Nedavno so me prosili za komentar izjave neke osebe, ki ji nikakor ne želim delati reklame. V meni neznani televizijski oddaji, ki naj bi »govorila o tem, o čemer si drugi ne upajo razmišljati«, je izjavila, da ne razume, zakaj se o določenih temah, kot so razlike v inteligenci med rasami, ploščatost Zemlje in podobno, v javnosti ne sme govoriti.
Na novinarsko vprašanje sem odgovoril, da so takšne izjave najverjetneje namenjene zgolj vzbujanju medijske pozornosti, zato jih je najbolje preslišati in se nanje ne odzvati. Velikokrat namreč z nespametnim pojasnilom, v katerem problematične trditve večkrat ponovimo, lahko naredimo več škode kot koristi. Če nekdo čudaško trditev izreče v mediju, ki ga skoraj nihče ne spremlja, je to sicer žalostno, a vsebina k sreči ne bo dosegla množic.
Odkar se spopadamo z epidemijo bolezni covid-19 in še posebno zdaj, ko se je začelo množično cepljenje, smo priča porastu najrazličnejših napačnih in zavajajočih informacij o naravi virusa, resnosti bolezni in varnosti cepiva. A ko se odzivamo na neresnice, se moramo zavedati, da se med ljudmi z lahkoto širijo predvsem zgodbe, ki so posebno »lepljive« za naše možgane. To pomeni, da se brez težav prenašajo iz glave v glavo, ko pa se enkrat usidrajo, se jih večina ljudi le težko znebi.
Pri odzivanju na napačne in zavajajoče informacije moramo zato paziti, da z nespretno reakcijo ne povzročimo, da bi »lepljive« neresnice dodatno razširili in tako postali vir novih »okužb«. Zelo pomembno je, da napačnih informacij ne navajamo na začetku ali v naslovu svojega odziva, prav tako jih nikakor ne smemo večkrat ponoviti. Največ teže in prostora v odzivu moramo nameniti preverjenim resničnim trditvam, za katere želimo, da jih javnost pravilno razume.
Na splošno se z lahkoto širijo predvsem informacije in zgodbe, ki sprožijo burne emocije. To je lahko navdušenje, zgražanje, veselje, jeza, ponos ali karkoli podobnega. A za sprožanje emocij pri ljudeh ni pomembna le vsebina sporočila, ampak tudi pripravljenost ciljne publike, da se na sporočilo čustveno odzove. Ali bo neko sporočilo vzbudilo buren odziv, je odvisno od prepričanj in svetovnega nazora publike, ne le od vsebine izrečenega.
Če se v javnosti pojavljajo izjave, ki so izrečene zgolj z namenom, da vzbudijo čustveno reakcijo, nimajo pa skoraj nobene vsebine, moramo biti pri odzivu nanje še posebno pazljivi. Če se na izjavo take vrste odzovemo, kot da gre za vsebinsko sporočilo, ne bomo naredili drugega, kot da bomo čustva prenesli na še večji krog ljudi. Zato moramo dobro premisliti, ali je v konkretnem primeru naš odziv sploh smiseln.
Zadnja leta se je pokazalo, da lahko s spretnim razširjanjem večinoma nesmiselnih, a medijsko všečnih »lepljivih« idej, postaneš celo predsednik države. Ključno vlogo pri tem igrajo prav množični mediji, ki vsako izrečeno neumnost ali zapis na twitterju še velikokrat ponovijo. Večinoma se ob navajanju trditev sicer zgražajo in norčujejo, a vseeno se o osebi veliko govori, prav tako pa imajo izjave bistveno večji doseg, kot bi ga imele brez ponavljanja.
Predvsem se moramo zavedati, da človeški možgani niso stroj, ki se v enakih okoliščinah vedno odzove enako. Naše sprejemanje in razumevanje idej je odvisno od naših prepričanj, življenjskih izkušenj, izobrazbe in okolja, v katerem živimo. Marsikdo se tudi ne zaveda, kako močno smo vsi podvrženi najrazličnejšim napakam hitrega sklepanja po občutku, s katerim si najprej ustvarimo mnenje, potem pa selektivno iščemo dokaze, ki naše stališče podpirajo. V resnici za tovrstne predsodke ni imun nihče.
Ko se lotim branja besedila, ki bi ga rad čim bolj objektivno ovrednotil, si zato v mislih predstavljam, da je sestavek napisal nekdo drug s povsem drugačnimi pogledi, kot jih ima pravi avtor. Na ta način mi uspe, da se lažje osredotočim na dejanske argumente, saj tako zmanjšam vpliv morebitnega vnaprejšnjega mnenja, ki ga imam do idej pisca.
Nedavno sem začel uporabljati tudi spletno stran ground.news, ki za angleško govorno področje pri posameznih novicah pove, kakšen doseg imajo v posamezni skupini podobno mislečih. Zanimivo je opazovati, kako se določene novice širijo predvsem po svetovnonazorsko sorodnih medijih. Za objavo je poleg resničnosti, kot kaže, pomembno tudi, kako posamezna novica emocionalno nagovori novinarje in urednike.
Seveda ne moremo biti vsi nenehno na preži in paziti, kako na nas delujejo prepričanja in predsodki, a vseeno je dobro, da se vsaj občasno malo zamislimo in uporabimo katero od tehnik, ki nam omogočijo, da se zavemo lastnega vrednostnega sistema in svetovnonazorskih prepričanj.
V javni razpravi nikoli ne gre le za razumsko izmenjavo idej, ampak tudi za poseganje v sfero prepričanj in emocionalnih odzivov javnosti. Če se tega ne zavedamo, se nam lahko zgodi, da v razpravi zmagamo na ravni racionalne izmenjave argumentov, a izgubimo na ravni širjenja oziroma razpihovanja neresnic in zavajanj, ki se s ponavljanjem ugnezdijo v možgane ljudi in vplivajo na njihovo odločanje, čeprav se tega morda sploh ne zavedajo.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/nevarne-lepljive-ideje/
Če folk ne bi rabil lepljivih neresnic, ne bi hodil v Cerkev. V nobeno. Človeštvo ne bi častilo pravljic, ki jih širijo cerkveni očetje že tisočletja. Torej smo, kar se kulturne zgodovine človeštva tiče, še v otroški dobi, kajti v otroštvu sicer veš, da medvedek ni živ, ampak se z njim obnašaš (pogovarjaš itd.) kot da je živ.