V Delu je objavljen intervju s prof. dr. Verico Trstenjak, ki je bila od leta 2004 najprej sodnica, potem generalna pravobranilka na Evropskem sodišču v Luksemburgu. V nekaj tednih se ji poteče mandat, in v intervjuju med drugim tudi govori o svoji nadaljnji karieri ter tudi o zaposlovanju na slovenskih univerzah.
Kje bo vaša naslednja delovna postaja?
Sprejela sem ponudbo pravne fakultete dunajske univerze, kjer bom profesorica za evropsko pravo. S to fakulteto sem sicer že ves čas sodelovala.
Ob našem prejšnjem pogovoru ste sicer rekli, da bi radi kariero nadaljevali v Sloveniji. Zakaj ste si premislili?
Nisem si premislila. Res sem ves čas trdila, da se bom vrnila v Slovenijo, in to na fakulteto, ker sem kljub svojemu nekdanjemu kratkemu skoku v politiko akademski človek in me veseli delo s študenti. Imam stanovanje v Ljubljani, sin je s septembrom vpisan v slovenski šoli in tu bi z njim rada ostala. Lani sem vsem trem pravnim fakultetam v Sloveniji napisala pismo, da se vračam in da sem zainteresirana za akademsko zaposlitev. Žal na univerzah ni bilo pravega interesa. Sicer so se odzvali, vendar niso imeli konkretne ponudbe. Mi je pa delo takoj ponudila Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, ki je očitno bolj odprta. Zato sem to z veseljem sprejela. Toda tam je to minimalna zaposlitev, le kakšnih dvajset odstotkov, in tako sem zaposlitev pač poiskala drugje. Iz tujine sem namreč imela že tedaj veliko ponudb in lahko sem izbirala. Dunaj sem izbrala tudi zato, ker je to ena najuglednejših evropskih univerz in ker bom tako vendar v stiku s Slovenijo. Zdi pa se mi žalostno. Dunajska univerza me gotovo ni vzela zato, ker bi si želeli Slovenko, ali pa zato, ker se pišem Trstenjak. Prepričale so jih moje reference, moje objave v mednarodnih publikacijah, moja citiranost, moje članstvo v uredniških odborih in še kaj, kar tudi dunajski univerzi prinaša točke. Tudi na dunajski univerzi so nekateri, ki čakajo že deset let na mesto profesorja za evropsko pravo. To je bilo že nekaj časa prazno, zanj se je na prejšnjem razpisu poleg Avstrijcev potegovalo veliko Nemcev. A niso izbrali nikogar, ker nihče ni ustrezal postavljenim zahtevam po mednarodni odličnosti oziroma po mednarodni vplivnosti. Zato si lahko štejem v čast, da so zdaj izbrali mene.
Kaj je, po vašem mnenju, razlog, da se naše univerze pri kadrovanju obnašajo tako, kot so se v vašem primeru?
Naše in tuje univerze, ki sem jih imela priložnost spoznati, se razlikujejo predvsem v tem, da v tujini vedno vzamejo najboljšega strokovnjaka, ki ga lahko dobijo za določeno prosto delovno mesto. V Sloveniji pa je žal tako, da se izbere najboljšega prijatelja ali pa sina najboljšega prijatelja. Ali pa sorodnika. Vsaka univerza bi si morala prizadevati, da zaposli najboljše strokovnjake in tudi s tem izboljša svoje mesto na mednarodnih lestvicah. Zato v tujini vzamejo tiste, ki lahko z mednarodnimi objavami, s citiranostjo, z udeležbami na mednarodnih konferencah prispevajo k ugledu neke institucije.
Tako je, vsaj načeloma, menda tudi pri nas. Navsezadnje se vsaj naša največja univerza dobro uvršča na omenjenih lestvicah.
Seveda nimam celovitega pregleda nad to univerzo, a vsaj za njeno pravno fakulteto, kjer imam izkušnje in dokaj dobro poznam razmere, lahko zatrdim, da tam ni dobilo mesta kar nekaj mladih strokovnjakov, ki so doktorirali na najbolj uglednih pravnih fakultetah na svetu. Tisti, ki je doktoriral na Harvardu, lahko v Evropi dobil mesto skoraj na vsaki boljši univerzi, vsaka si bo tudi sama prizadevala za pridobitev takih kadrov. Enako velja za Evropski univerzitetni inštitut v Firencah – kdor pride od tam z doktoratom, ima zelo dobre možnosti zaposlitve. Skoraj povsod, težko pa v Sloveniji.
Pri nas bo zdaj z zaposlovanjem še težje zaradi sprejetih varčevalnih ukrepov. Ste kaj takšnega opazili tudi pri pogajanjih za službo na dunajski univerzi?
S tem problemom se srečujejo na vseh javnih univerzah. Če boste vi o tem vprašali rektorja dunajske univerze, vam bo gotovo rekel, da tudi pri njih krčijo denar. Toda pri njih v takih razmerah samo še bolj težijo k temu, da izberejo najboljše, ne pa da ohranjajo povprečne.
Kaj pa plača? So vam rekli, da vam zaradi varčevanja ne morejo ponuditi toliko, kot bi vam lahko v boljših časih?
Ne, o plači se še pogajamo, tako kot je tam tudi v navadi. V našem javnem visokem šolstvu si je verjetno težko predstavljati, da imajo v Avstriji, in tudi v marsikateri drugi evropski državi, na univerzah, ki se financirajo iz državnih proračunov, možnost, da nekega profesorja plačajo bolje.
