Einstein je večkrat kaj pikrega pripomnil na račun svoje slave. V pismu prijatelju je že leta 1919 potožil: »S slavo postajam vse bolj neumen, kar je seveda zelo splošen pojav.« Leta 1930 je v pismu zapisal: »Da bi me kaznovala za moj prezir do avtoritete, me je usoda samega naredila za avtoriteto.« Istega leta je izjavil: »Ironija usode je, da sem bil od soljudi deležen izdatnega občudovanja in spoštovanja, ne da bi naredil kaj slabega ali kaj dobrega.« Za New York Times se je leta 1944 spraševal: »Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi?« V tem je seveda precej pretiraval. Veliko fizikov je dobro razumelo njegovo delo in na njem gradilo, dovolj ljudi pa mu je tudi nasprotovalo, nekateri so ga celo sovražili. Pozneje, leta 1952, je o sebi menil: »Nisem posebno nadarjen. Sem samo strastno radoveden.«
V dogovoru z založbo Modrijan objavljamo nekaj odlomkov iz nove knjige Janeza Strnada Einstein: Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi, ki prikazuje slavnega znanstvenika, kot ga razkrivajo njegovi zapisi, pisma in odkritja biografov.
Življenjepis dopolnjuje delo Einstein: E=mc2, pregled Einsteinove fizike.
Študij
Jeseni leta 1896 se je Einstein vpisal na ETH kot študent brez državljanstva. Preživljali so ga starši, in sicer so mu namenili sto frankov mesečne podpore. Od tega je prihranil dvajset frankov za plačilo pristojbin za švicarsko državljanstvo, za katero je nameraval zaprositi. Tedaj je imel denar drugačno vrednost kot danes. Sklepamo lahko, da Einstein kot študent ni živel razkošno, a tudi ni trpel pomanjkanja. Ko so bili starši v denarnih težavah, je sestri Maji pisal:
»Nesreča mojih ubogih staršev, ki v toliko letih niso imeli srečnega trenutka, me močno teži. Globoko me tudi prizadene, da sem kot odrasel človek zgolj pasivna priča […], ne da bi mogel kar koli ukreniti. Za svoje sorodnike sem samo breme […]. Zagotovo bi bilo bolje, če sploh ne bi živel. Samo misel, da si zato leto za letom ne dovolim nobenega veselja, razvedrila, me drži pokonci in me pogosto varuje pred obupom.«
Zares si je privoščil le malo: redko je obiskal koncert ali gledališko predstavo, pogosteje je posedal v kavarni in se pogovarjal s prijatelji. Imel je ozek krog dobrih prijateljev. Družil se je z Michelom Angelom Bessom in obiskoval znanega zgodovinarja Alfreda Sterna in študijskega kolega Marcela Grossmanna ter njuni družini. Pozneje sta bila njegova dobra prijatelja tudi Conrad Habicht in Maurice Solovine, ki se je sprva prijavil k njegovim uram. Trojica je ustanovila »Akademijo Olimpijo«, v okviru katere so prebirali članke in odlomke iz knjig ter razpravljali o filozofiji, fiziki, literaturi.
Michele Angelo Besso, ki ga je leta 1896 spoznal na nekem koncertu, je postal njegov najboljši prijatelj, zato ne bo odveč, če mu namenimo nekaj besed. Besso je bil rojen leta 1873 v Trstu v družini ravnatelja zavarovalnice. V Rimu je študiral matematiko in fiziko in na ETH v Zürichu strojništvo. Služboval je v različnih krajih med Trstom, Rimom, Zürichom in Bernom, postal docent za patentno pravo in se zaposlil na ETH. Poročil se je z Anno Winteler in nazadnje živel v Petit Saconnexu blizu Ženeve, kjer je leta 1955 umrl.
Einstein je imel Bessa, s katerim ga je vezalo tesno in dolgotrajno prijateljstvo, za večnega študenta. V pismu, ki ga ni skrival pred njim, je povedal o Michelu naslednjo zgodbo. Nekoč so ga v manjše mesto poslali pregledat napeljavo. Da bi prihranil čas, se je mislil odpeljati z večernim vlakom, a ga je zamudil. Drugega dne je zaspal in zamudil jutranji vlak. Tretjega dne je bil ob pravem času na postaji, a je pozabil, kakšno nalogo so mu zaupali. Zato je upravo z dopisnico zaprosil, naj mu jo sporoči z brzojavom.
