Nove zakonske spremembe za področje visokega šolstva ne spodbujajo dovolj raziskovalne uspešnosti univerzitetnih profesorjev in so preveč usmerjene v neposredno pedagoško delo (predavanja). Gre za koncept, ki ni v skladu z gibanji v razvitih državah, na primer v Nemčiji, kjer so glede na raziskovalne rezultate univerze razdelili v raziskovalne in druge, financirajo pa predvsem raziskovalne, ki lahko pomembno pripomorejo k razvoju države. Nekatere spremembe v slovenski visokošolski zakonodaji gredo sicer v pravo smer, saj so po novem neposredne (variabilne) pedagoške obveznosti od pet do sedem ur na teden namesto prejšnjih šest ur, vendar to ni zadosti.
Kot je bilo pričakovati, visokošolski sindikat tudi tej malenkostni spremembi nasprotuje, saj se ne zaveda, da univerze ne morejo biti brez škode v nedogled predvsem socialne, in ne raziskovalne ustanove, tako za študente kakor tudi profesorje, ki ne ustrezajo mednarodnim merilom kakovosti. Menim, da so take in podobne poteze sindikata vzrok, da na Fakulteti za elektrotehniko (FE) Univerze v Ljubljani prejšnji petek večina zaposlenih ni glasovala za stavko 23. januarja 2013, torej udeležba na tej stavki na FE UL ni bila izglasovana.
Pred kratkim je FE v dokumentu, poslanem vodstvu UL, poudaril, da je univerza hkrati izobraževalna in raziskovalna ustanova, kar narekuje prožnejše določanje uradnih profesorjev iz pedagoške in raziskovalne dejavnosti. Da bi UL ostal raziskovalna univerza, je nujno enakovredno obravnavanje pedagoških in raziskovalnih delavcev univerze, česar zdajšnja zakonodaja ne omogoča.
Torej večja prožnost pri neposrednih pedagoških obveznostih, ki bi omogočala, da se lahko raziskovalno-razvojno manj aktiven profesor obremeni za več kot sedem ur neposrednih pedagoških obveznosti na teden, raziskovalno-razvojno aktivni profesor pa razbremeni pod pet ur. Tako kot je to urejeno na boljših raziskovalnih univerzah v razvitem svetu, kamor bi se radi šteli, vendar smo večinoma že ugotovili, da tja (še) ne sodimo.
…Tako da v prihodnje ne bomo imeli profesorjev s slabšimi raziskovalnimi rezultati, kot pa jih zahtevajo v nekaterih razvitih državah za pripustitev k zagovoru doktorata. Z zaostritvijo meril za izvolitve bi obrnili zdajšnjo nenaravno porazdelitev profesorskih nazivov, kjer imamo na profesorskih mestih precej več rednih profesorjev kot docentov.
Glavni argument nasprotovanja predlaganim spremembam je ravno strah, da bi prišlo do povečevanja pedagoškega dela in odpuščanja… in posledično slabšanja pogojev za študente in zaposlene.
Fleksibilizacija bi bila lahko res koristna zgolj, če bi imela univerza urejeno financiranje.
Kot verjetno veš, je minister poskušal speljati novelo po nujnem postopku, kar jasno kaže na to, da v ozadju niti slučajno ni kvaliteta univerze.
Matej Prijatelj
študent fizike
Po mojem je problem v tem, da so si na nekaterih faksih za vse kar je nad 6 ur veselo izplačevali nadobremenitve. Po novem bodo dobili plačano le tisto nad 7 ur. Drugače se mi zdi fiksna obveznost 6 ur res preveč toga in sploh ne upošteva tega, ali gre za različne skupine pri istem predmetu, ali profesor predava predmet prvič ali že desetič, ali je začetniški ali podiplomski predmet (ki zahteva veliko več priprav) etc. Tudi to, da govorimo o 100% pedagoški zaposlitvi, čeprav bi vsak profesor moral v okviru svoje zaposlitve tudi raziskovati, je moralo nastati kot utemeljitev… Beri dalje »
20% dodatna zaposlitev je kolikor jaz vem mogoča samo, če obstaja projekt. Tukaj je treba ločiti med projektnim in raziskovalnim delom, namreč raziskovalno delo je mogoče tudi, če nimaš projekta.
Saj to je jasno. Ampak ali bo od 120% zaposlenega profesorja potem kdo zahteval dodatne objave s področja raziskav, ki niso bile financirane iz projekta ali programske skupine? Torej dokazilo, da je tudi v svojih 100% delovnega časa raziskoval in ne samo v dodatnih 20%?
Tvoja podmena je torej, da profesor s 120% mora imeti več objav (če pristanemo na to, da je to dovolj relevantno merilo učinkovitosti). To kar bi ti predlagal je torej to, da imajo ti profesorji 20% strožje habilitacijske pogoje za izvolitev v višji naziv?
Seveda je lahko 20% tudi iz industrijskih projektov, strokovnih nalog…
Aja, da še k temu dodam…Tisti, ki uspejo pridobiti projekte itak več delajo (izhaja iz prakse – to lahko potrdi vsak, ki je kadarkoli prijavljal projekt, lovil roke, se zajebaval s partnerji in vso birokracijo, ki k temu pritiče). Če bi torej od njih še ZAHTEVALI formalno več outputa, bo srednjeročna posledica samo to, da se nihče več ne bo zajebaval s projekti.
