Kratek odlomek iz analize stanja v slovenski znanosti, ki jo je na posvetu “Presečišča med etiko, integriteto in enakostjo spolov v znanosti” 8. decembra 2023 predstavila prof. dr. Mirjana Ule. V izseku govori o raziskavi vzrokov diskriminacije v slovenskem znanstveno-akademskem okolju, ki je pokazala, da več kot 90% moških in žensk meni, da v znanosti obstaja diskriminacija. Med vzroki je na prvem mestu nepripadnost interesnim skupinam, lobijem, centrom moči. Na drugem mestu je nepotizem, na tretjem pa izjemna uspešnost.
“Torej, recimo, da ni diskriminacije v znanosti je odgovorilo samo 11% moških in samo 7% žensk. Torej, vsi ostali, čez 90% moških in žensk je menilo, da v znanosti obstaja diskriminacija. In zanimivo je, kje obstaja, zakaj, kako? Torej, zakaj prihaja do diskriminacije? Na prvem mestu je zaradi nepripadnosti skupini, nepripadnosti interesnim skupinam, lobijem, centrom moči. Torej, 67% moških tako misli in 61% žensk. To je na nek način že znak te integritete in etike v znanosti. In druga, najpomembnejša točka, zaradi nepotizma. Torej, 45% moških tako misli in 37% žensk. In na tretjem mestu, pazite, zaradi izjemne uspešnosti. 28% moških tako misli in celo 31% žensk. To so tri najpomembnejša področja. Torej, nepripadnost lobijem, nepotizem in izjemna uspešnost. No, potem sledijo: zaradi mladosti, tretjina moških in žensk tako misli, zaradi spola 5% moških in 34% žensk tako misli in šele potem sledijo družinske obveznosti, nacionalnost, starost, spolna usmerjenost. Zanimiv je tudi ta podatek: na vprašanje, ali je diskriminacija večinoma namerna ali večinoma nenamerna, je 67% tako moških kot žensk odgovorilo, da je diskriminacija namerna. In na vprašanje, ali ste občutili diskriminacijo zaradi spola, oziroma ali ste bili v svojem delovnem okolju kdaj priča diskriminacije kolegic na osnovi spola, in kolegov, je 14% moških odgovorilo “da” in 46% žensk odgovorilo “da”. In še en podatek je zelo zanimiv. Kako se je ta diskriminacija kazala? S slabšimi kariernimi možnostmi je odgovorilo 34% žensk in 9% moških. Ampak druga je tudi zanimiva. Na drugem mestu je ustvarjanje negativne osebne podobe. Torej s podtikanji, stigmatiziranji govoricami. 25% žensk tako misli in 5% moških. In sledijo delovni pogoji: dolgotrajno podaljševanje pogodbe, 14% žensk tako misli, slabši delovni pogoji, grožnje odpovedi zaposlitve in spolno nadlegovanje, 5,4% žensk tako misli in 1,5% moških tako misli. In ugotovili smo, da je diskriminacija prisotna, da je namerna, da je pravzaprav mehka. Torej neka, kako bi rekla, nejasna. Tako da jaz, ko sem poslušala vašo, vašo prezentacijo, sem se vprašala, koliko lahko to preprečimo z zakonskimi pravili, pravilniki in tako naprej, etičnimi kodeksi in tako naprej. Tukaj gre za kulturo. Gre za neko hierarhično, dolgotrajno, hierarhično kulturo, ki ne zadeva samo ženske, ampak zadeva vse marginalizirane skupine, tudi moške. No, in pravzaprav to je srž problema. Mi smo pravzaprav naslovili tudi notri nekaj predlogov za odpravljanje teh prikritih diskriminacijskih praks. Ker gre za prikrite, ne, diskriminacijske prakse, ki so izmuzljive. Tudi skozi te zakone in etične kodekse se lahko zmuznejo. Torej, treba bi bilo odpraviti ne-transparentnost v odločanju in pravzaprav to, kako bi rekla, vlogo neformalnih omrežij, v katerih potekajo lobiranja in se sprejemajo odločitve. Torej, to je glavni problem.”
