Iz članka na zadnji strani Sobotne priloge Dela (Jožica Grgič: Ena sama odličnost | Delo):
Mistika na ljubljanski filozofski fakulteti, predvsem na oddelkih za filozofijo in primerjalno književnost, visoko kotira. Na njej je zaposlenih vsaj šest ljudi, ki se znanstveno ukvarjajo z njo in so sodelavci Inštituta za preučevanje krščanskega izročila. Sodelavec tega inštituta je tudi človek, ki so ga izbrali nazadnje z omenjenim mednarodnim razpisom za predmet filozofija znanosti. Neizbrani kandidat, ki izgublja čas z iskanjem pritožbenih možnosti, je v mistiki šibek, najbrž že zato, ker je tudi fizik. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj sta mistika in sodelovanje z Inštitutom za preučevanje krščanstva tako močni referenci na fakulteti, saj so v zadnjem času zaposlili kar štiri sodelavce tega inštituta. So iz tega kroga najboljši kandidati za službo, je mistika družbeno pomembna znanstvena disciplina ali gre za prijateljske oziroma lobistične povezave, ko svoji pač jemljejo v službo svoje?
Mistika se zdi nasploh v Sloveniji cenjena znanstvena disciplina. Po doktoratu iz spomina vode na ljubljanski univerzi, ki je vznemiril kemike, fizike in biologe, je agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) odobrila sofinanciranje devetih astroloških knjig kot znanstvenih monografij istega avtorja. Ne rečem, naslovi so res zveneči: Devica, analitična čutilka, Škorpijon, globinski čustvovalec, Rak, intimni čustvovalec, Lev, samocentrični intuitivec … ARRS bi najbrž že odobren denar tudi izplačal, če ne bi po njem planili mediji in javnost.
Mistična pa je tudi znanstvena disciplina, s katero je dr. Marjan Dolgan z ZRC SAZU sestavil in spisal Literarni atlas Ljubljane, ki je izšel lani, vihar v zvezi z njim pa se je dvignil pred dnevi, ko je proti njemu zakrožilo protestno pismo. Očitek v protestnem pismu, da je v njem med slabo stotnijo literatov predstavljenih le pet žensk, je upravičen, a osebno me vsaj toliko kot to moti znanstveni prijem. Atlas kot enciklopedično delo si predstavljam kot politično, ideološko, nazorsko nevtralen, iz tega pa bruha klerikalno desničarska usmeritev avtorja, ki ne le da je neprimerna za samo zvrst, ampak tudi kontekstualno neumestna, prisiljena, celo agresivna. Namesto da bi odmerjeni čas porabil za predstavitev na primer kakšne ženske več, se je pri predstavitvah posameznih med- in povojnih književnikov izgubljal v političnih pamfletih. Dr. Dolgan je zlorabil literate za to, da je dal duška svoji politični frustraciji. Komunizem je, kajpak v negativnih konotacijah, omenjen neštetokrat, neštetokrat stavek »največje oblastniško nasilje v zgodovini slovenske književnosti (1964/65)«, Tito je »diktator«, »OF je trojanski konj komunistične partije pri izvedbi njene revolucije«, časopis Jutro je samo Jutro, Slovenski poročevalec pa »ljubljanski režimski časopis«. Dolgan izumi tudi termin »kolaboriranje s komunisti«, medtem ko nihče ni kolaboriral z okupatorji. … Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), založnik knjige, je vendarle veljal za resno ustanovo, zato so dale denar Javna agencija za knjigo, Javna agencija za raziskovalno dejavnost in Mestna občina Ljubljana.
Kdo v takih ustanovah prevzema odgovornost za napake? Na univerzi rektor, dekan ali predstojnik oddelka? Rektor predvsem zato, ker obljublja nekaj, kar se ne more zgoditi, ker ne računa s svojevoljnostjo povprečnih predstojnikov in dekanov, ki jih zanimajo zgolj majhni osebni fevdi, ne pa prosperiteta ustanove. Je kdaj kdo od njih napisal mail nekomu v tujino in mu povedal, da bodo objavili razpis, ga nagovarjal, naj se prijavi nanj, ker bi s svojo usposobljenostjo obogatil ustanovo? Počnejo pa to tuje ugledne univerze. Prav pred dnevi sem slišala za primer, da so tako povabili v Veliko Britanijo nekoga iz Slovenije. In, pomislite, ta oseba se boji, da bi jo res sprejeli. Boji se, ker si bo, če za nekaj časa odide, na vseh naših univerzah za vedno zaprla vrata. Naši ne marajo ne povratnikov ne tujcev, nikogar, ki ne pripada nekemu domačijskemu krogu. Najraje imajo tiste, ki so diplomirali in doktorirali na isti fakulteti in pri istem mentorju, dolga leta ponižno sklanjali glavo in kot prekarci opravljali vsa nadležna dela namesto redno zaposlenih profesorjev.
V naših profesorskih kabinetih, predavalnicah in inštitutih se plazi globoko provincialen, samozadosten duh. Ideja o univerzi kot avantgardnem delu družbe, prostoru generiranja inovacij ter kozmopolitskega duha je iluzija. Važno je, da je univerza, kakršna koli že je – naša. Če imamo še nekaj inštitutov in znanstvenoraziskovalnih centrov, toliko bolje. Dokler bo denar za zalivanje vase zaverovane samozadostnosti in dokler množica ponižanih ne bo dosegla kritične točke. (Vir: Jožica Grgič: Ena sama odličnost | Delo)
