Objavljamo govor, ki ga je imel prof. dr. Alojz Kodre na nedavnem srečanju alumnov Oddelka za Fiziko FMF UL, 29.9.2018 v Ljubljani. V njem se skozi zanimive anekdote spominja svojih študijskih in profesorskih dni. Prepričani smo, da je zapis zanimiv tudi širše, ne le za študente in diplomante fizike, zato smo se ga odločili z dovoljenjem avtorja ponatisniti.
Tole naj bi bil nekoliko razpoloženjski uvod v srečanje, nostalgičen pogled nazaj čez polno dobo življenja v fiziki in s fiziko – predvsem s študenti fizike, se pravi z vami.
Na obzorju tega razgleda je lastno doživljanje študentskega življenja, v tistih časih močno drugačno od današnjega. Zaznamovano je bilo z obilico inženirskih predmetov, ki so z leti počasi izpareli: v prvem letniku Tehnično risanje in strojni elementi, pa Mehanska tehnologija, v drugem zlasti slovite Elektriške meritve. Pozneje še Fizikalna kemija in Mehanske meritve. Z njimi je izparel tudi inženirski naziv diplomirancev.
Druga močna zaznamovanost je bila prostorska: vsak teden smo videli kar precej Ljubljane, od Poljanske ceste zarana v ponedeljek pri Strojnih elementih do Velike predavalnice na Jadranski v soboto opoldne na vajah iz Fizike I, s pisanjem kolokvijev vsaka dva tedna. Vmes še Analiza na stari Univerzi, Kemija na Vegovi in Mehanska tehnologija na Lepem potu.
Računalnikov takrat še ni bilo, le na Lepem potu se je ustoličil stari ZUSE, kamor smo tovrstni zanesenjaki lahko prinesli svoje programe na zluknjanem papirnem traku. (Spominjam se naključnega prizora, ko sem odprl vrata v računalniško sobo in zagledal v svetlobi večernega sonca obris nekoliko starejšega kolega, zamotanega v papirnati trak, s katerim se je otepal kot Laokoon s kačami v znani starogrški skulpturi.)
Vobče se je takrat računalo na logaritmičnih računalih, dovolj hitro in z zadovoljivo natančnostjo za fizika. (Stara opredelitev strok po natančnosti je povedala, da kemiki tehtajo in računajo na pet decimalk, v fiziki kot bolj eksaktni vedi se meri in računa na dve decimalki, v matematiki kot najbolj eksaktni znanosti pa pri računih številk sploh ne uporabljajo. – Še en spomin iz te dobe, ko sem kot asistent »čuval« pisanje kolokvija. V ozračju splošne napetosti, sredi vročičnega obračanja listov, šumenja pisal in švistenja računal je študent odprl torbo, zložno izvlekel iz nje dolg etui, iz njega čisto novo logaritmično računalo in zgibano navodilo za uporabo ter se zatopil v branje.)
Še nekaj, kar se je odsihmal močno spremenilo: naš tedenski urnik je bil precej obsežnejši kot dandanašnji, pa ne samo zaradi šestih delovnih dni v tednu. Mislim, da je dosegel rekordni obseg v drugem letniku: 42 ur predavanj in vaj na teden. A ni bilo slišati nobenega godrnjanja ali protestov – to smo vzeli kot samoumevno obvezo.
V desetletjih šolskega dela sem opazil, da se je odnos študentov do šole krepko spreminjal. Vsaka ura prek statutarne norme je pozneje hitro sprožila proteste, vse po vrsti uspešne. Tudi prej nepremakljivi aksiom šestih kolokvijev na semester pri Fiziki I in pri Matematični fiziki se je sčasoma zrušil. Podobno kot še vrsta za študente motečih podrobnosti.
Padlo je celo železno izpitno pravilo o »mrtvi miši v kislih kumaricah«, ki nam ga je v prvem letniku objavil profesor Strnad, avtorstvo pa se je v splošnem pripisovalo profesorju Kuščerju: kakor lahko pri poskušanju kislih kumaric ocenjujemo aromo, okus in hrustljavost, vse dokler v kozarcu ne naletimo na mrtvo miš, tako lahko odgovore na izpitu ocenjujemo po točnosti, globini razumevanja in ostrini premisleka, dokler ne pridemo do crknjene miši, torej do grobo napačnega odgovora, ki postavlja pod sum študentovo razumevanje celotne snovi. Pozitivna ocena je pomenila predvsem odsotnost kardinalne napake, njena natančna vrednost pa se je ravnala po »hrustljavosti« odgovorov. Dandanes, kakor slišim, se pri ustnih izpitih, kolikor jih je sploh še ostalo, ocena gradi aditivno, torej s prištevanjem vsake pravilne drobtinice in spregledovanjem napačnih.