Jaz nisem rekel da bi moral biti 120% profesor bolj učinkovit – pravim samo, da je sedanja situacija precej čudna, gre pa v bistvu za majhen relikt iz časov, ko so si nekateri po principu samopostrežbe izplačevali 150% ali še večje plače.
Z interpretacijo, da je tistih 20% v bistvu nekakšen bonus za pridobivanje projektov, bi se lahko strinjali. Čeprav bi bil v tem primeru dodatek za delovno uspešnost bolj primeren. Poleg tega dopolnilna zaposlitev ni pogojena s tem, da si sam pisal projekt ali program – lahko si tudi sodelavec na projektu nekega drugega nosilca.
V sam razmislek Aleša Igliča se tu ne bom veliko spuščal, imel bi zgolj en pomislek oziroma vprašanje. Namreč, kateri rezultati (parametri) naj bodo merilo ali je neka univerza raziskovalna ali ne? Kaj bomo sploh opredelili kot raziskovalno? Mogoče se bo komu zdelo to vprašanje "noro" ali pa vsaj nevljudno, ampak ali naj v Sloveniji še vztrajamo na financiranju raziskav in razvoja v "tehniških" dejavnosti (elektrotehnika, strojništvo, kemija, farmacija) ali naj sredstva raje usmerimo v, na dolgi rok, mogoče bolj smiselne raziskave. Recimo raziskave na področju medicine, turizma, socialnega varstva (npr. skrb za ostarele …) in pa določenih "eko-panog" …… Beri dalje »
Nevljudno ravno ne, ampak precej trapasto. Najprej je treba vedeti, da tehnične in naravoslovne vede samo preko industrije prinesejo v slovenski bdp nekako 25 %, 33 ce bi steli noter se kmetijstvo. Brez raziskav in razvoja te industrije ni več, in to v nekaj letih, kmetijstvo pa pri nas tako ali tako stagnira že nekaj časa zaradi pomanjkanje znanja in investicij. V Evropi je nekaj držav, ki so v zadnjih desetletjih poskušale živeti samo preko turizma in storitev in to so edine, ki jih je kriza prizadela še precej hujše kot nas. Raziskave v turizem in socialno varstvo se morda… Beri dalje »
@mrtvec, mi lahko linkaš statistiko o tistih 25% in pa poveš na kakšne način "prinesejo prek industrije"? "Brez raziskav in razvoja te industrije ni več, in to v nekaj letih, kmetijstvo pa pri nas tako ali tako stagnira že nekaj časa zaradi pomanjkanje znanja in investicij." Tega je mene v bistvu "strah", namreč, pa tu ne bom veliko posegal po statistiki, opažam, da vedno več srednjih in velikih podjetij katerih dejavnost je tehnično tehnološka težko shaja, kakor tudi propada. Vzroki so različni eden je definitivno vedno bolj neizprosna (neetična) konkurenca, ki prihaja z vzhoda (Rusija, Kitajska, Indija). Moje vprašanje je… Beri dalje »
@problemi Na zalost ne morem postreci s statistiko, ker gre bolj za mojo oceno kot za neke realno objavljene podatke. Za tistih 7 % za kmetijstvo so podatki statisticnega urada, 25 % ne bi smelo biti prevec mimo(http://www.iop.org/publications/iop/2012/file_58713.pdf). struktura gospodarstva v angliji in sloveniji je precej podobna, tako da 25 % je torej neka ocena, ki je lahko manjsa ali visja. Pridruzujem se tvojim pomislekom glede velikih in malih podjetji, ampak zdi se mi, da se bojis tega, da bi se veliko vlagalo v njihove panoge, pa bi kljub vsemu propadla? Ce si zelimo imeti v Sloveniji visok standard in… Beri dalje »
@mrtvec Iskreno povedano sam raje vidim, da je v pogovoru čim manj statistike. Imam veliko raje pogovor, kjer gre bolj za refleksijo ali interpretacijo družbene resničnosti "po občutku" kot pa za naštevanje in seštevanje številk. Vendar, ko si že omenil kmetijstvo, je zanimiv (zaskrbljujoč?) podatek, da je bilo leta 2000 vseh zemljišč v uporabi 508960 ha in leta 2011 pa 458214 ha, torej zmanjšanje za približno 50000 ha. Zdaj ali ta podatek sam po sebi kaj pove, ne vem, nisem strokovnjak za to področje, vendar verjetno kaže na določen odnos do te panoge. Ampak, želim povedati nekaj drugega. Absolutno sem… Beri dalje »
Meni se zdijo pomisleki Aleša Igliča povsem na mestu, vsaj v tem smislu, da razvijajo debato o spremembah na Univerzi. Čeprav se strinjam z Matejem Prijateljem in ne razumem točno, ali niso njegovi pomisleki v resnici bolj argument za stavko kot proti.
Ampak kot že začeto: problem je, če bo stavka dosegla zgolj ohranjanje statusa quo, za katerega se moramo strinjati, da ni dober. Želel bi, da bi Univerza poleg nasprotovanja multiministrovim pavšalnim posegom v visoko šolstvo zmogla vsaj še kritičnega premisleka o tem, kakšne spremembe pa bi bile možne oziroma dobre. In Igličevo razmišljenje je že lahko neko dobro izhodišče.