O prisilnem upokojevanju

    V včerajšnjem Delu Jasna Kontler Salamon piše o vplivu zakona za uravnoteženje javnih financ na kadrovanje na UL. Tu bi morali do 1. avgusta poslati v pokoj okoli 290 zaposlenih (od tega je 160 učiteljskega kadra). Med drugim bi se moral upokojiti tudi sam rektor prof. dr. Stanislav Pejovnik. Osebno se mi je tovrstno administrativno upokojevanje vedno zdelo sporno – je pa res, da ga poznajo marsikje po Evropi (a ne v ZDA). Po drugi strani pa je tudi res, da je na UL veliko ljudi z izpolnjenimi pogoji za upokojitev, a se ne upokojijo. Verjetno zaradi različnih vzrokov, lahko si predstavljam da tudi zato, ker to pomeni tudi smrt za njihovo raziskovanje – kolikor slišim so ovire za pridobitev projekta po upokojitvi precejšnje, če ne formalne, pa neformalne. Po drugi strani ima seveda UL tudi problem s premalo učiteljskimi mesti za mlajše – vsaj na FMF je to resen problem. Vprašanje, ki se zastavlja je tudi, kaj se bo s sproščenimi mesti v primeru prisilnega upokojevanja zgodilo. Bodo na novo zaposlili mlade, ali bodo mesta izginila? Bi bilo zanimivo slišati, kaj o vsem skupaj menite bralci bloga.

    6 KOMENTARJI

    1. O vsem skupaj imam deljeno mnenje. Po eni strani poznam precej posameznikov (ki so med temi 290), ki ze nekaj casa niso sposobni opravljati profesorskega poklica, poucujejo nerelevantne vsebine in blokirajo napredek. Po drugi strani poznam tudi kar nekaj takih, ki so on top of their game, in za katere bi mi bilo zal, ce bi bili prisiljeni v odhod. Verjetno imajo oboji precej razlogov, da si ne zelijo odhoda, eden je placa, ki je precej visja od pokojnine, drugo je gotovo navada in strah pred spremembami, upokojitev na osebni ravni nikakor ni nujno pozitivna stvar, tudi zelja po ohranjanju intelektualne aktivnosti je razumljiva. moram pa reci, da tvojega argumenta – tezko dobiti projekte, ce si v pokoju, nisem se nikoli prej slisal. verjetno je to sicer res, ampak, zakaj bi odhod ene same osebe prekinil neke raziskave, mar ni nikogar drugega, ki bi lahko prevzel vodilno mesto (govorim predvsem za naravoslovje in tehniko, predstavljam si da v humanistiki in druzboslovju obstajajo raziskovalni projekti vezani na eno samo osebo)? poleg tega je vedno mozno biti zaposlen na projektu, brez da si njegov vodja, vec ali manj ves neprofesorski kader pocno prav to, torej za delo v znanosti ne potrebujes svojega lastnega projekta…

      Na nek nacin se mi zdi, da obvezno upokojevanje v Sloveniji odzira ljudi, ki bi lahko se precej prispevali, po drugi strani se bo z odstranitvijo dolocenih oseb mocno povecala kvaliteta dela (upam, da se namerava po odhodu zaposliti nekaj mlajsih ljudi, ki bodo precej cenejsi…). verjetno bi bilo bolje, ce bi bile univerze pri upokojevanju samostojne, nekatere ljudi bi lahko obdrzala, druge bi pac morali oditi (seveda pa bi lahko to dosegli tudi brez upokojevanja, le z odpuscanjem tistih, ki niso sposobni opravljati svojega dela). Do sedaj pri tem pac niso bile uspesne, in tako pri nas ostareli profesorji ne cutijo prav nobene potrebe po pocasnem odhajanju in predajanju stafete naslednji generaciji, profesorji bi lahko mirno prispevali tocno toliko, kot so sposobni, dokler zmorejo, pri nas pa so vsi zaposleni 120 % do konca svojih dni…

