»Vesolje je v nas. Iz iste smo snovi kot zvezde.« S takšnimi nepozabnimi stavki je v televizijski seriji Kozmos: osebno popotovanje (1980) gledalce nagovarjal Carl Sagan, astronom, astrofizik, pisatelj in neustrašni zagovornik znanosti, ki bi danes, 9. novembra 2024, praznoval 90. rojstni dan. Serijo, ki jo je glasbeno čudovito opremil grški skladatelj Vangelis, si je ogledalo več kot pol milijarde ljudi po vsem svetu, kar je bil izjemen uspeh za oddajo o znanosti.
Sagan je prek televizije s svojo umirjeno, poetično, a hkrati zelo jasno in natančno govorico navdihnil mnoge generacije gledalcev, da so dvignile pogled proti zvezdam in se začele spraševali o skrivnostih vesolja. Čeprav ga že dolgo ni več med nami, saj je zaradi redke bolezni kostnega mozga umrl leta 1996 v starosti komaj 62 let, njegova zapuščina živi naprej. V številnih knjigah, televizijskih oddajah in predvsem v srcih tistih, ki jih je vzpodbudil, da raziskujejo, se sprašujejo in sanjajo o znanosti, vesolju, življenju, zvezdah, planetih in še marsičem drugem zanimivem in pomembnem.
Saganova neizmerna strast do znanosti in vesolja se je rodila že v otroštvu, ko je v Brooklynu opazoval zvezde in se spraševal o njihovem izvoru. Ko je mamo prvič vprašal, kako nastanejo zvezde, ga je poslala v knjižnico, da si izposodi primerno knjigo o tej temi. A na njegovo veliko presenečenje mu je knjižničarka prinesla knjigo o hollywoodskih filmskih zvezdah, saj je besedo »zvezde« razumela v kontekstu slavnih osebnosti.
Zabavno o zapletenem
Ta anekdota, ki jo je kasneje rad pripovedoval, ne opisuje le njegovega zgodnjega zanimanja za astronomijo, ampak poudarja pomen jasne komunikacije in razumevanja konteksta pri izmenjavi informacij. Prav zato, ker se je dobro zavedal, da mora o znanosti govoriti na način, da ga ciljna publika najprej sploh posluša in nato tudi razume, je sčasoma razvil izjemno sposobnost, da jasno in razumljivo predstavi zapletene znanstvene vsebine.
Kot mladi profesor astronomije je postal redni gost večernih televizijskih oddaj, kot je bil The Tonight Show z Johnnyjem Carsonom. Tam je na zabaven in razumljiv način govoril o astronomiji, vesoljskih potovanjih in iskanju zunajzemeljskega življenja. Njegovi nastopi so bili izjemno priljubljeni in so pripomogli k popularizaciji znanosti v širši javnosti.
Carl Sagan se je rodil leta 1934 v Brooklynu v New Yorku, v družini judovskih priseljencev. Njegova mati, Rachel Molly Gruber, je bila gospodinja, oče Samuel Sagan pa je delal v različnih podjetjih. Številni judovski priseljenci v tistem obdobju so zapustili vzhodno Evropo zaradi preganjanja in v iskanju boljšega življenja. Intelekt je bil za mnoge osrednji kapital, zato so otroke spodbujali k čim boljšemu šolanju in študiju.
Posebej njegova mati Rachel, ki se je morala že v mladosti postaviti na lastne noge in na katero je bil Carl močno navezan, je bila znana po inteligenci in ambicioznosti. Nenehno ga je spodbujala k razmišljanju in učenju ter mu kljub skromnim dohodkom omogočila, da je doma izvajal preproste eksperimente. Tako se je močno navdušil nad znanostjo in si pridobil široko splošno izobrazbo.
Topla greda na Veneri
Po študiju fizike in doktoratu iz astronomije je sodeloval z več uglednimi znanstveniki po ZDA. Že zelo zgodaj se je poročil z biologinjo Lynn Margulis, ki je postala znana po teoriji endosimbioze, ki pojasnjuje izvor evkariontskih celic. Čeprav sta imela dva otroka in mnogo skupnih zanimanj, se je njun zakon razmeroma kmalu končal. Carl se je kasneje še dvakrat poročil, nazadnje s pisateljico Ann Druyan, ki je bila ključna sodelavka pri ustvarjanju televizijske serije Kozmos.
Kot mladi astronom je v zgodnjih 60. letih 20. stoletja postavil hipotezo, da je za izjemno visoke temperature na površju Venere odgovoren učinek tople grede. Predpostavljal je, da gosta atmosfera Venere, sestavljena pretežno iz ogljikovega dioksida, zadržuje toploto in vodi do ekstremnih temperatur, kar je kasneje potrdila sonda, ki so jo poslali na ta planet.
