Besedilo uvodne predstavitve na posvetu Etika v znanosti: O čem in zakaj akademska skupnost molči, ki je v organizaciji Komisije za enake možnosti na področju znanosti potekal 4. 3. 2021. (Povezava na YouTube posnetek posveta.)
Danes vam želim na kratko predstaviti vlogo in aktivnosti Komisije za enake možnosti v znanosti pri MIZŠ, ki je naslednica Komisije za ženske v znanosti.
Osnovna teza:
Komisija že vrsto let opozarja na sistemske ovire pri uveljavljanju načela enakosti spolov in vpeljavi etičnih standardov, predlaga rešitve, ki pa se žal zelo počasi, prepočasi ali pa sploh ne implementirajo. Tako da komisijo čaka še veliko dela. Še največ uspeha je komisija imela pri ozaveščanju javnosti in spreminjanju percepcije mej dopustnega. Verjamem, da bo prav to s časom vplivalo tudi na na udejanjanje etičnih načel in spremembo akademske kulture. Zato komisija mora in bo ostala glasna še naprej!
Komisija prav letos obeležuje 20 let delovanja. Novembra l. 1999 je namreč Evropska komisija v Helsinkih ustanovila posebno skupino za ženske in znanost, leta 2001, torej že pred 20 leti, je po zgledu Helsinške skupine sledila ustanovitev Komisije za uveljavitev vloge žensk v znanosti kot ekspertnega telesa ministrstva, pristojnega za znanost v Sloveniji. Komisiji sta v prvih mandatih izmenično predsedovali prof. dr. Tamara Lah Turnšek in prof. dr. Maca Jogan, nato je komisijo vodila prof. dr. Mirjana Ule, v prejšnjem mandatu prof. dr. Marija Bešter Rogač, v zadnjem mandatu pa jo vodi prof. dr. Andreja Gomboc.
Ena izmed najodmevnejših aktivnosti komisije je bilo in ostaja vsakoletno obeleževanje mednarodnega dneva žensk, torej 8. marca, s tematskim posvetom in sicer z namenom spodbuditi javno razpravo o smernicah in strategijah delovanja na področju tako starih kot novih oblik neenakosti spolov na področju znanosti. Komisija že vrsto let na posvetih odpira tudi etične teme. Tako je bila npr. že na mariborskem posvetu leta 2013 ena izmed osrednjih tem tudi domet etike (etičnih kodeksov, komisij) in neformalnih predpisov pri preprečevanju spolne diskriminacije v znanosti.
Želela bi opozoriti tudi na Monografijo »Ženske v znanosti, ženske za znanost , znanstvene perspektive žensk v Sloveniji in dejavniki sprememb«, ki je izšla leta 2013, v souredništvu treh članic Komisije, Mirjane Ule, Renate Šribar in Andreje Umek Venturini. Pa me boste vprašali kakšno povezavo pa ima ta monografija z današnjo temo, Etika v znanosti: o čem in zakaj akademska skupnost molči? V monografiji so opisani tudi povsem konkretni primeri, pričevanja o diskriminatornih, neetičnih in nedopustnih praksah kot so npr. kršenja avtorskih pravic, kupčevanja, prerivanja, izrivanja, izigravanja, nepošteno razdeljevanja sredstev, navskrižje interesov, ter še mnogo več, torej primeri raznolikih neetičnih ali slabih praks, ki so podobne tistim, ki jih je danes predstavil Sašo. Skupni imenovalec slabim, še posebej »ustaljenim« praksam je zloraba moči/položaja in nevednost, pa naj bo nevednost privzgojena ali pa namerno vzdrževana. Tudi mednarodne študije potrjujejo, da so prav tovrstne neetične prakse najbolj številčne. Akademska skupnost, tako kot znanost sama, je namreč še kako hierarhična, nosilci oblasti/moči so večinsko moški, zato zloraba podrejenih, predvsem mlajših in žensk ob pomanjkanju sistemskih varovalnih mehanizmov tudi ni nepričakovana. V monografiji je problematizirana tudi prekarnost, ne varna zaposlitvena mesta zasedajo v večini ženske, izpostavljena je problematičnost kulture molka, »ne vednosti« kot tudi trud »odločevalcev« za ohranitev razmerij moči. Izpostavljeni so mehanizmi za vzdrževanje stanja, npr. večni-neomejeni mandati, sočasno zasedanje številnih funkcij, in še mnogo več. V zaključku monografije je manifest s konkretnimi predlogi izboljšav, ki ga na tem mestu zaradi časovne omejitve ne bom predstavila, je pa še kako aktualen tudi danes! Problemi so namreč sistemski in niso od »danes«, posluha odločevalcev za spremembe pa žal ni.
