Si predstavljate, kaj bi pomenilo, če bi se lahko norosti nalezli tako kot gripe? Dovolj bi bilo, da vam kdo, ki je že okužen, kihne za ovratnik, in že bi znoreli. Da si bomo pa vsi predstavljali isto, kaj pomeni beseda norost, začnimo s preprosto definicijo. Kaj je norost? To so vedenjske spremembe, ki spremljajo duševne bolezni. Norost razlikujemo od telesnih bolezni ali tako imenovanih »pravih bolezni« kot so na primer tumor, infarkt, sladkorna bolezen in druge. Da bi odgovorili na vprašanje ali je tudi norost lahko nalezljiva, si bomo pogledali deset primerov iz biologije, kako povzročitelji bolezni vplivajo na vedenje svojih gostiteljev.
1. zgodba se dogaja v Nigeriji v Afriki
Normalne mravlje živijo nizko v travi, da jih skupaj s travo ne popase govedo. Nasprotno začasno nore mravlje zvečer, namesto da bi se vrnile v mravljišče, splezajo visoko na travne bilke, se obesijo na čeljusti in tam visijo dokler jih govedo ne popase. Zakaj? Odgovor skriva parazitski ploski črv Dicrocoelinum dendrticus, ki napade mravlje. Črv začne svoj življenjski krog v govedu. Jajčeca parazita pridejo z iztrebki goveda na travo, kjer jih poje polž. V polžu se iz jajčec razvijejo ličinke in preidejo v sluz, ki jo polž pušča za seboj. Ko mravlje pojedo hrano, preko katere je šel polž, nevede pojedo tudi ličinke parazita. Da parazit zaključi svoj življenjski ciklus, mora priti iz mravlje nazaj v govedo. Zato parazit pripravi mravljo do tega, da znori in se samomorilsko obesi na travno bilko.
2. zgodba se dogaja Južni Ameriki in spet nastopajo mravlje
Mravlje dihajo skozi odprtinice spirakle na svojem telesu. Skozi to odprtinico lahko v telo mravljo pridejo spore parazitske glive Cordyceps. Glivna spora se usede na mehko tkivo in začne rasti. Čez nekaj dni mravlja znori, zleze na vrh travne bilke, se zasidra s čeljustmi v travico in tam binglja. Gliva prebavi mravljinčje možgane, skozi izpraznjeno lobanjo pa gliva požene svoje razmnoževalne organe s sporami. Te spore potem veter zanese kilometre daleč, k novim še nič hudega slutečim mravljam. Parazitske glive iz rodu Cordyceps napadajo in spremenijo vedenje še nekaterim gosenicam, hroščem in kaparjem.
3. zgodba feminističnih listnih uši
Žuželke kot so ose in listne uši se lahko razmnožujejo spolno ali nespolno s partenogenezo. Rezultat partenogenetskega razmnoževanja iz neoplojenih jajčec so izključno ženski potomci. Evolucijske prednosti nespolnega razmnoževanja entomologi (raziskovalci žuželk) niso znali zadostno razložiti. Tu so nastopili mikrobiologi. Nespolno razmnoževanje ni normalno obnašanje. Gre za bolezen, nalezljivo bolezen! Bolezensko stanje povzročijo bakterije vrste Wolbachia pipientis, ki se naselijo znotraj celic jajčnikov ali testisov pri žuželkah. Bakterije se prenašajo izključno z matere na potomce, moški za ta namen niso koristni. Zato bakterije vplivajo na hormonsko ravnotežje v jajčniku in zmanjšajo število moških potomcev. Poznamo še pet vrst bakterij, ki z različnimi mehanizmi manipulirajo spolno življenje žuželk. Kar 16% vseh žuželk (2-5 milijonov vrst) je okuženih. Nekatere vrste so popolnoma izgubile moške osebke in se razmnožujejo izključno nespolno s partenogenezo. Ker gre za bakterijsko okužbo, jo lahko ozdravimo z antibiotiki in dobimo moške predstavnike tudi v takih vrstah.
Ampak to so žuželke. Kaj pa sesalci? Ti so dosti bolj kompleksni organizmi.
v 4. zgodbi poglejmo nore podgane
Podgane so vmesni gostitelj za enoceličnega parazita Toxoplazma gondii. Toksoplazma začne in konča svoj življenjski cikel v domačih mačkah. Ciste v mačjih iztrebkih pridejo v zemljo, kjer lahko leta dolgo čakajo, da jih požre podgana. V podgani se razvijajo naprej, nato pa se morajo vrniti v mačko. Vendar se podgane nagonsko bojijo mačk in se izogibajo vonju po mačkah oz. po mačjem urinu. In tudi mačke nimajo apetita za crknjene podgane. Da bi si parazit zagotovil pot v mačko, spremeni vedenje okuženih podgan tako, da jih začne vonj po mačkah neustavljivo privlačiti. In le katera mačka bi se branila večerji, ki sama pride na krožnik? Dokaz, da podgane ne izgubijo sposobnosti voha, pač pa spremenijo vedenje, je ta, da se še vedno izogibajo vonju po pasjem urinu.
