Ko sem pred nekaj meseci hodil po središču Ljubljane, je na Kongresnem trgu mojo pozornost pritegnila večja skupina staršev z otroki, ki so posedali po travi, se igrali in bili videti zelo srečni. Zdelo se je, da gre za srečanje kakega športnega društva, saj so imeli med drevesi razpete tudi trakove, po katerih so se trudili hoditi kot vrvohodci. Ravno ko sem bil v središču dogajanja, sem iz zvočnikov zaslišal naznanilo, da bo zbrane družine v kratkem nekdo nagovoril, zato sem za trenutek postal in prisluhnil. A že po nekaj izgovorjenih besedah predavatelja mi je postalo jasno, da v parku ne poteka srečanje ljubiteljev športa, ampak so se zbrali starši, ki nasprotujejo obveznemu cepljenju otrok.
Ko sem iz radovednosti še nekaj časa opazoval dogajanje v parku, mi je postalo zanimivo, da se govorci pri iskanju argumentov, zakaj nasprotujejo cepljenju, neprestano sklicujejo na znanost oziroma na raziskave, ki so bile objavljene v znanstvenih revijah. Kar naprej so namreč citirali raziskovalne članke, ki naj bi poročali o škodljivosti cepljenja. Naključni opazovalec dogajanja bi ob poslušanju govorcev zato skoraj gotovo dobil občutek, da so natančno preučili vso strokovno literaturo, sedaj pa v preprostem jeziku in vsem razumljivo poročajo o ključnih izsledkih vseh teh raziskav.
Argumenti predavateljev so bili za poslušalce na Kongresnem trgu, ki so jih občasno podprli z bučnim aplavzom, brez dvoma prepričljivi. Močni vzkliki odobravanja so se denimo razlegli, ko se je na odru nekdo vprašal, zakaj se vsi, ki so cepljeni in dejansko verjamejo, da jih cepiva varujejo pred okužbo, bojijo tistih, ki se nočejo cepiti? Takšne in podobne retorične domislice so večino publike še dodatno utrdile v prepričanju, da je obvezno cepljenje otrok le prevara, s katero želijo zlobne farmacevtske korporacije predvsem dobro zaslužiti.
Ob spremljanju dogajanja, ki sem mu bil priča v parku, sem se zamislil. Govorci in večina poslušalcev so bili namreč prepričani, da so njihove trditve in izpeljave nedvomno resnične. Videti je bilo, da so udeleženci shoda povsem prepričani, da imajo za svoja stališča trdne znanstvene argumente.
Podobno situacijo kot pri nasprotnikih cepljenja lahko opazimo tudi pri zanikovalcih globalnih podnebnih sprememb, ki so posledica množičnega kurjenja fosilnih goriv in zaradi tega povečane količine toplogrednih plinov v ozračju. Pri nas javno najbolj izpostavljeni zanikovalci podnebnih sprememb nikakor niso nasprotniki znanosti, ampak večinoma strokovnjaki na svojih področjih, ki znajo nedvomno dobro brati znanstvene članke.
Na mestu je zato vprašanje, kako je mogoče, da pridejo na prvi pogled razumni in šolani ljudje do zaključkov, ki so povsem v nasprotju z zaključki večine strokovnjakov, čeprav vsi izhajajo iz istih dejstev v obliki poročil o znanstvenih raziskavah.
Čeprav znanost v svojem bistvu res temelji na večnem dvomu o tradicionalnih avtoritetah, saj lahko vsakdo z novo idejo, za katero ima dobre argumente in dokaze, hitro prepriča znanstveno skupnost o svojem prav, pa noben posameznik nikoli ne more vseh znanstvenih spoznanj premisliti in ovrednotiti sam. Zmeraj se mora zanašati tudi na razmisleke in zaključke drugih, ki jim mora zaupati, da so strokovnjaki na svojem področju.
Velikokrat se premalo zavedamo, da občutek, da je nekaj resnično in zaupanja vredno, ni zgolj in samo produkt argumentov oziroma razuma. Da znamo množico virov in raziskav, ki so nam na voljo, ustrezno ovrednotiti in presoditi, katerim velja bolj zaupati in katerim manj, potrebujemo bogate izkušnje in občutek, ki si ga pridobimo z dolgoletnim študijem in strokovnim delom.
Tudi če smo v svoji stroki vešči vrednotenja virov, se na svoje občutke praviloma ne moremo zanašati, ko sodimo o verodostojnosti raziskav, ki niso z našega strokovnega področja. Nihče namreč ne more biti strokovnjak za vse vede, če kot strokovnjaka razumemo tistega, ki je dejansko sam preučil in premislil večino ključne literature z nekega področja in ima z uporabo znanja tudi dolgoletne praktične izkušnje.
Domnevni strokovnjaki za cepljenje, ki so predavali družinam v ljubljanskem parku, so morda res prebrali veliko znanstvenih raziskav, a vseeno nimajo za seboj dolgoletnega študija imunologije in verjetno tudi niso imeli nikakršne prakse z zdravljenjem ljudi. Enako velja za računalničarje, strojnike in elektrotehnike, ki pri nas prednjačijo pri zanikanju človeških vzrokov za globalno segrevanje planeta. Tudi ti verjetno niso nikoli delovali na področju meteorologije in sorodnih ved, da bi si lahko pridobili občutek za vrednotenje raziskav s tega področja.
Če nismo strokovnjaki za neko področje znanja, se je zato veliko bolj kot o tem, kaj dejansko piše v katerem od znanstvenih člankov, pomembno spraševati o verodostojnosti tistih, ki znanstvene raziskave povzemajo in interpretirajo.
Vprašati se moramo denimo, ali bi glede cepljenja raje zaupali nasvetu doktorja sociologije ali doktorja medicine. Kako pomembno se nam zdi, da ima tisti, ki nam svetuje, tudi dejanske izkušnje z uporabo znanja v praksi? Bi si upali leteti s pilotom, ki ima le teoretično znanje o upravljanju letala?
Po drugi strani pa se morajo tudi strokovnjaki zavedati, da za njihov javni ugled in verodostojnost niso pomembni le strokovni nazivi, ampak tudi njihova dejanja. Javnost pogosto bistveno bolj od argumentov prepriča osebni zgled strokovnjaka.
(Sestavek si lahko preberete tudi na spletni strani revije Outsider.)
