Bojan Pretnar: Ali se zavedamo pomena patentnega sistema za uspešno inovativno Slovenijo?

Kemijski inštitut, ki je poleg Univerze v Ljubljani najstarejša raziskovalna organizacija v Sloveniji, letos praznuje 70 let svojega delovanja. Po pripovedi prof. dr. Jureta Zupana, enega od obeh glavnih urednikov knjige “Kemijski inštitut, širimo meje znanosti”, ki so jo izdali ob obletnici (drugi je prof. dr. Gregor Anderluh), je »s Kemijskim inštitutom povezan velik del razvoja naravoslovnih znanosti, pa tudi tehnologije in gospodarskega razvoja v Sloveniji”. 

Na zaključnem dogodku 13. decembra 2016 so podelili Preglovi nagradi za izjemno doktorsko delo, ki sta ju prejela dr. Maxim Zabilskiy in dr. Gregor Strle, slavnostni govorec pa je bil mednarodno priznani strokovnjak za intelektualno lastnino prof. dr. Bojan Pretnar. Njegovo predavanje z naslovom »Ali se zavedamo pomena patentnega sistema za uspešno inovativno Slovenijo?« je izjemno pomembno za slovensko javnost, zato smo ga zaprosili za objavo na Kvarkadabri. Branje toplo priporočamo vem, ki jim je mar uspešna Slovenija. (Marta Klanjšek Gunde, foto: Kemijski inštitut)

ALI SE ZAVEDAMO POMENA PATENTNEGA SISTEMA ZA USPEŠNO INOVATIVNO SLOVENIJO?

PROF. DR. BOJAN PRETNAR

KEMIJSKI INŠTITUT, LJUBLJANA, 13. DECEMBER 2016

Spoštovani g. direktor, spoštovani nagrajenci, spoštovani visoki gostje, dame in gospodje!

Najprej bi se rad zahvalil za čast, ki ste mi jo izkazali z vašim vabilom, da ob 70-letnem jubileju KI predstavim nekaj misli in pogledov o pomenu patentnega sistema in v tej zvezi potrebnih ukrepih za zagotovitev uspešne prihodnosti naše države. V kratkih petnajstih minutah seveda ne morem povedati veliko in zato se bom omejil predvsem na močno poenostavljen prikaz pomena patentov za znanstveno-raziskovalno sfero, v katero sodi tudi Kemijski inštitut. Nekaj besed bom namenil tudi pomembnosti patentov za gospodarstvo; na koncu pa bom izpostavil vlogo in odgovornost države v tej zvezi.

Osnovni pomen patentov na ravni znanstveno-raziskovalne sfere je pravzaprav možno strniti v en sam stavek: brez patentnega varstva znanstveno-raziskovalne organizacije (ZRO) v mnogih primerih preprosto ne bi mogle komercializirati svojih industrijsko uporabljivih raziskovalnih dosežkov. Vsak izum, ki postane tako ali drugače javno dostopen brez ustreznega varstva, je vsakomur na razpolago, ter s tem izgubi lastnost redke dobrine in posledično zanj zakoni tržne ekonomije prenehajo veljati; to dejstvo je nazorno opisal George Bernard Shaw: “Če imava jabolki in si ju izmenjava, imava še vedno vsak eno jabolko. Če pa izmenjava ideji, imava vsak po dve.“¹

Kemijski Inštitut se očitno že desetletja dobro zaveda pomena patentov, ki so sicer poleg gospodarskega pomena tudi pomembna strokovna referenca za izumitelje. Ko sem pred dnevi  pripravljal današnje predavanje, sem v globalni bazi Espacenet opravil majčkeno poizvedbo o patentih Inštituta. Zadetkov v poizvedbi, ki sicer vsebuje tudi prijave vložene pred desetletji, je bilo več kot 250! To je impresiven podatek!

Ob tem sem še opazil, da so v nekaterih patentih poleg Inštituta kot so-prijavitelji oz. so-imetniki navedena tudi razna slovenska podjetja, kar nedvomno kaže na tesno povezanost Inštituta z gospodarstvom. Da takšna povezanost sodi med ključne faktorje za uspešno, inovativno in posledično do vseh prebivalcev prijazno Slovenijo, je seveda jasno brez kakšne posebne utemeljitve.

