Toxoplasma gondii je parazitska pražival, ki pri človeku povzroča toksoplazmozo, eno najbolj razširjenih parazitskih bolezni. Čeprav je toksoplazma enocelični organizem, ima bistveno bolj zapleteno genetsko zasnovo kot bakterije. Razmnožuje se samo v prebavilih mačk, druge živali pa uporablja le kot vmesne gostitelje.
Mačka je nevarna za človeka le v času prve okužbe, ko se praživali izločajo v njenih iztrebkih. Če pride takrat mimo človek in ne druga mačka, se pražival začasno zadovolji tudi z nadomestkom, v katerem nato čaka na priložnost, da pride nazaj v mačko in se znova razmnoži. Ljudje se najpogosteje okužimo z neoprano ali neprekuhano hrano, na primer vrtno zelenjavo, ki je bila v stiku z mačjimi iztrebki, neposredno s človeka na človeka pa se bolezen ne prenaša. Toksoplazme so trdožive in na zelenjavi preživijo precej dolgo. Ocenjujejo, da je s parazitom Toxoplasma gondii okužena kar tretjina vsega človeštva.
Po prvotni okužbi, ki je večina ljudi sploh ne opazi, pri nekaterih pa se kaže v obliki blagih, gripi podobnih simptomov, se parazit skrije in preide v stanje hibernacije. Ker se zna dobro skriti, se okužbe nikoli več ne znebimo. Resne težave lahko nastanejo predvsem pri nosečnicah, saj lahko parazit napade plod in povzroči splav.
Parazit, ki spremeni obnašanje podgan
Sprva se je zdelo, da je pražival za ljudi nevarna le v nosečnosti, a v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je raziskovalka na Univerzi Oxford, Joanne P. Webster, izvedla zelo zanimiv eksperiment, ki je našo predstavo o dejanskih zmožnostih toksoplazme bistveno spremenil.
V raziskavi jo je zanimalo, kako se podgane odzovejo, če jih soočimo z ogradami, v katerih so voda, mačji, zajčji ali podganji urin. Po pričakovanjih so se podgane obnašale previdno. Najprej so raziskale in prevohale vse pregrade, nato so se umaknile v prostor stran od urina mačk, ki so zanje smrtno nevarni plenilci.
Raziskovalka je med opazovanjem obnašanja podgan ugotovila, da pravilo izogibanja mačjemu urinu ne velja univerzalno, ampak obstajajo izjeme. Nekatere podgane niso le raziskovalno ovohale vseh posodic, ampak so se daljši čas zadrževale pri mačjem urinu. Videti je bilo, kot da jih nič ne zanima bolj kot prav mačji urin. Vonj, ki bi jih moral navdati s smrtnim strahom, jim je postal naenkrat privlačen.
Podgane, ki se mačjemu urinu niso izogibale, ampak se jim je zdel zanimiv, so bile okužene s toksoplazmo. Parazitom je nekako uspelo svoje podganje gostitelje prepričati, da tvegajo in se nastavijo kot potencialna hrana za mačke. Tako obnašanje seveda nikakor ni v interesu podgan, je pa toliko bolj jasen interes parazita, saj bi se ta rad čim prej vrnil v mačji prebavni trakt, v katerem se lahko nemoteno razmnožuje.
Poskus je sprožil burne odzive znanstvene skupnosti. Večina raziskovalcev je bila sprva do rezultatov skeptična, a neodvisni poskusi v drugih laboratorijih so potrdili prvotne izsledke raziskovalke. Izkazalo se je tudi, da tako obnašanje podgan izzove le mačji, ne pa tudi pasji urin.
Seveda so se takoj zastavila mnoga nova vprašanja. Kako uspe tako majhnemu parazitu vplivati na svojega gostitelja, da se obnaša drugače, kot je v njegovem interesu? Ali lahko morda podobne učinke kot pri podganah opazimo tudi pri ljudeh? Kakšen mehanizem se sproži v možganih, ko pride do okužbe s toksoplazmo?
Znanstveniki so izvedli obsežno raziskavo na skoraj štiri tisoč čeških vojaških rekrutih. S testom so preverili, ali so okuženi s parazitom, nato pa so jih nekaj let spremljali. Rezultati so bili tudi pri tem poskusu presenetljivi. Pokazalo se je, da je nedavna okužba s toksoplazmo v kombinaciji z Rh-negativno krvno skupino povečuje tveganje, da bodo rekruti udeleženi v kaki nesreči.
