Moč čudenja in Kratka luč v temi – avtobiografija Richarda Dawkinsa

Ko sem končno prebral Williamsovo imenitno knjigo, mi je bil odlomek o Sokratu takoj všeč, in ko sem pisal Sebični gen, sem v njem jasno poudaril, kako pomembno sta Williams in Hamilton zaznamovala njegovo tematiko. Williams in Hamilton sta si bila malce podobna: tiha, vase zaprta, zadržana, globoko razmišljajoča. Williamsovo dostojanstveno vedênje je – mogoče tudi zato, ker ga je še poudarjalo njegovo visoko čelo in način, kako je imel pristriženo brado – mnoge spominjalo na Abrahama Lincolna. Hamilton je dajal bolj vtis Milnovega Sivčka. Toda ko sem pisal Sebični gen, nisem poznal ne enega ne drugega, poznal sem le njuna objavljena dela in vedel, da so osrednjega pomena za razumevanje evolucije.

Ker so geni kot točne kopije potencialno nesmrtni, je razlika med uspešnimi in neuspešnimi geni resnično in dolgoročno pomembna. Svet se napolni z geni, ki se odlikujejo po tem, da se ohranjajo, da preživijo številne generacije. V praksi to pomeni, da se odlikujejo v tem, da z drugimi geni sodelujejo pri izgradnji teles, ki zmorejo preživeti dovolj dolgo, da dobijo potomce – kajti telesa so začasni nosilci, v katerih geni prebivajo in ki jih predajajo naprej. V celotnem Sebičnem genu sem za organizme uporabljal izraz ›naprave za preživetje‹. Organizmi so tvorbe, ki v življenju dejansko nekaj počnejo – se premikajo, se vedejo, iščejo, lovijo, plavajo, tečejo, letijo, hranijo mladiče. Vse, kar določen organizem počne, pa najbolje pojasnimo s predpostavko, da so ga geni, ki potujejo v njem, sprogramirali tako, da jih ohranja in preda naprej, preden sam odmre.

V enakem pomenu kot ›naprave za preživetje‹ sem uporabil tudi besedo ›nosilec‹. Ob tem sem se domislil zabavne prigode, ko je nekoč japonska televizijska ekipa prišla posnet intervju o Sebičnem genu. Vsi skupaj so se iz Londona pripeljali v Oxford, natlačeni v črn taksi, s stojali in reflektorji in, kot se je zdelo, rokami in nogami, ki so štrlele ven skozi vsa okna. Režiser mi je v zatikajoči se angleščini (uradni tolmač me ni mogel pripraviti do tega, da bi ga sploh razumel, in je moral osramočen zapustiti prizorišče) povedal, da me hoče posneti v taksiju, ki se bo vozil naokrog po Oxfordu. Zmedeno sem vprašal, čemu to. »Ho!« je presenečeno odvrnil: »Ali niste avtor taksi teorije o evoluciji?« Pozneje sem ugibal, da so japonski prevajalci mojih besedil besedo ›nosilec‹ [angl. vehicle, dobesedno ‛vozilo’; op. prev.] očitno prevedli kot ›taksi‹.

Intervju je bil pa prav zabaven. V taksiju sem se vozil sam, le s snemalcem in tonskim mojstrom. Ker nismo imeli uradnega tolmača, tudi ni bilo nikogar, ki bi mi postavljal vprašanja; preprosto so mi naročili, naj med panoramsko vožnjo po Oxfordu prosto govorim o Sebičnem genu. V taksistovem povečanem hipokampusu so bile nedvomno podrobno začrtane vse londonske ulice, Oxforda pa ni poznal. Tako sem ga moral voditi sam, in moj sicer umerjeni govor o sebičnih genih so prekinjali mrzlični kriki kot »Tukaj levo!« ali »Desno na semaforju in potem na desni pas!« Upam, da jim je uspelo najti svojega nesrečnega tolmača, preden so se vrnili v London.

V Sebičnem genu sem kritiziral panglosistično idejo, da živali premorejo zmožnost predvidevanja in da ugotavljajo, kaj bi koristilo dolgoročni prihodnosti njihove vrste ali skupine. Tisto, kar je tu narobe, ni ideja, da živali ›ugotavljajo, kaj bi koristilo‹. Nihče ne pravi, da je to ›ugotavljanje‹ zavestno. Ne, tisto, kar je narobe, je ideja, da gre za maksimiziranje koristi vrste ali skupine. Biologi pogosto upravičeno uporabijo jezik ›ugotavljanja, kaj bi bilo koristno‹ kot bližnjico za povsem veljavno darvinistično sklepanje. Trik je v tem, da najdeš pravilno raven v hierarhiji življenja, na kateri lahko uporabiš metaforično bližnjico zavestnega razmišljanja. Nič ni narobe s tem, da se postaviš na mesto posamezne živali in vprašaš: »Kaj bi storil, če bi si prizadeval za širjenje svojih genov?«

Sebični gen je poln namišljenih samogovorov, v katerih hipotetična žival sama pri sebi ›razmišlja‹: »Ali bi mojim genom bolj koristil X ali Y?« To je upravičeno, vendar samo zato, ker to lahko prevedemo v naslednje vprašanje: »Ali bi gen za to, da posamezniki (v teh okoliščinah) storijo X, v genskem skladu postal pogostejši?« Ta subjektivni samogovor upravičuje dejstvo, da ga je mogoče prevesti v govorico preživetja genov.

Obstaja skušnjava, da bi vprašanje »Ali naj storim X ali Y?« razlagali, kot da pomeni »Ali je več možnosti, da moje lastno življenje podaljša X ali Y?« Toda če organizem dolgo življenje plača s tem, da se ne razmnožuje – se pravi, če je posameznikova dolgoživost v nasprotju s preživetjem genov –, mu naravno odbiranje ne bo naklonjeno. Razmnoževanje utegne biti nevarno početje. Fazanji samci, ki s čudovito obarvanim perjem privlačijo samice, privlačijo tudi plenilce. Pust, neopazen samec bi najbrž živel dlje od privlačno živobarvnega. Vendar bi imel manj možnosti za to, da bi se kdaj v življenju paril, in zato je manj verjetno, da bi geni za varno nevpadljivost prešli v naslednjo generacijo. Tisto, kar pri naravnem odbiranju res šteje, je preživetje genov.