Zdi se, da se pri nas pojavlja vedno več primerov navideznega ustvarjanja lažne javne podobe nekaterih organizacij in posameznikov. V mislih imam predvsem primere sistematičnega ustvarjanja javnega videza, ki je v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga poznajo tisti, ki imajo neposredni vpogled v dogajanje.
Na področju okoljskih tem poznamo “greenwashing“, ko se podjetja z navidezno javno podporo zelenim politikam kažejo kot okoljsko ozaveščena, v resnici pa želijo s skrbno plasiranimi informacijami predvsem prikriti svoje za okolje škodljive dejavnosti. O tem pojavu je bilo napisanih že veliko knjig in razprav. Manj se govori o enakih pristopih na drugih področjih.
Ob 8. marcu je morda pravi trenutek, da opozorimo še na t.i. “purplewashing” ali navidezno ustvarjanje javnega vtisa, da organizacija (ali posameznik) učinkovito naslavlja probleme žensk.
Pri nas lahko v znanstveno-akademskem svetu ta pojav zaznamo recimo na nekaterih fakultetah in inštitutih, ki v javnost pošiljajo skrbno pripravljene zgodbe o odličnem počutju žensk v svojih vrstah, čeprav je stanje pri njih do večine žensk v resnici bistveno manj prijazno. Deležne so šikaniranja, mobinga, odpuščanja in podobnih oblik trpinčenja.
Prav je, da smo za 8. marec še posebej pozorni na “purplewashing”, oziroma na pojave navideznega olepševanja dejanskega stanja glede odnosa do enakosti spolov.
Odgovornost je tako na nas, ki medije spremljamo, kot na novinarjih in urednikih, ki se morajo pozanimati o stanju na posamezni ustanovi, preden objavijo všečno zgodbo o skrbno izbranem ali morda celo zrežiranem primeru, ki je povsem v nasprotju z dejanskim stanjem.