Načelo mrtve miši je bilo uveljavljeno tudi na diplomskem izpitu in tam se je nekdaj tudi padalo, predvsem na račun tako imenovanih “splošnih vprašanj” : mislim, da je bilo povprečje več kot en neuspešen poskus na študenta. Ko so študenti začutili moč protesta, so začeli majati tudi to železno navado, najprej z omejitvijo izbora splošnih vprašanj in pozneje kar z njihovo odpravo, dokler z bolonjsko reformo diplomski izpit ni sploh izginil.
Veliko sem razmišljal o teh spremembah v odnosu študentov do šole: seveda je šlo za splošno družbeno gibanje, to je bil le njegov odmev na življenje oddelka, a to smo prepoznali šele kasneje. Prej sem si to predstavljal takole: v naši generaciji in še nekaj naslednjih smo verjeli, da nam je bila s študijem dana dragocena priložnost in smo zato voljno sprejemali vse zahteve, ki so se postavljale pred nas. Sčasoma pa so generacije postale pametnejše in razsodnejše, študenti so verjeli, da so oni dali šoli nekaj dragocenega, ko so jo izbrali za svoj študij, in naj se šola torej spodobno obnaša in obrzda svoje prehude zahteve do njih. – Svoj delež je prispevala tudi država, ki ji je ustrezalo, da je mlada generacija še za štiri in več let spravljena na visokih šolah in ne pritiska na delovna mesta: s sistemom financiranja je spodbujala čim večji vpis na univerze, s čimer so se nekdanje ostre študijske zahteve hočeš-nočeš zmehčale.
Ob vseh trdih zahtevah študija pa lahko rečemo, da je bila ureditev dela na šoli od nekdaj študentom prijazna. To se je začutilo že v študentski pisarni: naša gospa Prezljeva, tajnica, je učinkovala nekoliko strogo, a se je za študenta vedno potrudila. Pri njenih naslednicah je šlo vedno na bolje, prijazno in prijazneje, do sedanje ekipe, ki ji je bilo na študentskem glasovanju prisojeno prvo mesto po prijaznosti med študentskimi pisarnami Univerze. Sam sem imel dvakrat ali trikrat opravek v študentskih pisarnah drugih fakultet in sem si zmeraj oddahnil, ko sem bil spet zunaj. Mislim, da je bil tudi odnos učiteljev in asistentov do študentov vsaj od naše generacije naprej prijazen in človeški. (Za starejše generacije vedo nekatere anekdote povedati drugače.) Za izpitne roke se je bilo vedno mogoče dogovoriti. Kar strah me je, kdaj bodo v to sožitje zarezale trde določbe računalniškega izpitnega reda, kakor slišim, da so uveljavljene drugod.
Enako je vedno veljalo tudi za odnose med člani oddelka. Konflikti so bili redki in nikoli prignani do nemilega konca, brez hujših učinkov na življenje in delo v hiši. Ko sem nekaj let deloval v odboru Univerze in spoznaval razmere na drugih fakultetah, sem bil vedno znova presenečen in zgrožen, kakšne krute »igre prestolov« se bijejo ponekod: borbe za prestiž, podtikanja in spotikanja. Dragoceno mirno ozračje na domačem oddelku sem si znal razložiti le s tem, da je velika večina članov aktivna v mednarodnih raziskavah, da imajo stike po vsem svetu in da lahko pomerjajo svojo veljavo v teh okvirih, ne da bi se morali gristi za prestiž s kolegom iz sosednje pisarne.
Vedno me je zanimalo, kaj je tisto, kar je mlade ljudi pripeljalo v fiziko: očitno je namreč, da odločitev za ta študij večinoma ni naključna izbira med številnimi enakovrednimi možnostmi. Po mnogih pogovorih in zlasti pri opazovanju dela v praktikumih se mi je zdelo, da lahko ločim tri ali štiri poglavitne skupine študentov. Pravzaprav ne gre za razvrščanje študentov, saj je vsak od njih svet zase: bolje je govoriti o treh ali štirih poglavitnih zanimanjih ali motivacijah, ki se sklapljajo v pestri raznolikosti posameznikov.
Prva je naravoslovna: njena značilnost je zanimanje za svet okoli nas, za naravo in dogajanja v njej. To so mladi ljudje, ki jih je že v srednji šoli zanimala katera od naravoslovnih ved, od biologije do astronomije, pa ne toliko po opisni kot po analitični plati, torej po vzrokih in posledicah, po kvantitativnih odnosih.
Druga skupina je tehniška: kako stvari delujejo. Ti študenti že od malega nekaj gradijo in ustvarjajo. V naših časih so doma spajkali radijske detektorje, pa tudi sprejemnike in oddajnike, napeljevali antene. Nimam čisto prave predstave, kaj počno dandanes.
