Zapise in izjave, ki sem jih zadnje čase pripravil za različne medije in novinarje, sem zbral in jih preoblikoval v obliko intervjuja, da se lažje berejo.
Kako bi zelo na kratko povzeli bistvo epidemije novega koronavirsa?
Covid-19 je zelo resna bolezen, ki je nikakor ne smemo podcenjevati. Smrtnost in možnost zapletov bistveno narašča s starostjo obolelega, a bolezen lahko tudi pri mlajših, ki jo večinoma lažje prebolijo, pusti resne in dolgotrajne posledice. Virus SARS-CoV-2 se prenaša s kapljicami, ki padejo na površine, če so večje, ali lebdijo v zraku, če so manjše, zato lahko z uporabo mask učinkovito preprečimo, da bi z dihanjem in govorjenjem kapljice trosili po okolici. Za novi koronavirus velja na prvi pogled nenavadno pravilo, da je zelo nevaren za človeštvo prav zato, ker ni tako zelo nevaren za posameznega človeka.
Lahko to nenavadno trditev malo bolj pojasnite?
Novi koronavirus je manj smrtonosen kot je bil prvi virus SARS iz leta 2003, ko je umrl skoraj vsak deseti oboleli. Vendar je virus takrat pri posamezniku hitreje povzročil bolezen, zato je uspel skupaj okužiti le nekaj več kot osem tisoč ljudi. Nasprotno pa okužbe z novim koronavirusom pogosto sprva sploh ne opazimo, a smo vseeno že kužni in virus tako nevede širimo naprej. Zato je uporaba mask tako pomembna, ker dokaj uspešno prepreči prenos virusa, če smo slučajno že okuženi, pa tega še ne vemo. SARS-CoV-2 je zahrbten virus, ki ga moramo obravnavati z vso resnostjo.
Kako lahko preprečimo širjenje teorij zarote?
Najboljša obramba proti širjenju teorij zarote o novem koronavirusu je dobro komuniciranje inštitucij, za katere se predpostavlja, da imajo zanesljive informacije. Te inštitucije morajo javnost obveščati celostno, jasno, razumljivo in tudi spoštljivo. Če ljudje začutijo, da se jim kaj prikriva ali da jih nekdo namerno zavaja, bodo seveda iskali alternativne vire, da bi izvedeli resnico.
Komu naj zaupamo?
V človeški naravi je, da tistim, ki jih poznamo, bolj zaupamo kot neznancem. Zato je pomembno, da javnost v krizni situaciji obveščajo ljudje, s katerimi publika razvije odnos, ki ne temelji le na strokovni avtoriteti ali funkciji govorca, ampak tudi na povsem osebnem nivoju zaupanja. Pri nas je komuniciranje premalo usmerjeno v izobraževanje javnosti, kar bi omogočilo, da bi se ljudje sami bolj odgovorno obnašali. Žal se uradni govorci še vedno preveč pogosto na javnost naslavljajo, kot da gre za otroke, ki razumejo le logiko palice in korenčka.
Naj se lotimo branja znanstvenih člankov?
Za pravilno razumevanje in interpretacijo novih znanstvenih raziskav potrebujemo veliko predznanja, saj jih moramo znati ovrednotiti in umestiti v širši kontekst. Pomen novega znanstvenega spoznanja zato bistveno lažje dojamemo s pomočjo komentarja, ki ga napiše nekdo, ki se spozna na posamezno stroko. Dobre predstavitve novih raziskav lahko najdemo v uglednih časopisih, kot sta The New York Times in The Guardian. Pri nas o znanosti kontinuirano dobro poročajo na Radiu Slovenija in v nekaterih televizijskih oddajah, kot sta denimo Fokus in Inšpektor na Pop TV. V drugih medijih kvaliteta žal niha in je odvisna od posameznega pisca. Glede novega koronavirusa bi po tehtnosti in jasnosti posebej izpostavil zapise in intervjuje imunologa Alojza Ihana.
Na kaj moramo biti pazljivi, ko poslušamo strokovnjake?
