Pred nekaj dnevi so tri največje slovenske znanstvene inštitucije, Institut “Jožef Stefan”, Kemijski inštitut in Univerza v Ljubljani, skupaj objavile odprto pismo, v katerem so se odzvale na dokument Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije z naslovom “Komuniciranje znanosti v Sloveniji: pregled in analiza stanja s smernicami in priporočili za izboljšave” (pdf).
Pismo, ki sicer ni podpisano z nobenim konkretnim imenom, ampak samo z imeni institucij, se konča z naslednjim stavkom: “Zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti od resornega ministrstva pričakujemo, da dokument bodisi dopolni na način, da bo ustrezal vsaj minimalnim strokovnim standardom na tem področju, bodisi umakne.”
Kot soavtorja dokumenta in kot nekoga, ki se s komuniciranjem znanosti že dolgo ukvarja, me je takšen odziv kar močno presenetil. Pričakoval sem namreč ravno nasprotno – da bo dokument osnova za to, da se področje komuniciranja znanosti v Sloveniji končno začne sistemsko urejati. Takšno vzdušje je prevladovalo tudi ves čas pisanja dokumenta, ko smo povabljeni strokovnjaki zelo konstruktivno sodelovali z uradniki na ministrstvu (MVZI) in Javni agenciji za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (ARIS).
Namen skupine kolegic in kolegov iz Slovenije in tujine, ki je pripravila dokument, je bil, da opredelimo področje, ki v slovenskem znanstveno-akademskem okolju še nima priznanega mesta. Izhajali smo iz domačih in tujih praks ter poskušali predlagati načine, kako bi temu področju zagotovili ustrezen prostor tudi v Sloveniji.
Mednarodne izkušnje jasno kažejo, da izraz “komuniciranje znanosti” nima enoznačnega pomena, kar velja tudi za slovenski kontekst. Na sestanku evropskih spletnih platform za komuniciranje znanosti, ki ga je pred približno pol leta sklicala kolegica iz Švedske, in na katerega so me povabili kot predstavnika iz Slovenije, smo se med drugim pogovarjali tudi o poimenovanju področja, s katerim se ukvarjamo.
Ugotovili smo, da ponekod komuniciranje znanosti razumejo kot delo pisarn za stike z javnostmi na znanstvenih inštitucijah, drugod kot delo znanstvenih muzejev, tretji kot delo specializiranih komunikatorjev znanosti, četrti pa ga uporabljajo kot splošni naziv za vse oblike stikov med stroko in širšo javnostjo.
Eden od ciljev dokumenta je bil razmejiti specifično dejavnost refleksije in pojasnjevanja znanosti od drugih sorodnih aktivnosti, ki že imajo svoje mesto v slovenskem okolju. Podrobnosti so natančno pojasnjene v samem dokumentu, dodatno pa sem vse skupaj opisal še v članku “Pomen javne refleksije znanosti“, ki sem ga nedavno napisal za Delo in Kvarkadabro.
Ker trenutno nimamo ustreznejšega izraza, smo to področje opredelili kot komuniciranje znanosti, čeprav je izraz deloma že zaseden. Prav zato smo že na začetku dokumenta razmejili pomen komuniciranja znanosti glede na sorodno dejavnost znanstvenega novinarstva in promocijskih aktivnosti znanstvenih institucij oziroma odnosov z javnostmi na področju raziskovalne dejavnosti.
Razmejitev novega področja od drugih sorodnih aktivnosti nikakor ne pomeni, da so z že obstoječimi dejavnostmi kakršnekoli težave. Vsi zelo cenimo široko paleto aktivnosti, ki se že odvijajo v okviru širšega razumevanja komuniciranja znanosti kot približevanja znanstvenih vsebin splošni javnosti. V dokumentu poskušamo opredeliti novo strokovno področje, ki pri nas še ni imelo uradnega imena. Odločili smo se, da to dejavnost poimenujemo komuniciranje znanosti (v ožjem pomenu te besede).
Ključno sporočilo dokumenta je opredelitev dejavnosti, ki jo pri nas že opravlja več oseb, a nihče ne ve, kam bi nas uvrstil in kako bi našo dejavnost sploh obravnaval. Ministrstvo je to težavo zaznalo in z našo pomočjo pripravilo dokument, ki naj bi bil osnova za ureditev tega področja.
Pismo treh največjih slovenskih znanstvenih inštitucij razumem kot posledico neljubega nesporazuma, ki ga je potrebno čim prej razjasniti. Nikakor ne gre za to, da bi želeli kakor koli vplivati na že obstoječe promocijske dejavnosti na univerzah in inštitutih, kot tudi ne za poseganje v komunikološko in sociološko stroko, ki na svoj način preučujeta komuniciranje znanosti z javnostjo. Opisujemo le specifično novo področje, ki je v več tujih okoljih, ki jih predstavimo v dokumentu, že dlje časa priznano in spoštovano.
Najpomembneje pri vsem skupaj pa je, da se to pomembno novo področje čim prej začne sistemsko urejati. Slovenija mora aktivno slediti mednarodnim trendom in izboljšati lastne prakse, kar je ministrstvo že začelo z izdelavo tega dokumenta.
Znanost je na žalost v prostem padu. Kaj pa so velika odkritja zadnjih desetletij? V čem sploh še napredujemo? V medicini zagotovo ne. Samo še v tehnologiji. Za to obstajajo povsem objektivni kriteriji in to se z lahkoto dokaže. Stalno poslušamo neke pravljice o čudežnem napredku – pokažite nam ga, lepo prosim. Znanost je začela služiti le še globalističnim psihopatom, dela se predvsem na vedno večjem in bolj invazivnem nadzoru in obdelovanju podatkov za boljši nadzor in manipulacijo. Treba je recimo pogledati film Hypernormalisation. Pretekli globalni IQ test je pokazal realno stanje: laži in manipulacije in korupcija na nikoli videni… Beri dalje »
Cepivo za covid pa ni dosežek znanosti?
Tehnologija in znanost sta globoko prepleteni. Če vidite napredek v eni, potem ste lahko prepričani, da je napredovala tudi druga. En izmed dosežkov se odvija pred vašimi očmi. Razvoj umetne inteligence najverjetneje predstavlja velik preskok, kateremu z lahkoto rečemo izjemen dosežek.
Izkoriščan priložnost in dajem komentar na referendum o jedrski elektrarni. Zelo na kratko: načelno sem za elektrarno, sem pa PROTI takšnemu nespametnemu referendumu! Ni dovolj informacij in gre za nepotrebno zapravljanje denarja in neumno vprašanje. Zato bom PROTI!