Sama sem se Komisji pridružila leta 2014, ko je Komisijo vodila prof. dr. Marija Bešter Rogač. Tudi v tem mandatu smo opozarjale na konkretne primere slabih praks, pravzaprav povsem podobnih, kot so že opisane v monografiji. Nismo le nergale, kot se spodbujanje javne razprave o slabih praksah pogosto želi razumeti. Komisija se je do akademskih škandalov tudi vedno javno opredelila in na nek način pridobila status moralne avtoritete. Opozarjale smo tudi na neuresničevanje predvidenih ukrepov Raziskovalne inovacijske strategije Slovenije RISS 2011 – 2020 (Slika 1), ki so bili namenjeni vzpostavitvi visokih etičnih standardov v raziskovalno-razvojni dejavnosti v Sloveniji, a je predvidena realizacija že 2 leti zamujala.
In sicer konkretno, ukrepi pod zaporedno številko 28., 29. in 30. so predvideli (i) ustanovitev častnega razsodišča za znanstveno področje, (ii) institucionalizirano obravnavo etičnih vprašanj v znanosti in (iii) javno razpravo o smernicah za etiko v znanosti. Pa ob tem velja dodati, da vodij programskih skupin neuresničevanje RISSa, konkretno ukrepov 28. – 30., torej tistih ki naj bi prispevali k vzpostavitvi visokih etičnih standardov tudi ob 3 letni zamudi, leta 2015, sploh ni motilo, oziroma se jim le to ni zdelo problematično. Tako je namreč pokazala anketa o uresničevanju RISSa, ki jo je opravilo MIZŠ, predstavljena pa je bila na seji Sveta za znanost in tehnologijo.
Opozarjale smo tudi na nepoznavanje ključnih mednarodnih dokumentov s področja etike in integritete v znanosti. Med drugim je Komisija organizirala tudi 2 mednarodna posveta na temo etike in integritete v znanosti, in sicer leta 2014 na SAZU, in leta 2016 na MIZŠ, ko smo gostili tudi sestanek mreže ENRIO v Sloveniji. Namen obeh posvetov je bil tudi ta, da predstavimo dobre prakse iz tujine (npr. primer Finske, Danske, Avstrije). Torej, da le prepričamo odločevalce, da se na področju Etike in integritete v znanosti tudi v Sloveniji le kaj premakne – nenazadnje strategija, RISS, ni le spisek lepih želja, temveč je dokument za katerega uresničevanje bi morala oziroma so dolžna poskrbeti tudi pristojna telesa in odločevalci znanstvenoraziskovalne politike.
Poskrbele smo tudi za prevod Singapurske izjave, prvega globalno usklajenega dokumenta s področja Integritete v znanosti, za širjenje in predstavitev dokumenta v akademski in znanstvenoraziskovalni sferi. Izpostavile smo nujnost izobraževanja o splošnih etičnih načelih. Izpostavljale nujo po vzpostavitvi nacionalnega telesa in pripravile ter predstavile primere dobrih praks pri ustanavljanju slednjega. Na trenutek se je zdelo, da bomo pri tem uspešne, da je volja tako na MIZŠ kot tudi na SAZU, a kot bom predstavila v nadaljevanju se je “zataknilo”. Upam si trditi, da je komisija prispevala k ozaveščenosti akademske skupnosti, da je spodbudila “porast” institucionalnih komisij za etična vprašanja. Lahko pa se vprašamo, ali je do želenih in prepotrebnih sprememb res prišlo?
Leta 2014 je Komisija postala članica mreže ENRIO – Evropskega združenja nacionalnih teles za uveljavljanje dobrih znanstvenih praks, in je predstavnica Slovenije v njem tudi danes. Pred nedavnim je ENRIO mreža prerasla v združenje in pridobila pravni status, tudi zaradi spodbude s strani Evropske komisije. Preko ENRIO združenja je komisija lahko aktivno sodelovala s predlogi tudi pri oblikovanju prenovljenega Evropskega kodeksa za raziskovalce. Informacija o slovenskem prevodu kodeksa, za katerega je poskrbel SAZU, je komisija posredovala tudi slovenski znanstvenoraziskovalni skupnosti. Med drugim je spoštovanje evropskega kodeksa tudi zakonska obveza na vseh razpisih Obzorja 2020 in bo to tudi ostala v prihajajočem programu Obzorje Evropa.
Aktivnosti in angažma komisije sva skupaj z Renato Šribar predstavili tudi na 4. svetovnem kongresu o raziskovalni integriteti, leta 2015 v Braziliji. Angažma Komisije na področju etike in integritete v znanosti je v mednarodnem prostoru pozitivno prepoznan. V letu 2019 je komisija slovenski znanstvenoraziskovalni skupnosti posredovala tudi ENRIO priporočila, ki vsebujejo konkretne predloge kako naj poteka institucionalna obravnava prijav.
Če se vrnem na uresničevanje RISSa. Komisija je tlakovala pot in se aktivno angažirala, da bi bile dobre mednarodne prakse upoštevane tudi pri ustanovitvi nacionalnega telesa za etična vprašanja (Ukrep 28, RISS 2011 – 2020). A kje smo danes? Pravna podlaga za ustanovitev nacionalnega sveta za etiko in integriteto v znanosti je v predlogu prenovljenega zakona o Znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (Slika 2). Ali so bila mednarodna priporočila kako oblikovati neodvisno strokovno telo upoštevana? Niso.
Pa si poglejmo le predlagano sestavo nacionalnega sveta za etiko in integriteto v znanosti oziroma kdo so predlagatelji članov (Slika 2). Predlagatelji članov so organizacije, združenja ali institucije (SAZU; IAS, ARRS, Rektorska konferenca RS, KOSRIS in Skupnost samostojnih visokošolskih zavodov), ki so si v nacionalnem svetu zagotovile določeno število mest. Predlagatelji so torej tisti, ki imajo že vrsto let moč in možnost, da bi ukrepali, pa niso imeli posluha. Ob posameznih primerih so se raje zavili v molk, če že niso aktivno sodelovali pri pometanju pod preprogo oziroma celo bili naklonjeni utišanju kritičnih.
Ali se torej predlagatelji članov Sveta problematike sploh zavedajo? Ali bodo predlagali komepetentne osebe? Predvsem pa, ali bo akademska skupnost svetu v predlagani sestavi zaupala?
Komisija je podala predloge izboljšav zakona, a številni, ki so zelo pomembni niso bili upoštevani, npr. tudi tisti povezani z zahtevo etične kompetence kot pogoja za članstvo v svetu ali pa vključitev dodatne naloge Sveta kot je odkrivanje etičnih tveganj – kajti preprečimo lahko le tisto kar razpoznamo za nevarno, in še mnogo več.
Sicer pa, zakon še ni sprejet in je še vedno čas za dopolnitve. Saj si ne želimo le birokratske kljukice, da je nacionalni svet ustanovljen in še ene nedelujoče komisije, mar ne?
Komisija je januarja 2021 na MIZŠ naslovila tudi predlog ciljno raziskovalnega projekta – CRPa na temo Etika v znanosti in ob tem zaznala podporo MIZŠ (Slika 3). Predlagali smo pregled izhodiščnega stanja na nacionalni ravni, torej vpogled v slovensko akademsko »kulturo«, prepoznati pogostnost raziskovalnih in publicističnih neetičnih praks, analizo in identifikacijo vzrokov, tveganj za neetične prakse in še mnogo več kot je razvidno s predloga.
Morda bo sprejetje oziroma nesprejetje predlaganega CRPa, ki je trenutno na mizi odločevalcev na MIZŠ in ARRS, že prvi indikator ali odločevalci znanstvene politike želijo spremembe ali bo ostalo na ravni »uprizarjanja lepote«. V znanosti namreč velja, da je pregled stanja na nekem področju osnova, torej prvi in nujni korak, za oblikovanje predlogov izboljšav in pripravo strategije za uveljavitev sprememb.
Za konec pa želim podati še komentar na zadnja razkritja trpinčenja oziroma spolnega nadlegovanja v akademskem prostoru.