Njegova hipoteza je poudarila pomen učinka tople grede pri oblikovanju planetarnih podnebnih sistemov in spodbudila raziskave o vplivu toplogrednih plinov na Zemljo. Sagan je opozarjal, da bi lahko nenadzorovano povečanje toplogrednih plinov na Zemlji povzročilo podoben učinek, kot ga opazujemo na Veneri, kar bi imelo katastrofalne posledice za naš planet.
Decembra 1985 je o učinku tople grede in njegovih potencialnih posledicah za Zemljino podnebje pričal pred ameriškim kongresom. V svoji predstavitvi je poudaril, da lahko povečanje koncentracije toplogrednih plinov v ozračju vodi do globalnega segrevanja in sprememb podnebja. Opozoril je na nujnost pravočasnega odziva, saj bi neukrepanje lahko povzročilo resne težave za prihodnje generacije.
Ta pika je naš dom
Sodeloval je pri številnih misijah Nase, vključno s sondami Mariner, Viking in Voyager. Njegova vizija je pripeljala do nastanka »zlate plošče«, sporočila morebitnim nezemeljskim civilizacijam, ki potuje na krovu Voyagerja in nosi zvoke in podobe z Zemlje. Eden od njegovih najbolj odmevnih dosežkov pa je bil posnetek, imenovan »bleda modra pika«. Gre za fotografijo Zemlje, posneto iz globin vesolja, ki nam kaže, kako majhni in ranljivi smo v kozmičnem prostranstvu.
Že leta 1981 je predlagal, da bi Voyager 1, ko bo že daleč v vesolju, obrnil kamero proti Zemlji in posnel fotografijo. Ideja je bila sprva deležna močnega nasprotovanja, saj je večina strokovnjakov menila, da posnetek ni smiseln, saj Zemljo že dobro poznamo. Kljub temu je Sagan vztrajal, kar priča o njegovem razumevanju pomena takšnih podob za javnost in človeštvo, čeprav morda nimajo neposredne znanstvene vrednosti.
Štirinajstega februarja 1990, ko je bil Voyager oddaljen že šest milijard kilometrov od Zemlje, so sondi poslali ukaz, naj se obrne in posname »družinski portret« Osončja. Na fotografiji se je tako znašla tudi Zemlja, ki ni bila večja od drobne blede pike. Sagan je o njej zapisal: »Poglejte še enkrat to piko. To je naš dom. To smo mi. Na njej so preživeli svoje življenje vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsi, o katerih ste kdaj slišali, vsak človek, ki je kdaj obstajal.« Fotografija je postala simbol našega mesta v vesolju in opomnik na to, kako dragocen je naš planet.
Sagan je znal znanost predstaviti v obliki, ki ni niti šolska niti strogo strokovna, kar je bilo v njegovem času pionirsko, danes pa je že dokaj široko sprejeto. Njegov čustveni odnos do znanja in navdušenje nad znanstvenimi odkritji sta bila ključna pri vzbujanju zanimanja pri ljudeh. Tak pristop je pogosto pogoj za učinkovito razumevanje pomena in smisla znanosti.
Namesto suhoparnih dejstev metafore in zgodbe
V televizijski seriji Kozmos je uporabil pripovedni slog, ki je gledalce popeljal na potovanje skozi prostor in čas. Namesto suhoparnega podajanja dejstev je uporabljal metafore in zgodbe, ki so kompleksne znanstvene pojme približale širši javnosti. Na primer, za ponazoritev starosti vesolja je uporabil »kozmološki koledar«, v katerem je celotno zgodovino vesolja stisnil v eno leto, s čimer je nazorno opisal velike časovne razsežnosti.
Ob spominu nanj pa velja omeniti tudi t. i. Saganov učinek (angl. Sagan effect), ki označuje pojav, ko znanstveniki, ki se aktivno ukvarjajo s popularizacijo znanosti, naletijo na kritike ali zmanjšanje ugleda v akademski skupnosti. Do tega pride zaradi percepcije, da posvečanje časa in truda širjenju znanstvenih vsebin med širšo javnostjo zmanjšuje njihovo resnost ali predanost »pravi« znanosti. Sagan je bil zaradi svojega javnega delovanja deležen mnogih kritik; ni dobil redne profesure na Harvardu in bil je zavrnjen za člana akademije znanosti, kar je privedlo do poimenovanja tega pojava po njem.
https://www.delo.si/novice/znanoteh/carl-sagan-astronom-ki-nam-je-razkril-vesolje-v-nas
https://sasodolenc.substack.com/p/the-cosmic-legacy-of-carl-sagan
https://val202.rtvslo.si/podkast/aktualno-202/173251477/175084841
Krasen članek. Hvala.