Ljudje se že vse od svojega nastanka iz izkušenj učijo katere rastline so užitne in katere ne. Pravzaprav se o užitnosti in strupenosti rastlin z izkušnjami učijo tudi živali. Ljudje to znanje z ustnim in pisnim izročilom prenašamo iz generacije na generacijo, tako da se je do danes nabralo že veliko izkušenj. Kako to, da strupene rastline, kljub bogatemu znanju vseeno zaidejo v prehrano? Vzroka sta predvsem dva: lahko zaidejo po pomoti, v nekaterih primerih pa jih v prehrano vključimo namenoma, ker je naše znanje o njihovi strupenosti, kljub tisočletnim izkušnjam še vedno nezadostno. Zelo pogost primer zastrupitve zaradi pomote so strupene gobe. Naša najnevarnejša strupena goba je zelena mušnica (Amanita phalloides). Kjub zdravniški pomoči umre okoli petina vseh zastrupljencev, med otroci pa je smrtnost še večja. Med zastrupljenimi otroci starimi manj kot 10 let, jih umre kar polovica. Eden izmed razlogov za veliko smrtnost je tudi to, da znaki zastrupitve (simptomi) nastopijo šele po 12 urah ali kasneje, ko se strup že razširi po celem telesu.
Včasih ljudje naberejo strupeno rastlino po pomoti, ko si želijo nabrati zdravilne rastline. Pred nekaj leti sta si dva moška na Pohorju nabrala korenine za katere sta mislila, da so sviščeve, in si iz njih izdelala encianovo grenčico. Kmalu po tistem, ko sta s svojim izdelkom prvič nazdravila, so ju odpeljali v Slovenjegraško bolnišnico. Tam so ugotovili, da gre za zastrupitev zaradi uporabe napačne rastline. Nabrala sta si namreč strupeno rastlino belo čmeriko, ki je po listih res nekoliko podobna svišču. Kljub hudi zastrupitvi so zdravniki oba zastrupljenca rešili in sta po dveh dneh lahko zapustila bolnišnico.
Kadar strupena rastlina raste kot plevel na žitnem polju, ali strupena gliva kot parazit na žitu, se nam lahko strup prikrade v prehrano kot primes v žitnem zrnju. Najbolj znan množičen primer so rženi rožički. To so trde podolgovate tvorbe, ki jih gliva škrlatnordeča glavnica (Claviceps purpurea) tvori na klasih rži. Če zrna s presejanjem ne očistimo dobro, pridejo strupeni rženi rožički tudi v moko in v kruh. V srednjem veku je zaradi kronične zastrupitve z njihovimi alkaloidi, umrlo v posameznem letu tudi več kot 10.000 ljudi. Še v 19. stoletju je občasno ob množičnih zastrupitvah pomrlo do 100 ljudi. Zadnja bolj množična zastrupitev je bila leta 1951, ko se je v južni Franciji zastrupilo 300 ljudi, 5 pa jih je umrlo.
Druga vrsta plevela, ki lahko z žitnim zrnjem pride v prehrano je omotna ljulka (Lolium temulentum). To je trava, ki je bila včasih pogost plevel na naših njivah. Danes jo srečamo vse redkeje. Martin Cilenšek v svoji knjigi iz leta 1892 piše: “Leta 1864 se je zastrupila na Hrastniku ob Savi neka družina z omotno ljulko. Pekli so kruh in potvico iz moke, kteri je bilo primešanega nekaj omenjenega plevela. Najprej sta zbolela dva dečka, potem mati in 19 letni sin in naposled oče in 18 letna hči. Vseh se je polastila omotica, glava jim je postala vroča, srce jim je silno tolklo, in bruhali so večkrat. Po 2-3 dneh se je vse to porazgubilo; samo hči je občutila te nevšečnosti še nekoliko dnij, in oče je zapustil celo to solzno dolino. Vsled njegove smrti je prišel ta dogodek na dan. Lahko trdimo, da se jednakih dogodkov več pripeti, a ljudje iščejo vzroka navadno drugje.”
Naslednji primer je podraščec (Aristolochia sp.). Zastrupitev s podraščcem zdravniki imenujejo kar »simptom kitajskih zelišč«, ker pride pogosto do tovrstnih zastrupitev pri uporabi kitajskih zeliščnih mešanic, ki vsebujejo podraščec po pomoti ali pa namenoma. Nekateri domnevajo, da bi podraščec, ki bi kot plevel iz njiv prišel v prehrano, tudi lahko povzročal zastrupitve.
Strupi lahko nastanejo v hrani tudi med skladiščenjem. Strupe, ki jim strokovno rečemo aflatoksini, tvorijo tudi nekatere plesni, ki se lahko razvijejo na slabo vskladiščeni hrani. Iz zgodovine so znane tudi zastrupitve s krompirjevo cimo. Evropejci ob prihodu krompirja iz Amerike niso vedeli, da so užitni le krompirjevi gomolji, zeleni deli pa so strupeni. V tem primeru jim tisočletne izkušnje niso mogle pomagati, saj so se s krompirjem srečali prvič.
Pelin pa je primer rastline, ki povzroča kronične zastrupitve, ljudje pa ga kljub temu namerno uživamo v obliki alkoholnih pijač. Iz pelina izdelujemo npr. vermut, pelinkovec, absint. Najnevarnejši je absint, pelinkovcu podobna grenčica, ki so jo nekoč izdelovali predvsem v Švici, Franciji in Belgiji. V absint se zaradi velike vsebnosti alkohola (vsebuje namreč okoli 60% alkohola) iz pelina izluži največ strupenega tujona. Tujon deluje vzajemno z alkoholom in ojači njegov omamni učinek, povzroča pa tudi halucinacije. Pri kroničnih uživalcih absinta, ki jih je bilo največ na koncu 19. stoletja npr. Van Gogh, Oscar Wilde in Picasso, povzroči tujon odvisnost in okvare možganov. Kronična zastrupitev se kaže z epilepsiji podobnimi simptomi. Priljubljenost te pijače je razvidna iz podatka, da so je v letu 1912 v Franciji prodali 21 milijonov litrov. Leta 1914 so zaradi strupenosti prepovedali prodajo absinta v Franciji, že leta 1904 pa v Belgiji in Švici. Prepoved velja še danes.
Pri naslednjem primeru pride do zastrupitve ob sočasnem jemanju dveh sicer zdravju koristnih stvari. Grenivke so zdrave, vsebujejo veliko vitamina C, minerale, pektin … Vsebujejo pa tudi snovi, ki v jetrih zavrejo delovanje nekaterih encimov. Grenivka zavre predvsem delovanje encimov, ki so odgovorni za razgrajevanje telesu tujih snovi. To samo po sebi za človeka ni škodljivo. Do zastrupitve pride, če človek hkrati jemlje tudi zdravila, ki jih ti encimi ponavadi odstranjujejo iz telesa. Zaradi tega, v telesu naraste koncentracija zdravila (pri nekaterih zdravilih celo za 4 x) in lahko nastopi zastrupitev. Grenivka sama po sebi je torej zdrava, zdravila so za bolnike so nujna, hkratno jemanje pa v nekaterih kombinacijah povzroči zastrupitev.
Velikokrat se pritožujemo nad industrijsko pripravljeno hrano, ki da je polna umetnih dodatkov, ter hkrati hvalimo staro dobro zdravo kmečko hrano. Ne zavedamo pa se, da sta nas napredek živilske tehnologije in nadzorovana industrijska priprava hrane odrešila drugih strupenih snovi, ki so bili nekdaj značilni za domačo hrano. Čas bi že bil, da združimo prednosti domače in industrijske prehrane in si privoščimo obrok, ki ne bo vseboval ne »naravnih« in ne »umetnih« strupov.