Raziskovalci so ponovili eksperiment z vohanjem urina še na ljudeh. Izkazalo se je, da se učinek pozna tudi pri ljudeh, vendar močneje pri moških kot pri ženskah. Okuženi s toksoplazmo so imeli drugačno reakcijo na vohanje mačjega urina kot tisti, ki niso bili okuženi.
Kako praživali vplivajo na obnašanje ljudi
A kako lahko tako majhen parazit sploh vpliva na voh, počutje in motivacijo podgan in ljudi? Po eni od teorij naj bi okužba s toksoplazmo sprožila imunski odziv, ki začne proizvajati encim IDO, ki razgrajuje snov, s katero se praživali sicer rade prehranjujejo, zato jih vzpodbudi, da se preoblikujejo v spečo obliko. Žal pa je ta snov tudi eden od gradnikov pri tvorbi serotonina, pomembnega nevroprenašalca, ki ga telo nujno potrebuje za normalno delovanje. Pomanjkanje serotonina v možganih pa nedvomno vpliva na razpoloženje in obnašanje ljudi.
Poleg tega ima toksoplazma gene, ki vplivajo na proizvodnjo dopamina, prav tako pomembnega živčnega prenašalca. Prav preobilje dopamina v možganih je ena od okoliščin, ki spremljajo shizofrenijo. Pri tem ne gre za preprosto vzročno povezavo, a študije kažejo, da je število prenašalcev parazita med shizofreniki dvakrat večje kot med siceršnjo populacijo.
Parazite običajno najdemo v možganih, in sicer v amigdali, ki je poenostavljeno rečeno naš možganski center za upravljanje strahu, v središču za voh in v delu možganov takoj za čelom, ki je povezan z odločanjem. Vsekakor bo potrebnih še več raziskav, a vse bolj postaja jasno, da imajo lahko tudi majhni paraziti pomemben vpliv na obnašanje ljudi.
Prebavila: pogled od znotraj
Vpliv parazita toksoplazmoze na vedenje živali in ljudi je le ena izmed zanimivih zgodb v knjižni uspešnici mlade nemške znanstvenice Giulie Enders, ki so jo v nemškem originalu prodali v več kot milijon izvodih, zdaj pa je na voljo tudi v slovenskem prevodu Giulia Enders: Čarobno črevesje – Vse, kar morate vedeti o najbolj prezrtem organu (Mladinska knjiga, 2015)
Knjiga govori predvsem o prebavi in prebavilih, o čemer ima vsaj širša javnost bistveno premalo informacij in pogosto povsem napačne prestave. Napisana je preprosto, zabavno in iskreno, zaradi česar je tudi doživela velik uspeh, avtorica pa je bila gostja mnogih pogovornih oddaj, kjer je iz rokava stresala najrazličnejše zanimivosti iz našega notranjega sveta.
V knjigi med drugim izvemo, da od vseh mikroorganizmov, ki prebivajo v ali na našem telesu, kar 99 odstotkov živi v črevesju. Z genetskimi analizami so ugotovili tudi, da imamo v prebavilih več kot tisoč različnih vrst bakterij, zraven pa še druge enocelične organizme. Skupaj lahko bakterije, ki jih imamo v prebavilih, tehtajo do dva kilograma. Otroci, ki so rojeni po naravni poti, dobijo nase ob rojstvu drugačne bakterije kot tisti, ki so rojeni s carskim rezom, kar se pozna pri tvorjenju njihove črevesne flore.
Ideja za knjigo se je mladi znanstvenici porodila v študentskih letih, ko jo je sostanovalka povprašala, ali jih lahko kot študentka medicine preprosto razloži, kako kontroliramo izločanje blata. Giulia se je takrat zakopala v knjige in učbenike, nato pa o svojih odkritjih natančno poročala prijateljem. Izkazalo se je, da je mehanizem dokaj zapleten, saj v njem sodeluje več mišic, ki so pod vplivom različnih živčnih sistemov, zato je pomembno, da delujejo usklajeno.
Našla je tudi znanstvene raziskave o tem, kateri položaj za opravljanje velike potrebe je najboljši. Neki izraelski zdravnik je izvedel eksperiment, v katerem je prišel do nespornega zaključka, da je potrebo najlažje opravljati čepe. V primeru, da sedimo na straniščni školjki, pa predlaga, da si noge podpremo s pručko, da so bolj v čepečem položaju.