Vendar se sicer načelna in jedrnata utemeljitev pomembnosti patentov začne zapletati takoj, ko je potrebno odločitve za patentno varstvo novih raziskovalnih dosežkov izpeljati. Naj misel ponazorim z osebno izkušnjo prav z vašim Inštitutom pred kakšnimi 20 leti, ko me je za nasvet prosil vaš  takratni direktor in moj cenjeni znanec prof. Stane Pejovnik. Vprašanje je bilo, kako ustrezno patentirati nek nov in izjemno učinkovit postopek za pridobivanje citronske kisline. Patenti za postopke so smiselni namreč takrat, kadar imetnik patenta lahko iz končnega proizvoda ugotovi morebitno kršitev patenta – tega pa, če se prav spominjam, se v tem primeru ne bi dalo ugotoviti. Zato bi bil logičen sklep, da je namesto vložitve patentne prijave, ki je najkasneje po 18 mesecih obvezno objavljena, bolje postopek obdržati v tajnosti. Toda Inštitut je želel ponuditi postopek nekemu proizvajalcu citronske kisline – in tu je nastal problem: brez poprejšnje patentne prijave so namreč vsaki komercialni razgovori praviloma tvegano početje, pa čeprav je v skladu z običajno poslovno prakso predhodno sklenjen sporazum o tajnosti. Torej, kaj storiti, vložiti patentno prijavo ali ne? Kar zanimiv zaplet, ki pa ga je s poznavanjem patentne zakonodaje možno hitro razvozlati …

Opisani primer je drobna toda poučna ilustracija dejstva, da je zgolj zavedanje o pomembnosti patentnega varstva premalo; nujno potrebno je tudi res solidno poznavanje patentnega prava, da lahko konkretne odločitve o patentiranju optimalno ustrezajo izbranim poslovnim ciljem.

In ne nazadnje sem v poizvedbi opazil, da Inštitut veliko večino svojih patentov vlaga najprej v Sloveniji, nato pa na podlagi teh prvih prijav v 12-mesečnem prioritetnem roku vlaga prijave v tujini. Dovoljujem si izreči pomislek, da takšen in pravno povsem korekten postopek ni nujno vedno strateško in stroškovno optimalen; kadar je vnaprej znano, da bodo prvi slovenski prijavi sledile tudi prijave v tujini, je primernejša pot, da je prva prijava namesto v Sloveniji vložena pri Evropskem Patentnem Uradu. V takšnem primeru namreč prijavitelj v roku cca 4 – 6 mesecev prejme preliminarno poročilo, ki kar zanesljivo napove, kakšne so možnosti za pridobitev ali ne-pridobitev patenta. Če iz poročila izhaja, da so izgledi za pridobitev patenta minimalni ali celo nični, potem se prijavitelj lahko pravočasno odpove vlaganju nadaljnjih prijav v tujini in s tem prihrani znatne stroške.

Tudi ta pomislek je ilustracija kompleksnosti modernega patentnega sistema, ki ponuja številne možnosti za izbiro optimalnih poti pri vlaganju patentnih prijav doma in po svetu – toda za optimalno izbiro je potrebno seveda vse te možnosti tudi poznati.

In še eno ilustracijo kompleksnosti naj omenim. Vsebinski obseg patentnega varstva je univerzalno opredeljen s patentnimi zahtevki. Sestavljanje patentnih zahtevkov se je v zadnjih letih razvilo v pravo znanost, ki nas je – verjeli ali ne –  pripeljala tako daleč, da zgolj različna slovnična oblika takorekoč obveznega glagola “to comprise” v sicer besedno enakem angleškem patentnem zahtevku pomembno vpliva na obseg podeljenega varstva² …

Kompleksnost patentnega sistema je posledica predvsem dveh silnic. Prva je seveda tehnični napredek, ki generira nove in s klasične patentne perspektive nenavadne tehnologije in izume (npr. genetski inženiring, računalniško implementirani izumi …). Druga silnica je globalizacija. Današnji patentni sistem se kompleksno prepleta na različnih  ravneh – na nacionalni ravni, na ravni Evrope in ne nazadnje na mednarodni ravni, ki obsega več konvencij pod okriljem Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO); in izjemno pomemben je t.i. Sporazum TRIPS pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije (WTO).

Zaradi kompleksnosti je na dlani, da morajo patentni strokovnjaki, če hočejo svoje delo kvalitetno opraviti, nemalokrat poseči po skorajda enakih raziskovalnih postopkih, ki so bistvo delovanja vsakega znanstvenika, izumitelja ali raziskovalca. Temeljni postopek znanstvenih in raziskovalnih metod je v logiki opredeljen kot t.i. spoznavni proces, ki ga poenostavljeno lahko razdelimo v 4 korake: (1) identifikacija problema, (2) postavitev hipoteze za njegovo rešitev, (3) iskanje in opredelitev rešitve, ter (4) preizkus skladnosti najdene rešitve s hipotezo; če rešitev hipotezo potrdi, je proces zaključen – v nasprotnem primeru se proces vrne na drugi korak ter se s postavitvijo nove teze ponovi.

