Moč čudenja in Kratka luč v temi – avtobiografija Richarda Dawkinsa

Leta 2011 je armenski astronom in glasbenik Garik Israelian na Tenerifu na Kanarskih otokih sklical nadvse nenavadno družbo ljudi. Vulkansko otočje pred maroško obalo je pomembno astronomsko središče, ker se gore dvigajo nad večino oblakov; to dejstvo izkoriščata velika observatorija na Tenerifu in La Palmi. Gariku se je porodila sijajna ideja, da bi zbral znanstvenike, astronavte in glasbenike, da bi ugotovili, kaj jim je skupno in česa bi se lahko naučili drug od drugega: dogodek je zato dobil ime ›Starmus‹. Med glasbeniki so bili Brian May, nekdanji glavni kitarist skupine Queen, ki je neizmerno simpatičen človek; med znanstveniki so bili nobelovci, kot sta Jack Szostak in George Smoot; med astronavti pa Neil Armstrong, Buzz Aldrin, Bill Anders (ki ga je, čeprav je nevernik, Nasin oddelek za odnose z javnostjo prisilil, da je na glas bral iz Geneze), Charlie Duke (ki je, kdo bi si mislil, postal ›znova rojen kristjan‹), Jim Lovell (poveljnik Apolla 13, katerega posadka je za las preživela), Aleksej Leonov (prvi človek, ki se je sprehodil po vesolju) in Claude Nicollier (švicarski astronavt, ki se je sprehodil po vesolju, da je popravil Hubblov teleskop).

Sredi konference nas je nekaj udeležencev z majhnim letalom poletelo na sosednji otok La Palmo, kjer smo imeli okroglo mizo v zgradbi največjega optičnega teleskopa na svetu, imenovanega Gran Telescopio Canarias, katerega zrcalo meri 10,4 metra. Z Lallo sva se na potovanju pridružila Neilu Armstrongu in z veseljem ugotovila, da zasluženo slovi po skromnosti in tihi vljudnosti. Njegova zelo upravičena politika, da nikoli ne daje avtogramov tujcem, ki jih naključno sreča, nikakor ni navzkriž s tem vedênjem; uvedel jo je (kot je pojasnil vnetemu lovcu na avtograme, ki smo ga srečali na svojem potovanju), ko je ugotovil, da se njegov podpis – in celo ponarejen podpis – na eBayu prodaja za desettisoče dolarjev.

Ob ogromnem teleskopu na La Palmi mi je zastajal dih. Instrumenti, kot je ta in podobni teleskopi v Keckovem observatoriju na največjem havajskem otoku, se me globoko dotaknejo, mislim, da zato, ker so med največjimi dosežki človeške vrste. Še posebej me je, kot je zabeležil moj prijatelj Michael Shermer, ganil 2,5-metrski teleskop na Mount Wilsonu v gorovju San Gabriel blizu Los Angelesa, ki je bil nekoč največji teleskop na svetu in s katerim je Edwin Hubble razvozlal uganko širjenja vesolja. Pred teleskopom na Mount Wilsonu se je z naslovom največjega teleskopa ponašal (in to zelo dolgo) 3048-milimetrski ›parsonstownski Leviatan‹ grofa Rossa na gradu Birr na Irskem, na katerega sem še posebej čustveno navezan, ker je povezan z Lallino družino. Podoben val zanosa me je preplavil, ko sem obiskal CERN in Veliki hadronski trkalnik: tudi tam so mi od ponosa nad tem, kaj lahko ljudje dosežejo, kadar sodelujejo ne glede na državne in jezikovne meje, v oči skoraj stopile solze.

Konferenco Starmus je skozinskoz prežemal duh mednarodnega sodelovanja. Ko je Buzz Aldrin z zamudo vstopil v konferenčno dvorano, je Aleksej Leonov sedel v prvi vrsti med občinstvom. Prešerni dvojnik Hruščova se ni dal niti najmanj zmotiti temu, da je nekdo poskušal predavati: vstal je in na ves glas zarjul: »Buzz Aldrrrriiiiiiin!« Iztegnjenih rok je zakoračil proti vstopajočemu Aldrinu in ga stisnil v medvedji ruski objem. Pri večerji se je pokazalo, da Leonov nima le astronavtskih darov, temveč tudi umetniške. Z Lallo sva očarana opazovala, kako je na hrbtno stran menija v naglici skiciral svoj avtoportret za Garikovega sinčka Arthurja. Kaj naj bi pomenila kravata, nisva razvozlala, vendar risbi doda poseben šarm – kot da bi bilo to dobrino treba še dodajati, ko pa je premore na pretek, kot pokaže tudi fotografija, na kateri objema Jima Lovlla, junaka triskaidekafobijo zbujajočega Apolla 13.

Neil Armstrong in Lalla sta sedela skupaj na povratnem letu z La Palme na Tenerife. Pogovarjala sta se o marsičem, med drugim tudi o zanimivem dejstvu – ki živo ponazarja moorov zakon –, da so vsi računalniki na Apollu 11 skupaj premogli le delček toliko spomina (32 kilobajtov), kot ga je imel Gameboy v rokah otroka na sosednjem sedežu, ki ga je opazil Armstrong. Žal tega ljubeznivega in hrabrega moža ni bilo več med nami, ko je tri leta pozneje Garik sklical naslednjo konferenco Starmus. Tudi ta je bila imenitno doživetje, tokrat z mnogo večjim občinstvom, posebni gost pa je bil Stephen Hawking.

Kadar se v spominu vrnem v sedemdeseta leta, k srečanjem, ki so zaznamovala začetke moje poklicne poti, kot je bila denimo washingtonska konferenca o sociobiologiji, me navda kanček nostalgije. Tedaj sem bil lahko preprosto eden od udeležencev, z zanimanjem poslušal predavanja, se po njih približal govorcem, da bi se podrobneje pogovoril o čem, kar me je posebej zanimalo, nemara večerjal z njimi. V zadnjem času, še posebej po izidu knjige Bog kot zabloda, pa so konference zame postale precej drugačna izkušnja. Čeprav nisem slavna osebnost, ki bi jo ljudje na ulici množično prepoznavali (še dobro), sem menda le požel nekaj slave v sekularističnih, skeptičnih in nereligioznih krogih, ki prirejajo konference, na kakršne me vabijo dandanes. Druga velika sprememba je, da so se pojavili sebki. Mislim, da mi tega ni treba posebej razlagati; samo toliko pripomnim, da gojim do fotoaparata na prenosnem telefonu, milo rečeno, mešane občutke. To lahko razumete kot vljudno britansko ›podtiravanje‹.