Nikakor ne smemo zaupati nekomu zgolj zato, ker je zdravnik, profesor, raziskovalec ali znanstvenik. Preveriti moramo vsaj, ali dejansko govori o področju, za katerega je strokovnjak, oziroma ali mu zaupajo drugi strokovnjaki s področja, o katerem se oglaša. Povsem napačne trditve o novem koronavirusu širi tudi veliko zdravnikov, ki niso strokovnjaki s področja nalezljivih bolezni, zato moramo biti pazljivi do ljudi, ki bi jim v običajnih vsakdanjih situacijah povsem zaupali.
Se strokovnjaki dovolj oglašajo v javnosti?
Kot družba moramo poskrbeti, da v argumentiranem javnem soočanju mnenj zmaga glas dejanskih in ne navideznih strokovnjakov. Ključno v tem procesu je, da resni znanstveniki in strokovnjaki niso tiho, če nekdo z njihovega področja v javnosti širi napačne trditve. Pri nas žal še nismo uspeli razviti kulture spoštljivega in argumentiranega javnega oglašanja strokovnjakov. To je pomemben člen v procesu izoblikovanja javnega mnenja, kar je v demokratičnih državah izjemno pomembno, saj skupne odločitve praviloma temeljijo na stališčih, ki jih zagovarja večina.
Smo pravično porazdelili breme spopadanja z epidemijo?
Družba mora solidarnostno in sistemsko poskrbeti za tiste, ki jih je kriza močno prizadela. Sprejetih je bilo kar nekaj ukrepov za najrazličnejše pomoči, kar je hvalevredno. Ob tem je treba vseskozi skrbeti tudi, da se sistematično sledi dogajanju v posameznih delih družbe in poskuša čim hitreje zaznavati težave, s katerimi se srečujejo ljudje. Na probleme je treba nato javno opozarjati, predlagati rešitve in pritiskati na odgovorne, da sprejmejo ustrezne ukrepe. Politika v demokratični družbi se seveda odziva predvsem na občutja in prepričanja svojih podpornikov, zato je ključno, da morebitne težave javno predstavimo čim bolj splošno, da se v njih prepozna ali začuti empatijo čim širši krog državljanov.
Kaj pa delavci? Je zanje ustrezno poskrbljeno?
V obdobju epidemije ni pomembno le, da se poskrbi za tiste, ki so na čakanju ali so izgubili delo, ampak tudi za varne razmere na delovnem mestu. Delavci morajo skupaj z vodstvi podjetij doreči smiselne ukrepe, ki bodo preprečili množične okužbe, do kakršnih je že prihajalo. Pri tem ni dobro, da so ukrepi po vojaško delegirani le s strani uprav podjetij, ampak je pomembno, da v procesu sodelujejo tudi delavci, saj bodo le tako sprejeli ukrepe za svoje, jih ponotranjili in predlagali izboljšave. Sindikati lahko v tem procesu sodelujejo oziroma pomagajo.
Si lahko katero državo vzamemo za zgled?
Glede spopadanja države z epidemijo nam je lahko dober zgled Nova Zelandija. Tam je predsednica vlade že takoj, ko se je začel virus širiti po svetu, ustanovila svetovalno skupino, v kateri niso bili le znanstveniki in zdravniki, ampak tudi strokovnjaki za komuniciranje znanosti. Na začetku se je o virusu vedelo še zelo malo, zato je ta skupina skupaj s predsednico vlade natančno sledila vsem znanstvenim objavam in strokovnim poročilom ter pripravljala strategijo ukrepanja. Kmalu so prišli do zaključka, da ukrepov za zajezitev širjenja virusa v državi ne bodo mogli uresničiti drugače, kot da državljane čim bolj izobrazijo, da se bodo sami obnašali odgovorno. Predsednica vlade je tako z državljani redno komunicirala po najrazličnejših medijih, tudi preko telefonov in družbenih omrežij, in jim poskušala čim bolj jasno predstaviti situacijo, dileme in pomen ukrepov. Strategija se je izkazala za odlično, saj med zimo na južni polobli v Novi Zelandiji kar tri mesece niso imeli novega primera okužbe.
Kaj je ključno pri dobrem javnem komuniciranju stroke?
