COVID: kje smo in kam gremo?

Prebral sem predlog panevropske strategije boja proti virusu SARS-CoV-2, ki so jo podpisali tudi nekateri slovenski znanstveniki, rektorji univerz in direktorji večjih inštitutov v Sloveniji (containcovid-pan.eu). Gre za pobudo spopadanja z virusom, po kateri bi s koordinirano evropsko akcijo čim prej sprejeli ukrepe za zmanjšanje števila novih okužb in nato poskrbeli, da se virus ne bi spet razširil po populaciji.

Takšna strategija je gotovo smiselna in že sedaj predlagane cilje zasleduje kar nekaj evropskih držav. Bistveno večji problem kot soglasje glede ciljev boja z virusom pa je, kako se te naloge dejansko lotiti? Države so poskusile že marsikaj, a vsaj v Evropi niso pretirano uspešne. Poleg splošne strategije boja z virusom bi zato potrebovali tudi čim bolj konkretne predloge, katere ukrepe sprejeti, da bi hitro in učinkovito zmanjšali število novih okužb.

Ker večina evropskih držav že več mesecev izvaja najrazličnejše ukrepe, ki so močno posegli v življenja ljudi, večinoma pa niso prinesli želenih učinkov, bi bilo dobro ugotoviti, zakaj dosedanji ukrepi niso učinkoviti? Potrebovali bi analizo, kaj delamo sedaj narobe in kaj bi bilo potrebno spremeniti.

V državah, ki so uspešno izvedle eliminacijo virusa, so se zapore lotili bistveno prej, preden se je virus v populaciji tako namnožil, kot se je sedaj po Evropi. V teh državah prav tako skrbno pazijo, da ljudje, ki vanje vstopajo, ponovno ne vnesejo virusa. Pri nas smo spomladi virus dokaj učinkovito eliminirali, a smo ga potem v državo dokaj hitro spet vnesli.

Koordinirana evropska akcija boja proti virusu bi bila seveda dobrodošla, prav tako je smiselna tudi strategija za eliminacijo virusa, a vsi ti predlogi bi morali temeljiti na zanesljivih študijah. Z modeli širjenja epidemije bi morali najprej oceniti, kako močno bi bilo treba spremeniti ustaljeno vedenje ljudi, da bi dosegli želene cilje glede omejevanja stikov. Nato bi morali neprestano spremljati razmere v družbi in sproti prilagajati ukrepe, ki bi morali biti čim bolj usmerjeni v doseganje zelo jasnih ciljev. Ukrepov kar po občutku, ki ne bi imeli jasnega smisla in utemeljitve, sedaj nihče več ne bo jemal resno.

Vse bolj pomembni postajajo tudi hitri testi in cepljenje, kar bi lahko vsaj v najbolj ranljivih skupinah hitro vplivalo na zmanjšanje novih okužb in tako na manjše število težkih oblik poteka bolezni. Prav tako je zelo pomembno, da pri ukrepih ne gledamo le na sam virus in neposredno škodo, ki jo povzroča. Pri nas v Sloveniji in drugje po Evropi so ljudje brez dvoma utrujeni in imajo poleg nevarnosti okužbe z virusom tudi množico drugih problemov. Kar nekaj jih je covid tudi že prebolelo, tako da je motivacija za novo zaporo družbe minimalna.

Brez novih tehtnih argumentov je zato dokaj nesmiselno ljudi pozivati na nov krog popolne zapore, ker tega ukrepa ne bodo sprejeli, zato je že vnaprej obsojen na neuspeh. Nova ustavitev družbe, če bi se zanjo dejansko odločili, najverjetneje tudi ne bi bila mogoča brez uveljavitve neke nove verzije univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi vsaj malo razbremenil težave in zaskrbljenost med ljudmi. To pomeni, da temeljni dohodek ne bi bil vezan na cel sklop birokratskih pogojev in obrazcev, ampak bi bil univerzalen, tako kot so bili univerzalni turistični boni. Pri tem COVID UTD-ju bi lahko šlo kar za bone, ki bi jih bilo mogoče porabiti za plačilo osnovnih potrebščin in neluksuznih dobrin ter storitev, trajali pa bi le dva ali tri mesece. Če jih v tem času ne bi porabil, bi zapadli.

V razmislek o skupni evropski strategiji boja z virusom bi bilo treba vključiti tudi vprašanje migrantskih delavcev, ki delajo v državah EU, občasno pa se vračajo k družinam. Obvezna karantena ob vsakem obisku domačih zanje v praksi ni izvedljiva, zato bi bilo treba panevropski mehurček vključiti tudi države, iz katerih prihajajo ti delavci. To bi seveda pomenilo, da bi morali enotne ukrepe izvajati po vsem kontinentu, ne le znotraj EU.

-