Utišanje notranjih glasov

Poleti, pred začetkom študija na fakulteti za elektrotehniko, se je Markovo vedenje spremenilo. Sam tega ni opazil, vendar se je začel izogibati celo najboljšim prijateljem, saj je bil prepričan, da za njim vohunijo in ga želijo izdati oblastem, ki ga bodo odpeljale v neznano. Nezaupanje do okolice se je razširilo tudi na brata in druge družinske člane, ki so kmalu uvideli, da potrebuje Marko zdravniško pomoč. Predpisano zdravljenje je zmanjšalo Markove psihične težave, vendar se je ob tem Markova telesna teža v kratkem času zelo povečala.

Markova diagnoza je bila shizofrenija, duševna motnja, ki se običajno pojavi v pozni adolescenci ali v zgodnji odraslosti in za katero je značilno spremenjeno vedenje. Pogosti simptomi so lažne predstave, namišljeni glasovi in nejasne ali zmedene misli oziroma razpad miselnih procesov.

Shizofrenija se razvije kot posledica genetskih in okoljskih dejavnikov. Dednost prispeva okoli 80%, okoljski dejavniki, kot so življenjsko okolje, stres pred rojstvom in uporaba mamil, pa so prav tako pomembni. Shizofrenija povzroči skrajšanje življenjske dobe za približno 20%, predvsem zaradi samomorov in povezave z drugimi boleznimi, ki so posledica debelosti zaradi sedentarnega življenjskega sloga in stranskih učinkov, povezanih z antipsihotiki.¹ Veliko zdravil, s katerimi se najbolje nadzira simptome shizofrenije, ima namreč neželene učinke, kot so debelost in povečano tveganje za nastanek sladkorne bolezni in bolezni srca in ožilja.

Molekularni mehanizmi, ki povzročajo nastanek teh hudih presnovnih zapletov, še vedno niso znani in jih trenutno raziskujemo v okviru mednarodne skupine raziskovalcev povezanih v projekt ITN Treatment, ki ga financira Evropska unija. Poznavanje mehanizmov zgodnjih presnovnih sprememb bo omogočilo hitrejše odkrivanje sprememb, ki vodijo do neželenih stranskih učinkov. To bo omogočilo pravočasno menjavo zdravila, še preden se neželeni učinki sploh pokažejo. Prav tako bo poznavanje tovrstnih mehanizmov pomagalo pri testiranju novih zdravil.

Sprememba zdravljenja z antipsihotiki olanzapine, quetiapine in risperidone, s katerimi se sicer uspešno kontrolira duševne motnje, na zdravljenje z drugimi zdravili, kot je na primer aripiprazol, je povezana z zmanjšanjem omenjenih neželenih učinkov. To so ugotovili tudi v triletni študiji opravljeni v 27 kliničnih raziskovalnih centrih v ZDA, v kateri je sodelovalo 215 bolnikov, od katerih je 129 zaključilo celoten 24-tedenski postopek zdravljenja.

V študiji so spremljali neželene učinke zaradi presnovnih sprememb – pojav presnovnih bolezni (metabolnega sindroma) in ocenili tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni. Obe tveganji sta se je zmanjšali tako pri moških kot in ženskah. Približno 10% zmanjšanja tveganja, da bi zboleli za srčno-žilnimi boleznimi, pa ne moremo pripisati le spremembi zdravil, saj so vsi udeleženci študije prejeli tudi priporočila in spodbude za izboljšanje prehrane in za redno telesno vadbo.

Izboljšanje opisanih neželenih učinkov po spremembi zdravil je bilo potrjeno tudi v drugih študijah. Zaradi relativno kratkega časa trajanja te in drugih tovrstnih študij je potrebno še nadaljnje testiranje.²

Bolnikom lahko trenutno spremenimo način zdravljenja šele, ko so se neželeni učinki že razvili, in takrat jih je praktično nemogoče popolnoma izničiti. Zato bi bilo bolje, če bi lahko zaznali, pri komu se bodo pojavile presnovne spremembe, še preden bi se te popolnoma razvile.

Dokler to še ni izvedljivo, lahko pacientom pomagajo s spremembo življenjskega sloga, kot kažejo rezultati zgoraj navedenih raziskav. Pomembno je, da razvijamo načine za oskrbo in podporo bolnikom, ki bi jim omogočili, da preidejo na primerno prehrano, se dovolj gibljejo in tak življenjski slog tudi vzdržujejo.

Francesca Forno in Irina Milisav

-