Eseji in zgodbe o znanosti

Carl Sagan je opozoril, da smo vzpostavili civilizacijo, ki temelji na dosežkih znanosti in tehnologije, hkrati pa večina o znanosti in tehnologiji ne ve kaj dosti. Prepričan je bil, da je ta vnetljiva mešanica moči in nevednosti recept za katastrofo.

Ko so Googlovi programerji leta 2017 prišli na idejo, s katero so želeli izboljšati kakovost strojnega prevajanja, si verjetno niso predstavljali, da bo njihova zamisel čez nekaj let povzročila pravo revolucijo na področju umetne inteligence.

Naš svet je bistveno bolj krhek, minljiv in negotov, kot smo bili še nedavno prepričani.

Na začetku novembra sem v organizaciji nemškega zunanjega ministrstva odpotoval v Berlin in s še nekaj udeleženci z vsega sveta spoznaval delovanje tamkajšnje znanosti.

Pisanje in urejanje zapiskov je izjemno pomemben del vsakega študija. Vendar niso vsi pristopi k zapisovanju enako učinkoviti.

Vrednote spoštovanja človekovih pravic, medkulturne strpnosti, univerzalne solidarnosti in argumentiranega javnega soočanja mnenj, ki so temelj Unesca, so zelo pomembne tudi v enaindvajsetem stoletju in nikakor niso samoumevne.

Verjetno vsi uporabljamo programe za preverjanje črkovanja, ki nas opozarjajo na morebitne tipkarske napake pri pisanju. Ta priročna orodja so nam v veliko pomoč pri urejanju besedil, vendar ne zmorejo narediti kaj več kot popraviti napačno napisane ali pozabljene črke. Zato smo lahko toliko bolj navdušeni nad novimi jezikovnimi tehnologijami, ki lahko izboljšajo tudi slog in razumljivost napisanega.

Vsak dan iz medijev in od ljudi, ki jih poznamo, slišimo nove pretresljive zgodbe in izvemo na videz pomembne informacije, za katere pa težko na hitro presodimo, ali dejansko držijo. Ali obstaja kakšno univerzalno pravilo, ki bi nam lahko pomagalo ob takšnih dilemah?

Kakšno je razmerje med napredkom znanja in moralnim napredkom družbe?

Molk stroke ob pomembnih temah je problem za družbo.

Kako se konstruktivno pogovarjati in iskati soglasje o skupnem upravljanju družbe, postaja v sodobnih demokratičnih državah vse večji problem. Nove tehnologije so nam lahko pri tem v veliko pomoč, sploh če temeljijo na koristnih izkušnjah in spoznanjih iz preteklosti.

Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti.

Zavedati se moramo, da le hiter prenos informacij sam po sebi ni dovolj, da se začnejo ideje tudi nadgrajevati in pretvarjati v zaupanja vredno znanje ter v uporabne izdelke in storitve.

Med pandemijo covida-19 in zdaj med poročanjem o vojni v Ukrajini lahko opazimo, da je cenzura prevzela drugačen mehanizem delovanja, kot ga je imela nekoč. Cenzura danes pogosto ne poteka več prek omejevanja dostopa do informacij, ampak nasprotno, prek bruhanja množice slabih, neresničnih in navideznih informacij.

Marsikdo je pripravljen plačati višjo ceno za živila in zdravila samo zato, ker na ovitku piše, da so naravna.

Opredelitev družbenega in znanstvenega pomena komuniciranja znanosti

Med pogoje za normalno delovanje sodobne demokratične države brez dvoma sodi tudi znanstvena pismenost njenih državljank in državljanov.

Širjenje navduševanja za znanost, naravo in zadnja leta tudi okoljske teme skozi dokumentarce oziroma spletne video vsebine nima pomembnega vpliva le na širšo javnost, ampak tudi na same znanstvenike in znanstvenice, saj strokovnjaki prav tako potrebujejo širši okvir za razumevanje in vrednotenje svojega dela.

Resničnost idej ni nujno najpomembnejši kriterij, po katerem jih ljudje vrednotijo. Ideje ne nosijo nujno le pomena, ampak se lahko nanje navezuje tudi družbeni status in še marsikaj drugega, kar za racionalno razpravo ni bistveno, ima pa velik pomen za sodelujoče v razpravi.

Kaj nam sploh še ostane, če jamstvo zaupanja v znanstveno vednost ne morejo biti ne trditve posameznih znanstvenikov, ne priseganje na znanstveno metodo in ne kriterij objave v znanstveni reviji?