Želim si in upam, da je prav ta, zadnji akademski škandal, ki razkriva spolno nadlegovanje in trpinčenje le dovolj pretresel ne le javnost ampak tudi akademske vrhove in so uvideli, da s pometanjem pod preprogo več ne bo šlo. Upam, da ima val pogumnih žensk, ki so si drznile spregovoriti o zlorabah v »akademski hiši« dovolj energije in vztrajnosti, da bo do sprememb akademske kulture le prišlo. Ta medijsko izpostavljen škandal namreč ni prvi, ki je opozoril, da v akademski skupnosti ni vse tako lepo kot se pogosto želi prikazati, tudi ni prvi, ki bi opozoril na problematiko spolnega nadlegovanja, mobinga in drugih vrst trpinčenja v akademskem prostoru. Afera na Univerzi v Mariboru – Lorenčič je danes po petih letih na sodišču, afera na Univerzi na Primorskem – Marušič pa je dobila sodni epilog. Lahko pa se na tem mestu vprašamo v kakšnem položaju so tiste, tisti, ki so na nedopustne prakse opozorili in v kakšnem položaju so povzročitelji, povzročiteljice?
Zato si želim, da podpora vsem, ki so danes spregovorile, ob letu osorej ne bo popustila in da zato, ker so spregovorile ne bodo deležne sankcij, diskreditacij, stigmatiziranja, šikaniranja, spotikanja, izrivanja in drugih povračilnih ukrepov. Zato je še kako pomembna zaščita vseh, ki na nedopustna ravnanja povezana z zlorabo moči oziroma druge slabe prakse in sistemske anomalije opozorijo. Pa ne le zaščita ob prijavi, temveč tudi zaščita jutri, in po tem, ko škandal v javnosti potihne in javni pritisk popusti. Kot je že omenil Sašo je ena izmed dobrih praks, ki je za prekinitev molka zelo pomembna tudi spremljanje kaj se z žvižgači, žvižgačkami in povzročitelji, povzročiteljicami kasneje dogaja. Le v kolikor bodo prijavitelji zaščiteni, povzročitelji zlorab pa kaznovani, bo to opogumilo tudi ostale, da bodo spregovorile, spregovorili.
Verjetno se vsi prisotni strinjamo, da »Uprizarjanje lepote«, milo rečeno neposrečen predlog slogana Univerze v Ljubljani, ki na srečo ni zaživel, ni rešitev temveč je problem. Morda je pogled od zgoraj, z vrha akademske strukture povsem drugačen, morda je streha postala tako neprosojna, da se ne vidi oziroma ne želi videti, oziroma ne želi vedeti, kaj se znotraj hiše dogaja. S povečevanjem števila pozitivnih zgodb o znanstvenih dosežkih in vrhunskih znanstvenikih, negativne zgodbe ne izginejo. Tako kot tudi leporečenje o etiki ne vodi do sprememb, ki bi zagotovile boljše, bolj varno in bolj svobodno akademsko okolje. Pa ne le za elito, temveč za vse sodelujoče v akademski skupnosti, tako za pedagoško in znanstvenoraziskovalno osebje, kot tudi za vse sodelavke in sodelavce v podpornih službah kot tudi študirajoče in sodelujoče, ki so še v posebej občutljivem položaju. Zato je še kako pomembno, da se znotraj akademskih hiš in akademske skupnosti odpre vsevključujoča razprava o nedopustnih ravnanjih, slabih praksah in da se prekine kultura molka ter obsodi kultura »kill the mesenger«, pa naj bo »messenger« oseba ali pa npr. medij kot je Radio Študent. Prav ta kultura na katero javno opozarjajo predvsem raziskovalni novinarji, je družbeni problem, za akademsko hišo, ki naj bi bila hiša kritičnih intelektualk in intelektualcev pa je pravzaprav sramota.
Pa naj za zaključek ponovno naslovim pobudo za ustanovitev nacionalnega varuha, varuhinje za vse participirajoče v znanstvoraziskovalni dejavnosti in visokem šolstvu. Pozdravljam sicer pobudo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki to vpeljuje na institucionalni ravni, a ko in če so kršitelji v hierarhiji najvišji oziroma »pomembni«, prijav ne bo. Klicev na pomoč je namreč preveč, le v zadnjih tednih sem sama prejela dva.
Posnetek posveta:
