| Zakaj nas bolj zebe, če stojimo na vetru kot če nas obkroža mirno ozračje? |
Najprej si je treba predstavljati, kaj sploh meri naše čutilo za temperaturo. Natančen odgovor na to bi lahko dali medicinci ali biologi, mi si pa predstavljajmo, da čutilo zazna temperaturne odmike od neke referenčne (običajne) kožne temperature. Če kožo izpostavimo mrazu, se ohladi, čutilo pa to zazna in nas zazebe. Če mraz še bolj pritisne, se koža že nekoliko bolj ohladi, nas pa še bolj zazebe.
Vedeti pa je treba, da za občutek mraza (ali vročine) ni neposredno merodajna temperatura okoliškega zraka sama, ampak toplotni tok, ki uhaja s kože v okolico,ali pa nanjo priteka. Od tega je namreč odvisna sprememba kožne temperature. Če se okoliški zrak giblje, je toplotni tok, ki ga odnaša s kože, večji kot pri mirujočem zraku z isto temperaturo. Kako to hitro vidimo? Plasti mirujočega zraka se ob koži segrejejo. Ker je toplotni tok sorazmeren s temperaturno razliko med kožo in zrakom ob njej, sledi, da je v tem primeru manjši, kot bi bil, če bi močno pihalo (v tem primeru bi bila temperatura ob koži kar enaka temperaturi nemotenega zraka). In zato nam je tudi bolj toplo.
Primerov je še več. Vsi vemo, da je dosti huje, če skočimo v vodo, ki ima 5 stopinj, kot pa če se (neoblečeni) sprehodimo pri -10 stopinjah. Voda kožo namreč dosti bolj ohladi. Steber ulične svetilke ima nedvomno enako temperaturo, kot okoliški zrak, vendar je na otip dosti hladnejši. Ventilatorji, kakršne uporabljamo poleti, zraka v sobi seveda ne ohladijo (če smo čisto natančni, ga celo grejejo z močjo, ki jo odvzemajo električnemu omrežju), kljub temu pa imamo zaradi vetriča, ki ga povzročajo, prijeten občutek hladu – če le dobro prenašamo prepih. Prav tako je dosti manj usodno, če pomolimo roko v pečico, segreto na 200 stopinj, kot če jo za hipec potopimo v vrelo vodo (take vrste poskusu pravimo miselni poskus).