Zgodba pa se še nadaljuje. Kar 50% svetovne populacije ljudi je okužene s Toxoplazma gondii in imajo (imamo?) v možganih ciste tega parazita. Parazit ni nikoli našel poti iz ljudi nazaj v mačke, vendar to še ne pomeni, da ciste v možganih ljudi ne vplivajo na naše vedenje. Okužene ženske so v primerjavi z kontrolno neokuženo skupino bolj družabne in sočutne. Okuženi moški so v primerjavi s kontrolno skupino neokuženih moških bolj sumičavi in ljubosumni.
5. zgodba o depresivnih živalih
Virus Borna najdemo pri konjih, govedu, ovcah, kozah, opicah in nojih. Živali se okužijo preko nosne sluznice ali preko črevesa z okuženo vodo, prenašajo pa virus z nosno sluzjo in urinom. Živali, ki zbolijo za boleznijo Borna se tresejo, med hojo se zaletavajo v ovire in postanejo, kolikor lahko sodijo ljudje, depresivne. Obnašajo se kot ljudje z bipolarno osebnostjo: imajo obdobja manije in obdobja depresije. Poleg tega so bolj zaskrbljene, manj spolno aktivne, manj jih zanima hrana, želijo pa si slano hrano – prav tako kot manično-depresivni ljudje. Tudi ljudje se okužijo z Borna virusom. Pri avtopsiji možganov bolnikov z bipolarno osebnostjo, resnimi depresijami in shizofrenijo lahko pogosto dokažejo prisotnost virusa Borna. Antivirusno zdravilo amantadin sulfat pogosto izboljša stanje takšnih bolnikov.
6. zgodba o ritualih
OCD ali obsesivno-kompulzivna motnja je nevrotična motnja, ko se ljudje ne morejo upreti nasilnim mislim, strahovom, ritualom ali ponavljajočemu neželenemu obnašanju. Takšni ljudje recimo ne morejo prenehati z umivanjem rok ali nehati preverjati ali so izključili štedilnik. Veliko število teh motenj pri otrocih se pojavi nekaj tednov po bakterijski okužbi grla z bakterijami streptokoki. Imunski sistem nekaterih ljudi se namreč zmoti, protitelesa začno prepoznavati možganske celice kot tujke in OCD norost se pojavi tako rekoč čez noč. Zdravljenje z antibiotiki, ki uničijo streptokoke, pogosto omili simptome obsesivno-kompulzivne motnje.
7. zgodba o sifilisu
Bakterija Treponema palidum, povzročiteljica sifilisa, se iz mesta vdora v telo v nekaj mesecih razširi v limfne vozle, sklepe in kožo. Če se bolezen ne zdravi z antibiotiki, se čez daljši čas pri 10% ljudi bakterije naselijo v možgane in hrbtenjačo, kar povzroči paralizo in demenco.
8. zgodba o smrtonosnem ugrizu
Še en klasičen primer je virus stekline. Ko virus pride v slino gostitelja, pripravi pse ali druge živali, da postanejo agresivni in ugriznejo nove potencialne gostitelje.
In vendar paraziti ne vplivajo samo na živali. Poglejmo si še dve zgodbi iz rastlinskega sveta.
9. zgodba o lažnem cvetu
Parazitska gliva Puccinia monoica okužuje divjo gorjušico in Ranunculus. Okužene rastline razvijejo lažne cvetove – strukture zelo podobne cvetovom, vendar polne glivnih spor. Podobnost je tako velika, da preslepi celo opraševalce in amaterske botanike. Metulj, ki leta s cveta na cvet tako raznese glivne spore (ilustracija pdf).
10. zgodba s polja
Gliva Ustilago nuda ali ječmenova snet povzroči, da okužena stebla ječmena zrasejo višje in se držijo bolj pokončno kot neokužene rastline. Tako se okužene rastline dvignejo nad neokužene, kar omogoči boljše širjenje spor z vetrom.
In kaj je nauk vseh teh zgodb? Povzročitelji bolezni vzbudijo v svojih gostiteljih ne le telesne bolezenske znake, pač pa lahko pomembno vplivajo tudi na njihovo vedenje.
dr. Barbara Gerič Stare
VIRI
- Gerald N. Callahan, 2002, Madness. Emerging Infectious Diseases, vol. 8, št. 9, str. 998-1002.
- Moselio Schaechter, 2006, Demeanors, moods, and microbes. Microbe, vol. 1, št. 8, str. 348 – 349.
Slika: Zelena jablanova uš (Aphis pomi De Geer). Foto: Špela Modic