No, znanstveniki in raziskovalci tudi vedo, da pri uporabi spoznavnega procesa obstaja tudi možnost povsem nepredvidenega izida – namreč da med iskanjem rešitve po naključju odkrijejo nekaj, kar pravzaprav sploh niso iskali. Temu pravimo serendipizem – po starogrški mitološki osebi Serendipu, ki je nenehno nekaj iskal, toda vedno našel nekaj drugega. Vrsta epohalnih odkritij in na njih zasnovani kasnejši izumi sodi med serendipizme, npr. Roentgenovo odkritje žarkov, ali Flemingovo odkritje penicilina.

In še z enim neobičajnim izidom spoznavnega procesa se občasno srečamo – namreč da se brezuspešno iskanje rešitve kakšnega problema lahko izkaže kot koristno, če se na koncu ugotovi, da obravnavani problem pravzaprav sploh ni problem; to je npr. zgodba s šampanjcem, ko se je menih Dom Perignon okrog l. 1670 zaman trudil, da bi preprečil drugo vrenje vina v steklenicah, pa so mu nato z dvora iz Pariza sporočili, da je peneče vino prav prijetna stvar³ … In iz lastnih izkušenj vem, da se tudi pri iskanju optimalnih rešitev za pridobitev patentnega varstva lahko zgodi serendipizem ali spoznanje, da patentna prijava ni smiselna, ali pa se rodi nov izum.

Primer s šampanjcem je dodatno poučen, ker sporoča, da je za uspešno inovacijo neobhodno potrebna simbioza tehnično-naravoslovnega in komercialnega znanja. Še tako tehnično genialen izum ne bo gospodarsko uporabljen, če zanj nihče ne bo pokazal gospodarskega interesa.

Patenti so torej pomembni, a zaradi kompleksnosti tudi strokovno zahtevni. To nas neposredno vodi do ključnega vprašanja: ali imamo v Sloveniji dovolj strokovnjakov, ki poleg kompleksnosti patentnega prava obvladujejo tudi metode njihove komercializacije? Bojim se, da je odgovor nikalen. Če je tako, potem bi seveda kazalo čimprej ukrepati.

V tej zvezi v razmislek ponujam predlog, da naj bi vsaj ena slovenska univerza – ali morda več univerz skupaj – čimprej uvedla/e interdisciplinarni podiplomski študij prava in managementa intelektualne lastnine. Tovrstni programi so pravi hit v razvitem svetu; osebno poznam programa Univerze v Stockholmu in Univerze R. Schumana v Strasbourgu, ker sem pri teh dveh programih kot predavatelj nekaj malega sodeloval; kot član Alumni združenja Inštituta Maxa Plancka za inovacije in konkurenco v Münchnu poznam tudi izvrsten program, ki ga ta Inštitut izvaja skupaj z nemškimi in ameriškimi univerzami. Sicer naj ob tem pripomnim, da se takšni programi razlikujejo od ožje specializiranih in vsaj v tujini tudi zahtevnih programov za pridobitev kvalifikacije za patentnega zastopnika.

Seveda je vzpostavitev takšnega programa precejšen izziv ne samo za univerzo ali univerze, temveč tudi za državo – ali vsaj za MIZŠ.

Poleg izobraževanja bi omenil še eno možnost za omilitev kadrovskega deficita. Pri mnogih ZRO v tujini je strategija vlaganja patentov in zlasti njihova kasnejša komercializacija zaupana t.i. centrom za prenos tehnologije, angleško Technology Transfer Offices (TTOs). Univerza v Ljubljani, KI, IJS in morda še kakšna ZRO imajo zametke za takšen center; zametke pravim zato, ker predpostavljam, da ti centri kadrovsko in predvsem finančno niso dovolj podprti; kateri od teh centrov razpolaga s proračunom nekaj milijonov EUR letno in zaposluje izurjene pogajalce za sklepanje licenčnih pogodb?

