Ko me kdo vpraša, kako naj me predstavi, sem pogosto v zadregi, saj za področje, na katerem delujem, ni ustreznega poimenovanja. Ker večina opredelitev vzbuja napačne asociacije, se jim raje izogibam in opisno povem, da se ukvarjam z aplikativno filozofijo znanosti oziroma z razmišljanjem o dogajanju v znanosti, njenem napredku, izzivih in vplivu na družbo.
Morda bo zdaj lažje, saj je ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije objavilo dokument z naslovom Komuniciranje znanosti v Sloveniji: pregled in analiza stanja s smernicami in priporočili za izboljšave, ki sistematično obravnava tovrstne aktivnosti. Poleg uradnikov ministrstva in javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (Aris) smo pri pripravi analize sodelovali tudi posamezniki, ki se v Sloveniji aktivno ukvarjamo z javno refleksijo dogajanja v znanosti.
V pomanjkanju boljšega poimenovanja smo področje opredelili kot komuniciranje znanosti, čeprav je izraz komuniciranje deloma že zaseden. Prav zato smo na samem začetku v dokumentu razmejili pomen komuniciranja znanosti glede na sorodno dejavnost znanstvenega novinarstva in promocijskih aktivnosti znanstvenih institucij oziroma odnosov z javnostmi na področju raziskovalne dejavnosti. Za slednje se vedno več uporablja tudi izraz strateško komuniciranje.
Predstavljanje dosežkov znanosti publiki, ki ni vključena v strokovno debato znotraj posamezne vede, je večstopenjski proces. Najprej moraš narediti temeljito sintezo znanja na določenem področju, da si lahko dovolj suveren pri prenašanju idej. Pri tem koristita široko predznanje in mreža znancev, s katerimi se lahko posvetuješ. Brez temeljite preučitve področja, pri čemer je izredno pomembno, da najdeš vire, ki jim lahko zaupaš, ne moreš komunicirati znanosti.
V naslednji fazi, ki ni nujno časovno zamaknjena in se lahko odvija vzporedno s prvo, moraš najti način, kako novo znanje umestiti v pojmovni okvir ciljne publike, ki jo nagovarjaš. Torej, kako se novo znanje umešča v predstavo o svetu, ki jo imajo ljudje, ki niso strokovnjaki za določeno področje.
Vse bolj postaja jasno, da je komuniciranje z javnostjo zunaj okvira posamezne vede ključno za zdravo delovanje znanosti. Že sama formulacija idej na način, da jih lahko razume nekdo, ki ne pozna žargona in delovanja vede, je koristna, saj vnese določeno distanco do vsebin, kar je pomembno za izvedbo refleksije.
Dober pokazatelj, da smo v domeni komuniciranja znanosti, kot dejavnost opredeljujemo v dokumentu, je zmožnost branjenja znanstvene vsebine tudi proti znanstvenikom, ki morda izvajajo slabo ali lažno znanost. V tem smislu je »kritika« znanosti s pozicije zunaj posamezne vede nujni del same znanosti, saj delujoči znanstveniki pogosto zaradi vpetosti v razmerja akademske moči nimajo resnične svobode, da bi opozorili na morebitne težave, kar se je tudi pri nas že velikokrat pokazalo.
Komuniciranje znanosti je v tem vidiku blizu znanstvenemu novinarstvu, ki običajno obsega zbiranje, kritično analizo in javno posredovanje novic in dosežkov s področja znanosti ter njihovo interpretacijo skozi družbeni, kulturni, etični in gospodarski kontekst. Prakse znanstvenega novinarstva se sicer razlikujejo med državami, saj nekje pojem znanstveno novinarstvo pokriva tudi komuniciranje znanosti, a za potrebe dokumenta smo obe dejavnosti obravnavali ločeno.
Tako znanstveno novinarstvo kot komuniciranje znanosti sta aktivnosti, za kateri je pomembno, da sta neodvisni od interesov raziskovalcev, raziskovalnih ustanov in financerjev raziskav. Razliko med njima smo v okviru dokumenta opredelili s tem, da znanstveni novinar pri svojem delu izhaja predvsem iz izjav strokovnjakov, medtem ko je komunikator znanosti v očeh občinstva sam porok za verodostojnost znanstvenih vsebin, ki jih podaja.
Razlika je najbolj očitna pri kritičnem opredeljevanju do konkretnih znanstvenih dosežkov. Znanstveni novinar se kritično opredeljuje do dejanj in izjav znanstvenikov s sklicevanjem na obče družbene norme in izjave drugih strokovnjakov. Nekdo, ki komunicira znanost, pa sam prevzame odgovornost za sintezo in posredovanje znanstvene vednosti, zato se tudi lažje kritično opredeli do morebitnih oblik slabe in lažne znanosti, če jo zazna.
Glavni cilj komuniciranja znanosti je povečati razumevanje znanosti v družbi, spodbujati znanstveno pismenost in omogočiti informirano javno razpravo. Komuniciranje znanosti je zavezano k popolni transparentnosti in natančnosti, pri čemer mora vedno temeljiti na resničnih in preverjenih informacijah, ne glede na to, kako te informacije vplivajo na raziskovalne ustanove ali njihove interese.
Tu se pokaže razlika s strateškim komuniciranjem, ki pomaga raziskovalnim organizacijam izboljšati ugled v javnosti, vplivati na javno mnenje, obvladovati krizne situacije in vzdrževati dobre odnose z različnimi deležniki, kot so financerji, mediji, zaposleni in partnerji. Strateško komuniciranje je pomembna dejavnost, ki pa praviloma postavlja v ospredje interese naročnika, medtem ko komuniciranje znanosti daje prednost resničnosti, verodostojnosti in javnemu interesu, tudi če predstavljena vsebina morda negativno vpliva na javno podobo organizacije.
Vloga komuniciranja znanosti je v današnji družbi bolj pomembna kot kadarkoli prej. S sposobnostjo prevajanja kompleksnih znanstvenih konceptov v razumljiv jezik omogočamo širši javnosti, da se aktivno vključuje v razprave o ključnih vprašanjih našega časa. To ni le prispevek k znanstveni pismenosti, temveč tudi k bolj informirani in odgovorni družbi.
Da bi dosegli ta cilj, moramo komuniciranje znanosti prepoznati kot pomembno samostojno področje, ki zahteva podporo, razvoj in priznanje. Spodbujanje neodvisnih in verodostojnih glasov v znanosti je nujno za ohranjanje transparentnosti in zaupanja javnosti.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/pomen-javne-refleksije-znanosti