Zaupanje je zelo pomembno. Če se zdi, da ukrepi ne veljajo univerzalno, ampak so namenjeni discipliniranju državljanov, bo prišlo do upora. Pri nas je bilo res storjenih kar nekaj napak. Začelo se je že marca z zelo neposrečenim zatrjevanjem epidemiologov na tiskovnih konferencah, da okuženi ne morejo širiti virusa, če ne kažejo simptomov bolezni. Takrat so bili podatki res še zelo skopi, a vodilni epidemiologi po svetu so iz informacij o širjenju virusa na Kitajskem že pravilno sklepali, da kužnost ne nastopi šele z izraženimi simptomi. Če se stroka tako močno zmoti, je nujno, da se javnosti opraviči in pojasni, zakaj je do zmote prišlo. Pri nas se to žal ni zgodilo, kar je deloma porušilo zaupanje v strokovne avtoritete. Podobna zgodba je bila z maskami, za katere se sedaj vsi strinjajo, da so zelo učinkovito in hkrati preprosto sredstvo za zajezitev širjenja epidemije.
Bi bilo smiselno mlade nagovarjali drugače kot starejše?
Mlade bi lahko naslavljali njihovi vzorniki, ki so jim idejno blizu in jim zato bolj zaupajo. Vplivneži med mladimi bi lahko, s sodelovanjem stroke seveda, ukrepe pojasnili na način, da jih mladi ne bi dojemali kot zunanjo prisilo, ampak kot del skupnih prizadevanj, da se razmere v družbi čim prej normalizirajo. Naš skupni cilj bi moral biti, da je virusa v populaciji čim manj, saj je s tem tudi manjša verjetnost, da bo zašel med starejše in bolne, za katere je bolezen lahko usodna.
Kako se je na epidemijo odzvala znanost?
Znanstveniki po vsem svetu že od prvih dni, ko so izvedeli za novi koronovirus, zelo intenzivno analizirajo njegove lastnosti in delovanje ter iščejo načine, kako bi njegovo širjenje zamejili. Poleg iskrenega prizadevanja za čim boljše razumevanje virusa in bolezni, ki jo povzroča, se tudi pri nas pojavljajo primeri nekakšnega “vojnega dobičkarstva”, ko ustvarjajo določene skupine raziskovalcev v javnosti predvsem vtis, da so naredile nekaj pomembnega, v ozadju pa ni resne vsebine. Za preprečevanje takega škodljivega početja bi lahko več naredili sami strokovnjaki, saj bi morali bolj pazili, kaj govorijo njihovi kolegi, prav tako pa velik del odgovornosti nosijo tudi novinarji, ki žal bistveno premalo preverjajo informacije, ki jih dobijo v objavo z inštitutov.
Kaj menite o projektu Covid-19 Sledilnik?
Javno dostopni, zanesljivi in nazorno predstavljeni podatki so pomembni, ker nam omogočajo, da lahko sprejemamo kvalitetne odločitve. Če nimamo podatkov, lahko le slepo sledimo ukazom in navodilom, ki pa niso nujno prilagojeni za vse situacije, s katerimi se srečujemo v resničnem življenju. Covid-19 sledilnik je pomemben projekt, ker je konstruktivno združil razmeroma veliko skupino ljudi, ki zbira, ureja in javno predstavlja informacije o širjenju virusa v Sloveniji. Ti podatki so osnova tako za odločanje kot tudi za analiziranje širjenja okužbe.
Verjamete napovedim modelov epidemije?
Tudi pri nas smo bili v nekem trenutku zasuti z modeli in napovedmi razvoja epidemije. Prav sodelujoči v skupini Covid-19 sledilnik so ustvarili nekaj najboljših modelov epidemije. Namen teh modelov pa ni toliko napovedovanje prihodnosti, kot predvsem analiza situacije in preučevanje, kateri ukrepi so dejansko učinkoviti. Dober model temelji na poznavanju zakonitosti širjenja epidemije, na kar aplicira zbrane podatke, hkrati pa obvezno predvidi tudi napako izračunov. Povsem nekaj drugega so razni “garažni strokovnjaki”, ki nekaj računajo in podajajo pogosto povsem nesmiselne in nezanesljive napovedi bodočega razvoja epidemije. Žalosti me, da taka slaba znanost prihaja tudi z nekaterih naših večjih znanstvenih inštitutov in univerz.
Kaj je smisel matematičnih modelov epidemije?