Morda bi kazalo razmisliti o meni simpatičnem predlogu, ki sem ga pred leti slišal od takratne rektorice Univerze v Ljubljani, prof. Kocijančičeve; menila je, da bi bila za Slovenijo najprimernejša ustanovitev skupnega centra za patente in prenos tehnologije, ki bi deloval vsaj za večino domačih univerz oz. ZRO. Predlog se mi še vedno zdi aktualen in smotrn ne samo zaradi majhnosti Slovenije in pomanjkanja kadrov, temveč predvsem zaradi znatnih finančnih tveganj pri delovanju takšnega centra. Dejstvo je namreč, da gre vedno veliko denarja za patentiranje v nič, ker pač poskusi komercializacije v številnih primerih niso uspešni; Lita Nelsen, vodja Technology Licensing Office na slovitem M.I.T. opozarja, da “technology transfer will not make your university rich”, in tudi, da “it will likely take eight to ten years before your program stops losing money”⁴ …

Citat nas ne sme zapeljati k sklepu, da zaradi tveganosti finančnega uspeha za majhno Slovenijo takšen center ali centri nima(jo) smisla. Govora je o nepogrešljivem delu raziskovalne infrastrukture! Zato tudi menim, da bi o ustanovitvi takšnega centra ali centrov morali prioritetno razmišljati tudi na ARRS, MIZŠ in MGRT (ARRS ima na spletni strani postavko “raziskovalna infrastruktura”, vendar o tovrstni infrastrukturi tam ni informacij).

No, razmislek tudi o tem predlogu je seveda v vaših rokah oz. v rokah celotne znanstvenoraziskovalne sfere. Če sem pa položaj napačno ocenil, se vnaprej opravičujem!

Naj sedaj nekaj besed namenim pomenu patentov za slovensko gospodarstvo. Čeprav veliko od doslej povedanega velja ne samo za ZRO, temveč tudi za podjetja, je jasno, da so tudi razlike.

Prva razlika je seveda v tem, da podjetja patentirajo svoje izume primarno v kontekstu njihovega lastnega gospodarskega izkoriščanja, medtem ko je najbolj pogost cilj ZRO odprodaja ali licenciranje patentov. Ta razlika seveda narekuje drugačne poslovne cilje, vendar tudi za podjetja velja, da morajo pri odločitvah o izbiri optimalne poti prijavljanja doma in v tujini pridobiti res prave napotke. Velika večina malih in srednjih podjetij nima lastne patentne službe in zato je normalno in prav, da se za nasvete obračajo na patentne zastopnike. Toda naj spet opozorim, da mora kontaktirani patentni zastopnik dobro poznati poslovne cilje podjetja, sicer ne bo mogel dati optimalnega nasveta. Spomnite se npr. že izrečenega pomisleka, da vložitev slovenske prijave kot prve prijave, ki je podlaga za uveljavljanje t.i. prednostne pravice pri naknadnem vlaganju prijav v tujini, ni nujno optimalna izbira; pomislek je enako relevanten tako za ZRO kakor tudi za podjetja.

Naslednja razlika je raznolikost podjetniških poslovnih ciljev v zvezi s patenti. Poleg klasičnega cilja, da je patentirani izum zavarovan pred kopiranjem konkurence, je možen cilj vložitve patenta tudi, da prijavitelj predvsem ugotovi t.i. čistost trga – da torej na podlagi lastnega patenta dobi verodostojno potrditev, da s komercialno uporabo svojega patentiranega izuma ne bo kršil kakšnih poprejšnjih patentov konkurence. Morda zveni nenavadno, toda v zadnjem času postaja ta cilj vse bolj pomemben. Razlog za to tiči v mednarodnem poslovanju vse bolj razširjeni praksi zlorabe patentnega sistema v obliki t.i. “patent trolls.” Grobo povedano, pri “patentnih trolih” gre za pošiljanje pavšalnih pisnih obvestil množici gospodarskih subjektov, da kršijo kakšen patent; čeprav je obtožba praviloma brez resne utemeljitve, je v obvestilo vključena grožnja, da bo tožen vsak, ki ne sprejme ponujene neizključne licence za izkoriščanje. Ker so sodni postopki za večino prejemnikov takšnih pisem predragi, jim ne preostane drugega, da pristanejo na zahtevano licenco, ali pa se umaknejo z zadevnega trga …

Patentni troli so bili “izumljeni” v ZDA; tam jih zdaj zakonsko omejujejo, Evropa pa v tem pogledu zaostaja. Zato so lahko “troli” resna grožnja slovenskemu izvozu, h kateremu levji delež prispevajo mala in srednja podjetja.

