Poznate glasbo a cappella? V širšem smislu vsekakor, saj pomeni, da gre za petje brez spremljave z glasbili, tako da je vsak klasični pevski zbor v bistvu tudi ansambel a cappella. V ožjem smislu pa a cappella pomeni zvrst vokalnega petja, v kateri skupine zgolj z glasovi oponašajo celo vrsto glasbil in izvajajo zelo različne glasbene zvrsti, od klasičnih zborovskih skladb do popa, rocka, jazza, etno glasbe in še česa.
Tovrstno petje je ponekod po svetu zelo razširjeno, kot denimo v ZDA, kjer ima vsaka spodobna univerza vsaj eno, običajno pa več vokalnih skupin a cappella. Študenti so v bistvu idealna populacija za tovrstno udejstvovanje, ker se med njimi najde ravno zadostna kombinacija časa, talenta in smisla za humor, ki naj bi se s tovrstnimi skupinami povezoval. Začne se že pri imenu, ki mora biti karseda domiselno in, če je le mogoče, besedna igra; nadaljuje pa na samih nastopih, kjer predvsem v ZDA pred (in pogosto med) skoraj vsako pesmijo različni člani skupine uprizarjajo bolj ali manj duhovite skeče.
Ko sem sam študiral v ZDA, sem tako pel v vokalni skupini z imenom Scales of Justice. (Kar je obenem Scales of Justice in Scales of Justice, seveda.) Moram priznati, da nismo imeli prave konkurence, zaradi česar smo si lahko privoščili naslednji opis: “Harvard Law School’s Best… and Only A Cappella Group”. Roko na srce, seveda nismo imeli ne dovolj časa ne dovolj znanja (ali, navsezadnje, potrebe), da bi se po kakovosti lahko kosali s skupinami dodiplomskih študentov s Harvard Collegea, ki se jih je tudi sicer kar trlo: C-Sharp, Callbacks, ‘Cliffe Notes, Collegium Underground, Din & Tonics, Fallen Angels, Glee Club Lite, Krokodiloes, Kuumba Brothers, Kuumba Sisters, Low Keys, Mizmor Shir, On the Rocks, Opportunes, Radcliffe Pitches, Under Construction in Veritones. Mi smo se zadovoljili s tem, da smo se izmenično obiskali s Habeas Chorus z Yale Law School. (Habeas Chorus, a razumete? Vam povem, ko imaš enkrat kolikor toliko zanimivo ime, si pol posla že opravil.)
A vse to pišem predvsem zaradi tega, ker se tudi v Sloveniji tovrstna glasba vse bolj prebuja. Ko sem pred leti pel v zboru Gaudeamus – predhodniku današnjega Perpetuum Jazzile – smo ugotavljali, da smo nemara edina slovenska zasedba, ki redno poje tovrstno glasbo a cappella. Danes ni več tako, ampak je tudi vse več manjših zasedb, ki so naravnost odlične.
V petek smo imeli tako možnost (za pičle 4 evre v predprodaji) poslušati svojevrsten jagodni izbor takšnih zasedb na letošnji izvedbi Popjazziade v organizaciji zasedbe Jazzva. Če imate takšno glasbo radi, potem veste, kaj ste zamudili ali (še bolje) v čem ste uživali. Če je še niste spoznali, pa vas vabim, da to pomanjkljivost v svoji izobrazbi čimprej odpravite.
Za konec pa le še par besed o samem koncertu, pri čemer bi bilo po zelo všečnem večeru neumestno poudarjati manjše spodrsljaje. Med nastopajočimi šestimi zasedbami (ena se je zaradi bolezni žal morala opravičiti) so vsaj mene najbolj navdušili Rozalije (sijajne tako po glasovih kot ubranosti in z bonus točkami za avtorski skladbi), odkritje večera Sonus (odličen štajerski krst v Ljubljani!) in z vsaj dvema tretjinama skladb (1 + 1/2 + 1/2) “stari mački” Pushluschtae, ki so tudi na sliki zgoraj (in ki bi lahko “končno” že posneli kakšno ploščo).