      sam sem torej za to, da bi univerza samostojno odlocala o zaposlovanju, ob tem pa bi se morala zavezati doslednemu upostevanju dolocenih meril pri svojih zaposlenih. Profesor, ki dobi par let zapored nizke studentske ocene, pac ni primeren za profesorja, tak, ki samo vlece placo, obenem pa ne poucuje (uradno sicer poucuje, ampak vecino predavanja opravijo drugi), ki ne sledi moderni znanosti (ok, pri osnovah algebre verjetno ni potrebe po hudih spremembah, ampak pri veliki vecini predmetov pa je). ce bi se univerze drzale jasnih meril, potem ne bi bilo nobene potrebe po vslijevanju necesa od zunaj – ampak dokler se ne morejo niti dogovoriti, da bi bili razpisi za vsa profesorska mesta odprti, nimam v njih prav nobenega zaupanja.

    2. Problemi z ostarelimi in manj kvalitetnimi gotovo obstajajo. Ampak vseeno mislim, da se problema ne rešuje na tak način. Vlada sicer pravi, da ne gre za prisilno upokojevanje ampak le odpoved delovnega razmerja in nezmožnost zaposlovanja v javnem sektorju. De facto to za večino pomeni upokojitev.

      Meni se zdi takšno določilo diskriminatorno na podlagi starosti. Mogoče bi kakšen pravnik lahko pojasnil pravne zadržke tega dela zakona?

      Mogoče kdo ve, če isto določilo velja za poslance, predsednika države, konzule itd? Kaj bo npr z Ruplom?

    3. @Anonimni:

      Ce imas moznost, preberi clanek dr. Barbare Kresal v zadnji Pravni praksi, kjer je izcrpno pojasnjeno, da gre za diskriminacijo tako na podlagi starosti, kot tudi spola in da je v ureditev v ZUJF najverjetneje neustavna. Dotakne se tudi preteklih odlocitev US RS – v eni izmed njih je tako na primer razveljavilo tedanji 60. clen Zakona o visokem solstvu, ki je dolocal, da lahko redni profesor delovno mesto zaseda najdlje do dopolnjenega 65. leta starosti.

      Povezava do omenjene odlocbe – http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199539&stevilka=1854.

      Glede veljave dolocila za poslance, predsednika drzave. ZUJF govori samo o prenehanju delovnega razmerja javnih usluzbencem; vendar po dikciji Zakona o javnih usluzbencih mednje ne spadajo funkcionarji v državnih organih in organih lokalnih skupnosti (4. odstavek 1. clena).

    4. Lahko povem,da je v primeru naše fakultete (FA) res kriza, ker bodo fakulteto zapustili profesorji, z dekanom na čelu, ki so ključnega pomena za kvaliteten program. Zamenjave ne bodo primerljive. Po drugi strani se bomo znebili nekaterih, ki do sedaj kar niso hoteli oditi, pa je bil že skrajni čas. Skratka zakon je, se strinjam, diskriminatorski.

      • Če bi prebral zakon bi razumel, da ima fakulteta vse možnosti kvalitetnemu kadru podaljšati zaposlitev, to da se ostalih ne more znebiti, pa si že sam ugotovil.

    5. "vendar po dikciji Zakona o javnih usluzbencih mednje ne spadajo funkcionarji"

      Odlično. Najprej sebe izločijo, potem pa uveljavljajo zakone za "vse".

      Sicer se mi pa zdi prisilno upokojevanje katastrofalno. Med takimi, ki izpolnjujejo kriterije, so tudi res dobri profesorji, ki ne samo, da držijo cele raziskovalne skupine pokonci, tudi veliko denarja nosijo, saj so uspešni na razpisih.

      Je pa res, da je v Nemčiji (še kje?) zelo pogost pojav, da po upokojitvi profesorja cela skupina povsem razpade, opremo prodajo, prostore prevzame nov profesor z novo skupino, ki je lahko iz povsem drugega področja, tamladi naj se pa znajdejo…

      Me pa zanima, koliko profesorjev bi ostalo v službi, če bi jim ponudili penzijo v višini plače. Koliko bi jih pa z veseljem popihalo in ne prišlo niti več pospravit mize za sabo.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.