Nauk iz te zgodbe je, da lahko zlasti manjša izvozno usmerjena podjetja z vlaganjem svojih patentov znatno znižajo možnost, da jih doleti kakšen “patentni trol”. Skratka, o pomembnosti patenta je danes potrebno razmišljati z raznih zornih kotov in ne zgolj s klasičnega vidika, da patent varuje izum pred kopiranjem s strani konkurence.

Ima pa zgodba s patenimi “troli” vsaj v Sloveniji močno politično konotacijo. S tem prehajam na zadnjo točko mojih razmišljanj, torej o vlogi države pri gradnji uspešne inovativne Slovenije.

Mednarodna raven patentnega sistema oz. celotnega sistema intelektualne lastnine je neizbežno politične narave; o mednarodnih konvencijah in sporazumih se pogajajo in posledično sprejemajo države in ne posamezni gospodarski subjekti. Z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije (WTO) l. 1994, v kateri že omenjeni Sporazum o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine (Sporazum TRIPS) predstavlja enega od njenih ključnih stebrov, je intelektualna lastnina poudarjeno postala osrednja tema mednarodne gospodarske ureditve.

Izjemen pomen Sporazuma TRIPS lahko ilustriram z osebno izkušnjo iz davnega l. 1997. V postopku preverjanja naše zakonodaje v Svetu TRIPS je tistega leta delegacija ZDA trdila, da en člen našega Zakona o industrijski lastnini, ki se nanaša na farmacevtske patente, ni skladen s Sporazumom TRIPS. Če bi ZDA uspele in bi morala Slovenija zadevni člen spremeniti, potem bi bile posledice tako resne, da ne bi bile več kot zaskrbljujoče samo za Lek in Krko, takrat še obe v slovenskih rokah, temveč bi makroekonomsko prizadele Slovenijo v celoti. Toda s podrobno premišljenim in do zadnje vejice strokovno podprtim nasprotnim odgovorom mi je uspelo dokazati, da je zadevni člen našega zakona ne samo skladen s Sporazumom TRIPS, temveč tudi z ameriškim pravnim redom; prav ta drugi del – skladnost našega zakona z ameriškim pravnim redom – je bil ključen, da ZDA niso nadaljevale s svojimi zahtevami, in se je Slovenija uspela izogniti grozeči nevarnosti. In ta izid je kakšnih 10 let kasneje še enkrat odločilno vplival na ugoden izid spora v tožbi, v kateri je tožeča stranka – ameriški farmacevtski gigant – svoj multi-miljonski odškodninski zahtevek proti Krki utemeljevala predvsem z argumentom, da taisti sporni člen ni skladen s Sporazumom TRIPS.

Pomen patentov je torej vsaj v opisanem primeru kar zelo konkretno merljiv dobesedno v stotinah milijonov EUR; kar pomembna lekcija za državo, v kateri živimo in si želimo, da naj bo uspešna in inovativna…

Poleg Sporazuma TRIPS so patenti v zadnjih dveh desetletjih dodatno pridobili na pomenu s t.i. novo generacijo trgovinskih sporazumov, kamor sodijo NAFTA, CETA, TPP in TTIP. Za Slovenijo sta seveda najbolj relevantna sporazum CETA in še vedno tajni TTIP;  slednji se sicer ne more kaj bistveno razlikovati od že objavljenega TPP, v katerem so patenti izrecno všteti med “investicije”. To v bistvu pomeni, da je država na podlagi določb ISDS lahko tožena s strani tuje firme zaradi razlastitve njene t.i. “investicije”, če npr. domači patentni urad povsem v skladu z zakonom in v skladu s sedaj veljavnim mednarodnim pravnim redom⁵ ne podeli patenta, ali če nacionalno sodišče že podeljeni patent razveljavi. Takšen scenarij verjetno tudi nepoznavalcem patentnega prava zveni skoraj kot “science fiction” – a vendar je realnost! Ameriški farmacevtski gigant Eli Lilly po ISDS pravilih iz NAFTA sporazuma namreč toži Kanado za 500 mio USD zato, ker je kanadski patenti urad tej firmi razveljavil dva patenta, in so to odločitev potrdile vse kanadske sodne instance. No, NAFTA ima razmeroma ohlapne določbe v tej zvezi in zato bo verjetno tožeča stranka sicer še nekončani spor izgubila; toda v vsakem primeru gredo zgolj arbitražni stroški Kanade v milijone. Zato ob povedanem najbrž ni presenečenje, da je sporazum CETA v tej specifični točki povsem korekten, ker ima vgrajeno ustrezno varovalko proti takšnim tožbam.

