Nedavni intervju s prorektorjem Univerze v Ljubljani za spletno stran Tromba je lahko iztočnica za pogovor o trditvi, ki jo vsaj na Fakulteti za matematiko in fiziko že vrsto let neprestano ponavljajo: dober univerzitetni učitelj je lahko le tisti, ki je hkrati tudi dober raziskovalec.
Poučevanje na univerzi je vedno tesno povezano z raziskovalnim delom. Le tako lahko pedagog prenaša novo zanje na nove generacije in hkrati ustvarja privlačnost iskanja novega znanja, omogoča vpogled v način in metode raziskovanja, povezovanja s sorodnimi disciplinami in utrjuje pomen znanja in znanosti v globalnem obsegu. Če tega ni, pedagoško delo stagnira, ostaja ujeto v ozke lokalne okvire in mladim ne odpira horizonta. (Prof. dr. Martin Čopič, FMF, UL: Ni dobrega profesorja brez raziskovalnega dela | Tromba)
Poskušal sem poiskati kako raziskavo, ki bi podpirala trditev, da “ni dobrega profesorja brez raziskovalnega dela,” a sem nasprotno našel tole meta-analizo 58 različnih študij, ki ugotavlja, da je korelacija med sposobnostjo raziskovanja in učenja enaka nič:
A review of various models of the relationship between research and teaching in universities is presented, and the evidence necessary to assess each model is outlined. A meta-analysis of 58 studies demonstrates that the relationship is zero. (Vir: The Relationship between Research and Teaching: A Meta-Analysis; John Hattie and H. W. Marsh Review of Educational Research Vol. 66, No. 4 (Winter, 1996), pp. 507-542)
Ali pozna kdo še kako podobno novejšo študijo na to temo?
Verjetno je odgovor odvisen od vprasanja. Za Fiziko 1 si je tezko predstavljati, da je pomembno, kako dober raziskovalec je predavatelj. Nasprotno je za predavanja na podiplomskem studiju povsem nemogoce, da bi predavatelj ne bil raziskovalec. Prav tako si zlahka predstavljam, da bo vsebina predavanja toliko boljsa, boljsi kot bo raziskovalec (morda ne ravno nacin podajanja snovi, vsekakor pa vsebina).
Morda je dober primer matematik France Križanič, ki je bil vsaj zame eden najboljših profesorjev, ki smo jih imeli med študijem na FMF. Čeprav je bil neprestano v stiku z najnovejšimi dognanji v stroki in je o teh dosežkih tudi predaval in pisal knjige (v slovenščini), pa sam ni objavil veliko raziskovalnih člankov. https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Kri%C5%BEani%C4%8D
Med učitelji pa smo imeli tudi nekaj zelo uspešnih raziskovalcev, ki so bili pedagoško totalne katastrofe. Ampak teh raje ne bom imenoval.
Se strinjam, Krizaniceve knjige so legendarne. A vseeno, matematika, ki jo je ucil, je bila vecinoma stara vsaj 100let. Nekako v stilu Fizike 1, kjer je le zelo malo fizike 20 stoletja in novejse.
Poleg tega odlicen raziskovalec prinese tudi nekaj drugega. Zelo pomembno se je po mojem med studijem nauciti tudi, da znanje ni zacementirano, temvec da je mogoce stvari poriniti naprej in da se to neprestano dogaja. Pri tem so lahko odlicni raziskovalci neprecenljiv zgled.
Ja, vsekakor je dobro in koristno, če je učitelj tudi raziskovalec. To izkušnjo je vsekakor koristno imeti. Vprašanje pa je, ali je nekdo lahko dober profesor, tudi če ni ob tem vseskozi zelo produktiven in vrhunski raziskovalec? Oziroma, ali je med sposobnostjo biti dober profesor in biti dober raziskovalec kaka korelacija? Raziskave kažejo, da ni.
Mogoče je neka vzporednica lahko s sposobnostjo biti dober umetnik in dober učitelj umetnosti (slikarstva, glasbe …)