Namen simulacij epidemije v večini primerov ni, ne sme in ne more biti napovedovanje prihodnosti, ampak je lahko le prikaz, do česa pripeljejo različne izbire, ki jih imamo v posameznem trenutku na voljo. Kriterij dobrega modela ni, da bo čim bolj natančno zadel število okuženih čez en teden, ampak da bo znal pomagati pri odločanju, če je nek ukrep smiseln ali ni.
Kaj moramo preveriti, preden lahko zaupamo neki matematični simulaciji?
Pri simulacijah razvoja epidemije je pomembno, da avtorji jasno povedo, na katerih zakonitostih temelji njihov matematični model, katere parametre dejansko modelirajo, kako dobro jih poznajo in kaj se zgodi, če jih v svojem modelu spreminjajo. Če raziskovalci sami ne povedo, kako so zgradili model razvoja epidemije, jim morajo to vprašanje zastaviti novinarji, preden poročajo o rezultatih. Dobro je tudi, da novinarji za mnenje o kakovosti simulacije povprašajo še kakega strokovnjaka za matematično modeliranje, ki ni bil del ekipe, ki je objavila rezultate.
Je analiza podatkov nekaj drugega kot modeliranje?
Velikokrat se simulacije in modeliranje zamenjuje s preprosto ekstrapolacijo podatkov. Če poskušamo iz vsakodnevno objavljenih podatkov le predvideti, kakšen bo trend gibanja nekega parametra naslednje dni, potem praviloma (še) nismo postavili matematičnega modela nekega pojava. Za izgradnjo resne matematične simulacije moramo najprej poznati dejanske matematične zakonitosti, ki veljajo za pojav. Šele z njihovo pomočjo lahko nato zgradimo ustrezen matematični opis pojava. Zelo pomembno je tudi, da takšen model preizkusimo oziroma ovrednotimo na preteklih podatkih. Šele v primeru, ko matematična simulacija pravilno napove razvoj obravnavanega pojava v preteklosti, je smiselno govoriti o kakršni koli napovedni vrednosti modela za prihodnost.
Kaj menite o aplikaciji za sledenje stikom?
Mobilno aplikacijo za avtomatsko obveščanje o morebitnih stikih z okuženimi #OstaniZdrav, ki temelji na protokolu, ki sta ga razvila Apple in Google, vsekakor uporabljam. Mislim, da je s strogimi pravili pristopa k uporabi protokola, jasnimi zahtevami po transparentnosti delovanja in javno objavo izvorne kode aplikacije dovolj dobro poskrbljeno za varnost uporabnikov. Ob brskanju po internetu in z uporabo aplikacij kot sta Facebook ali Twitter je naša zasebnost bistveno bolj izpostavljena kot pri tej aplikaciji, pri kateri se podatki o stikih hranijo le na našem telefonu. Prepričan sem, da z uporabo aplikacije za obveščanje o stikih ničesar izgubimo, lahko pa v določenih okoliščinah, ki jih vnaprej ne moremo predvideti, veliko pridobimo! Na Finskem, kjer imajo mlado socialdemokratsko predsednico vlade, si je aplikacijo v enem tednu presnela skoraj tretjina državljanov. Prav predsednica vlade pa je bila ena prvih, ki je dobila preko aplikacije tudi sporočilo, da je bila v stiku z okuženo osebo, zato se je odločila, da bo nekaj časa delala na daljavo.
Kdaj se bomo lahko spet brezskrbno družili kot pred epidemijo?
Dokler virus nenadzorovano kroži med ljudmi, se v prejšnje stanje pred epidemijo žal ne moremo vrniti. Države, ki niso pravočasno sprejele ustreznih ukrepov za zamejitev širjenja virusa ali so ukrepe prehitro omilile, imajo namreč velike težave. Varnega in učinkovitega cepiva kot kaže še ne bomo dobili kmalu, vsaj ne v velikih količinah, zato bomo morali še kar nekaj časa vztrajati pri ukrepih. Nekateri strokovnjaki predlagajo, da bi začeli množično uporabljati poceni hitre teste, ki sicer niso zelo zanesljivi, a pokažejo, če je nekdo močno kužen. To bi lahko preprečilo morebitne množične prenose virusa.
