Znanost je gotovo najučinkovitejši sistem za preverjanje in vrednotenje idej, ki ga je do zdaj iznašlo človeštvo. Ni zaslužna le za hiter napredek v razumevanju sveta, ki smo mu bili priča zadnja stoletja, ampak tudi za velik dvig kakovosti življenja ljudi po svetu. Vendar razvoj znanosti vseskozi spremljajo tudi težave. Večkrat se je že zgodilo, da so učenjaki prehitro zaupali svojim še nepopolnim študijam ali izvajali eksperimente, ki jih po današnjih etičnih standardih ne bi več mogli.

Zadnja desetletja povzroča v znanosti nove težave zelo hitro naraščanje števila ljudi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, prav tako pa tudi vse več objavljenih poročil o izvedenih raziskavah. Pokazalo se je, da ustaljene oblike preverjanja in iskanja napak v raziskavah, ki temeljijo na odprti in argumentirani medsebojni kritiki, marsikdaj niso več tako učinkovite in zanesljive, kot so bile nekoč.

Z naraščanjem skupnega števila znanstvenikov in znanstvenic se množi tudi število znanstvenih panog, v katerih delujejo. Naraščanje števila raziskovalnih področij lahko povzroči, da se učenjaki o vsebini svojega dela zunaj ozke skupine kolegov, ki se ukvarjajo s podobno problematiko, skorajda ne pogovarjajo več. Znanstveniki čedalje pogosteje, tudi če so študirali isto vedo, niso več sposobni vrednotiti dela drug drugega. Tako se v javnosti večkrat ustvari napačen vtis, da je neko objavljeno znanstveno študijo preučilo in odobrilo veliko neodvisnih strokovnjakov, kar ni nujno res.

Če znanstvene raziskave ostanejo le v ozkem krogu podobno mislečih in niso podvržene široki argumentirani javni kritiki širšega kroga strokovnjakov, lahko začneta družbena moč in zaupanje, ki ga uživa znanost, slabeti. To ni dobro ne za znanost ne za sprejemanje skupnih odločitev v družbi.

Žal se vse pogosteje zgodi, da poskušajo znanstveniki svoje še ne ustrezno preverjene rezultate raziskovanja s pomočjo agencij za stike z javnostmi predstaviti kot pomembna znanstvena spoznanja. Včasih agencije ne napišejo le sporočila za javnost, ampak kar reportažo, ki jo nekateri mediji nato dejansko objavijo. V javnosti se lahko zato ustvari napačen vtis, da gre pri tako predstavljenih raziskavah za dobro preverjena in pomembna spoznanja, kar je včasih le dobro zrežirana predstava za javnost.

Kako se lahko družba ubrani pred takšnimi navideznimi znanstvenimi dosežki, ki to v resnici niso? Gre pri takih dogodkih zgolj za manjše odklone v sicer dobrem delovanju znanosti ali za resne sistemske pomanjkljivosti?

Mnoge znanstvene panoge tudi v novih razmerah delujejo zelo dobro, ker znajo organizirati učinkovito medsebojno vrednotenje dosežkov. Znanost lahko namreč zanesljivo in učinkovito vrednoti le ideje in učenjake, ki sodelujejo v čim bolj odprtem kroženju idej, kar omogoča učinkovito kritiko. Zato je zelo pomembno, da se v vseh vedah in panogah vzpostavi okolje, v katerem vsi spoštujejo argumentirano medsebojno kritiko.

Žal se v nekaterih panogah dopušča ustvarjanje vtisa znanstvene produkcije, za katerim ni prave vsebine. Če posamezna raziskovalna panoga takšnega početja ne kaznuje, ampak morda celo nagrajuje, lahko zaide v težave celotna znanost. Ker sistem temelji na zaupanju med panogami, lahko tako na vrh akademske in znanstvene piramide priplezajo lažni, navidezni strokovnjaki, kar ima lahko resne posledice ne le za znanost, ampak tudi za stanje v družbi.

Kaj lahko dodatno storimo, da preprečimo razširjanje »navidezne znanosti«? Preventivno nam lahko pomaga, da izboljšamo komunikacijo med posameznimi panogami oziroma vedami. Če znanstvenike pripravimo do tega, da začnejo svoja spoznanja predstavljati na način, da so jih sposobni razumeti kolegi, ki ne delujejo na istem področju, se bo lažje opazilo tudi anomalije, ko nekdo objavlja raziskave, ki dejansko nimajo vsebine, ampak privzemajo le zunanjo formo znanstvenih objav.

Vendar opuščanje varnega zavetja žargona in privzetih resnic posamezne panoge ni enostavno. Znanstvenikom je pri tem lahko v pomoč razmeroma novo področje znanosti, ki se ukvarja z učinkovitim komuniciranjem v znanosti. Cilj dobrega komuniciranja znanosti je refleksija in formulacija znanstvenih idej tako, da jih lahko razumejo tisti, ki niso vešči besednjaka posamezne znanstvene panoge. Dobro komuniciranje znanosti zna umestiti raziskovalne dosežke v širši idejni in zgodovinski kontekst, kar omogoči vrednotenje idej tudi zunaj ozkega kroga posamezne znanstvene panoge.

Žal pri nas za podporo komuniciranju znanosti ni dobro poskrbljeno. Tovrstno delo nima skorajda nobene vrednosti pri vrednotenju dosežkov v znanstveno-akademskem svetu, čeprav je za uspešno delovanje znanosti in družbe zelo pomembno. Priznano je le kot popoldanska dejavnost, s katero se lahko znanstveniki ukvarjajo v prostem času.

Presenetljivo se vsaj na papirju za popularizacijo znanosti pri nas namenja razmeroma veliko denarja, vendar žal ne za področje znanstvenega komuniciranja. V poročilu javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) so pri infrastrukturnih programih, za katere so bile pod postavko »popularizacija znanosti« podeljene večletne koncesije, zgolj za leto 2019 navedeni naslednji zneski: Zveza za tehnično kulturo Slovenije 335.085 evrov, Ustanova Hiša eksperimentov 311.240 evrov, Inštitut Nove revije 140.416 evrov, Geodetski inštitut Slovenije 80.708 evrov in Onkološki inštitut Ljubljana 63.554 evrov. To so vsote izplačil za plače in materialne stroške.­­ Kdo med naštetimi se dejansko ukvarja s popularizacijo znanosti, presodite sami.

V edinem še obstoječem javnem razpisu s področja podpore promocije znanosti je večina denarja vnaprej rezervirana za podporo lobiranju v Bruslju. Še tisto malo sredstev, ki jih je bilo do zdaj namenjenih za podporo komuniciranju znanosti, je znanstveni svet ARRS kot najvišji strokovni organ slovenske znanosti na seji 18. maja bistveno zmanjšal.

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/pomen-komuniciranja-za-znanost-349643.html

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments