Einstein je večkrat kaj pikrega pripomnil na račun svoje slave. V pismu prijatelju je že leta 1919 potožil: »S slavo postajam vse bolj neumen, kar je seveda zelo splošen pojav.« Leta 1930 je v pismu zapisal: »Da bi me kaznovala za moj prezir do avtoritete, me je usoda samega naredila za avtoriteto.« Istega leta je izjavil: »Ironija usode je, da sem bil od soljudi deležen izdatnega občudovanja in spoštovanja, ne da bi naredil kaj slabega ali kaj dobrega.« Za New York Times se je leta 1944 spraševal: »Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi?« V tem je seveda precej pretiraval. Veliko fizikov je dobro razumelo njegovo delo in na njem gradilo, dovolj ljudi pa mu je tudi nasprotovalo, nekateri so ga celo sovražili. Pozneje, leta 1952, je o sebi menil: »Nisem posebno nadarjen. Sem samo strastno radoveden.«
V dogovoru z založbo Modrijan objavljamo nekaj odlomkov iz nove knjige Janeza Strnada Einstein: Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi, ki prikazuje slavnega znanstvenika, kot ga razkrivajo njegovi zapisi, pisma in odkritja biografov.
Življenjepis dopolnjuje delo Einstein: E=mc2, pregled Einsteinove fizike.
Pisma
Zgodovinar znanosti Robert Schulmann, sodelavec pri izdajanju Einsteinovih zbranih del, je iz Švice dobil namig, da obstajajo pisma, ki sta si jih okoli leta 1900 pisala Albert Einstein in študentka iz njegovega letnika Mileva Marić, Einsteinova poznejša žena in mati njegovih dveh sinov. Pisma naj bi sodila v pisno zapuščino Einsteinovega starejšega sina Hansa Alberta, ki naj bi jo po Milevini smrti leta 1948 iz Švice prenesli v Združene države.
Leta 1986 je Schulmann po pogovoru z Einsteinovo vnukinjo Evelyn zvedel, da pisma po vsej verjetnosti hrani ustanova Milevinih dedičev v Kaliforniji. Ker je izvršitelj Einsteinove oporoke Otto Nathan prvi ženi Hansa Alberta Friedi preprečil, da bi izdala svoje spomine, jima ustanova ni dovolila vpogleda v pisma. Tako Nathan sploh ni vedel, kaj ustanova hrani.
Istega leta sta se John Stachel, ki je bil tedaj urednik zbranih del, in zastopnik Hebrejske univerze iz Jeruzalema sporazumela z najstarejšim Einsteinovim pravnukom Thomasom Einsteinom kot zastopnikom ustanove. Po tej poti so uredniki dobili veliko dokumentov, med njimi so bila tudi pisma, ki so skrivala več presenečenj.
Najprej so oklevali, ali naj pisma vključijo v Zbrana dela Alberta Einsteina ali ne. Nekateri so se bali odziva tiska, drugi pa so menili, da je treba objaviti vse in da podatkov nima smisla skrivati. Zmagali so slednji in uresničila se je njihova napoved, da se bodo časopisi zadeve hitro naveličali. Zares je The New York Times na prvi strani nedeljske izdaje v članku »Einsteinova pisma pripovedujejo o boleči ljubezenski zgodbi« povzel dejstva. Časopisi niso več veliko pisali o tem, sledilo pa je več člankov v revijah in knjig.
Med prvimi knjigami, ki so si po izidu pisem prizadevale osvetliti Einsteinovo človeško stran in nad katerimi so fiziki nekoliko vihali nos, omenimo delo angleških novinarjev Petra Highfielda in Paula Carterja The Private Lifes of Albert Einstein (Zasebna življenja Alberta Einsteina) iz leta 1993. Pisma naj bi kazala Einsteina kot čustveno nedozorelega mladeniča pod precejšnjim materinim vplivom, ki se ga je le počasi otresel. Vedno naj bi se poskusil izogniti močnim čustvom. Do najbolj prevratnih fizikalnih zamisli naj bi se dokopal, ko je bil skregan z materjo in je osamljeno živel v okviru svoje družinice. Po ločitvi od Mileve se je z materjo pobotal in odtlej naj bi bile njegove fizikalne zamisli manj prevratniške. Težko je reči, ali te trditve držijo, saj se vsaj fiziku zdijo dokaj poljubne.
Na splošno se Einsteinovi življenjepisi, ki so izšli po objavi Zbranih del Alberta Einsteina, razlikujejo od prejšnjih. Predvsem posvečajo večjo pozornost Milevi Marić, pogled na Einsteinovo fiziko pa se ni spremenil.