V novejšem času se je izoblikovala še skupina računarjev: to so ljudje, ki bi se hoteli z računalnikom lotevati zahtevnih praktičnih problemov, takih, za katere še ne obstajajo izdelane računske metode, kakor se jih da naučiti na računalniški fakulteti. Menijo, da so matematično-fizikalni predmeti v naši hiši najboljša priprava za to, koristnejša od poglobljenega študija eksistence rešitev in dokazov o njihovi enoličnosti, ki je doma na sosednjem oddelku. In kakor so se diplomanti iz prvih dveh skupin uveljavili tudi v bližnjih naravoslovnih in tehniških področjih, so računarji postali iskan kader v računalništvu in poslovnem svetu.
Obstaja še nekoliko nesrečna četrta skupina maturantov, ki pridejo k nam iskat pogled na svet, prepričani, da ga imajo na fiziki, osnovni naravoslovni vedi, že izgotovljenega in pripravljenega za uporabo. Potem so malo razočarani, ker jih pričakajo naloge o kroglicah, ki se kotalijo po klancu, o mešanju vroče in hladne vode, o toku skozi upor in kondenzator: odgovora na veliko vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem pa od nikoder. Nekateri se poslovijo in gredo svoj pogled na svet iskat drugam, nekateri pa si poiščejo odgovor po diplomi, na podiplomskem študiju drugje.
V resnici na tej univerzi ni zadrege, za pogled na svet so poklicani predvsem na teologiji in filozofiji, a tudi drugod. Med bolj presenetljive bi štel primerjalno književnost, kjer zagotavljajo, da je »s teorijo romana podan celovit pogled na svet in njegov razvoj« in oddelek za gozdarje na biotehniki, od katerih sem pred časom prebral popolno razlago zgodovine Evrope od kromanjonske naselitve, vzponov in padcev imperijev do svetovnih vojn in nastanka totalitarizmov (pretiravam!), utemeljeno s stanjem gozda in potrebami po lesu. – Po vsem tem se mi je utrnila zamisel, da bi v reklamne brošurice, ki jih na vsakih nekaj let natisnemo kot vabilo maturantom, lahko zapisali tudi: »Ne pridite k nam po izgotovljen pogled na svet – nimamo ga, bomo pa z veseljem pomagali, da si ustvarite svojega!«
Pa ne smemo reči, da je fizika slabo združljiva s humanističnimi in umetniškimi dejavnostmi. Imeli smo vrhunskega grafika-karikaturista, nekaj vrhunskih glasbenikov te in druge zvrsti. Imamo kolumnista in kolumnistko, ne vštevši pisce blogov. Iz svojih vrst smo dobili roman in celo pesniško zbirko. Teh bi, pri siceršnji ljubezni Slovencev do poezije statistično pričakovali celo več: mogoče samo niso natisnjene.
Naštel sem nekaj eksotičnih povezav, v katerih nastopajo fiziki in fizičarke. Te povezave so zanimive, niso pa najpomembnejše. Prepričan sem, da vsak od vas zanimivo in uspešno združuje fiziko z drugimi platmi svojega delovnega področja ali področja zanimanja. Upam in želim vam, da v tem najdete srečo in izpolnitev, kakor sem ju v svoji dobi vedno znova nahajal sam. V življenju sem napravil svojo mero neumnosti in slabih izbir, kakor najbrž vsakdo: nikoli pa nisem obžaloval tistega poletnega dne v letu 1962, ko sem se – ne vem, po kakšnem preudarku – vpisal na študij fizike.
Ob vseh trdotah, ki sem jih omenjal na začetku, je bil študij že od začetka vir zadovoljstva. Živo se spomnim, kako sem po drugem ali tretjem letniku, na poti z Jadranske proti mestu, naenkrat ugotovil, kako čudovito je, da zdaj razumem toliko stvari v svetu okrog sebe, in koliko bi lahko povedal svojim učencem, če bi učil v razredu. Taki občutki so se pojavljali vedno znova, ob uspelih eksperimentih ali novih računskih postopkih v analizi meritev, predvsem pa pri predavanjih. Posebno zadnja leta pri Modelski analizi so bila čudovita. Kadar je naneslo, da so se v letniku znašli vsaj trije študentje, ki jih je snov pritegnila in so tekmovali, kdo bo prispeval bolj originalne rešitve za tedenske projekte, je bil semester kot en sam ognjemet: ideje so se iskrile in prehitevale, tudi drugi v letniku so se razživeli in pridružili tekmi, in vsi smo se naučili mnogo novega in uživali v novih spoznanjih. Želim vam, da ste tudi vi pri svojem delu v fiziki spoznali take srečne trenutke in dneve.
(Vir: Alojz Kodre: Nekaj drobcev iz nekdanjih dni Oddelka za fiziko – Alumni Oddelka za fiziko FMF.)
