj zasledujejo in razvijajo tisto, kar se njim samim v določenem trenutku zdi najbolj pomembno in zanimivo ne glede na konkretne potrebe družbe, a se bo to že nekako preoblikovalo v nekaj splošno koristnega za celotno družbo preko novih tehnologij in posledično rasti ekonomije. Bazična znanost kot raziskovanje, katerega cilj je zgolj razumevanje pojavov, se s pomočjo nekakšne nevidne roke tehnoloških aplikacij preoblikuje v nekaj skupno dobrega.

Vendar je šele ruska izstrelitev Sputnika leta 1957 povzročila tudi bistveno povečanje ameriških državnih investicij v znanost in izobraževanje. Takrat se je, kot odziv na rusko grožnjo, pojavila tudi dovolj močna politična volja za podporo napredku ameriške tehnologije, ki pa jo je usmerjala prav miselnost Bushevega poročila, po katerem je treba za tehnološke inovacije podpreti predvsem bazično znanost. V obdobju od izstrelitve Sputnika do pristanka Američanov na Luni se je financiranje bazične znanosti v ZDA povečalo za faktor pet.

Busheva paradigma razmerja med bazično in aplikativno znanostjo iz povojnega poročila je že konec sedemdesetih in še posebej v osemdesetih letih začela postopoma izgubljati svojo moč. Zgolj na njenih načelih ni bilo več mogoče utemeljiti razmerja med državo (družbo), znanostjo in tehnologijo. Takrat se je začelo iskanje alternativnih rešitev, ki bi ponovno vzpostavile družbeno soglasje glede financiranja znanstvenih raziskav. Kot ena od rešitev se je ponudila konstrukcija umetnega trga uspešnosti raziskovalcev preko najrazličnejših točkovanj, kar dobro poznamo tudi pri nas.

Tale malo daljši skok v zgodovino sem si dovolil, da bi pokazal, da so vprašanja, o katerih razpravljamo, morda bistveno bolj zapletena, kot naivno domnevamo. Problem razmerja med aplikativnimi in bazičnimi raziskavami nima preprostih rešitev.

Za konec bi še omenil, da si moderni razvojni program nikakor ne more postaviti odličnega gospodarstva za cilj sam po sebi, ampak je to lahko le sredstvo za boljšo kvaliteto življenja v državi. Zavedati se moramo, da ima neka država lahko zelo dobro gospodarstvo, pa si v njej ne bi nihče želel živeti, če ne bi vnaprej vedel, da bo med peščico izbrancev, ki poberejo večino smetane.

Z lepimi pozdravi,

Sašo Dolenc