Toda, če se Sloveniji zgodi TTIP, potem zaradi uspešne Krke opisani “kanadskega” scenarija v Sloveniji sploh ne moremo izključiti! Našo malo državico bi že zgolj pravdni stroški spravili na rob bankrota – in čez ta rob v primeru črnega scenarija izgube tožbe. Sliši se nemogoče, toda potrebno je vedeti, da za velikansko razliko od sporazumov NAFTA in CETA bo TTIP – sodeč po določbah TPP –  ustvaril trdno pravno podlago za legitimnost tovrstnih sporov. Zato resnično upam, da bo bodoči predsednik ZDA uresničil svoje napovedi o odstopu od TPP in TTIP; s tem bo Sloveniji prav gotovo storil neizmerno uslugo, ki bo zanesljivo večje vrednosti kot vse tisto, kar sicer utegne za našo državico dobrega storiti njegova šarmantna soproga …

Je pa zaskrbljujoče, če nas bodo reševala naključja, namesto da bi se naša državna uprava intenzivno ukvarjala s tovrstnimi zadevami, ki so dobesedno lahko usodne za Slovenijo. Seveda je res, da državna uprava preprosto nima strokovnjakov, ki bi s temeljito strokovno analizo prepoznavali nevarnosti novih sporazumov na področja patentov (in seveda tudi na drugih področjih); toda, če je pomanjkanje strokovnjakov v državni upravi – in nasploh v Sloveniji – objektivna danost, je mnogo bolj zaskrbljujoč vtis, da pristojni v državni upravi nimajo interesa, da bi prisluhnili tisti peščici oseb, ki se na patentno problematiko in njen nemajhen pomen za državo spoznajo – kaj šele, da bi jih hoteli povprašati za njihovo mnenje.

Vtis utemeljujem takole.  Najprej sem pred meseci v medijih prebral izjavo visokega predstavnika MGRT, da TTIP za Slovenijo ni pretirano problematičen; hmmm… Nato me je presenetila nedavna potrditev pristopa Slovenije k enotnemu patentu EU v DZ. Tudi ta novi evropski konstrukt – ki sicer nobene članice EU ne zavezuje k pristopu(!) – namreč predstavlja resno nevarnost za uspešno nadaljevanje slovenskega izvoza. O predvidljivih nevarnostih enotnega patenta EU, med katere sodi tudi nevarnost oviranja slovenskih izvoznikov z že omenjenimi patentnimi troli, sem pisal v medijih⁶, opozarjal na nekem dogodku na GZS, in jih nato še osebno predstavil v neposrednih pogovorih s pristojnimi na MGRT in na MP. Legitimno je, da meni niso verjeli – bi pa lahko postali pozorni na  odločitev Poljske, da k sistemu ne pristopi iz več ali manj enakih razlogov, kakršni so relevantni za Slovenijo. In dalje, DZ ratificiral sporazum potem, ko se je zgodil brexit, ki bodočnost tega sporazuma iz vrste razlogov postavlja pod vprašaj. In ne nazadnje je pomembno vedeti, da bi lahko vsa tista slovenska podjetja, ki bi jim enotni patent ustrezal, brez vsakih težav uporabljala ta sistem tudi v primeru, če Slovenija k njemu ne bi pristopila.

Da ne bo pomote: EU nujno potrebuje enotni patent, toda nikakor v predlagani obliki! Naj se zato malo pošalim: ker je spletna stran EU o notifikaciji ratifikacij tega sporazuma še pred nekaj dnevi kazala, da Slovenija svojega pristopa še ni notificirala, apeliram na vašega častnega pokrovitelja, spoštovanega predsednika RS, da naj do nadaljnjega zadrži svoj podpis o ratifikaciji enotnega patenta EU, če mu njegove pristojnosti to omogočajo … Konec koncev sporazuma še ni ratificirala vrsta drugih članic EU, npr. Nemčija, Italija, Češka, Slovaška in vse tri Baltske države.⁷

Spoštovani, moj čas se je iztekel. Upam, da sem vam v tem časovno skromnem predavanju podal dovolj informacij, da si lahko vsakdo odgovori na vprašanje, kaj naj Slovenija na patentnem področju stori, če želi biti uspešna inovativna država.

Hvala za vašo pozornost in srečno, patentiranih izumov polno ter patentnih trolov prazno Novo leto 2017 vam želim!

-