Ugovor izjavam rektorja Univerze v Ljubljani o akademskih neenakostih in položaju žensk

    V Komisiji za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nas je neprijetno presenetila izjava rektorja Univerze v Ljubljani, red. prof. dr. Ivana Svetlika (Okrogla miza o akademski (ne)enakosti | SVOBODNA UNIVERZA), ki podatke o nesorazmerno nizkem številu rednih profesoric (nesorazmerno glede na število doktoric znanosti in glede na število rednih profesorjev) v Sloveniji interpretira kot posledico »neambicioznosti« žensk in vladajoče patriarhalne ideologije. Rektor s to izjavo širi predsodke o »neambicioznih« ženskah, ženske reducira na matere, doktoricam znanosti pripisuje nižjo raven znanja kot moškim kolegom in zanika kakršnokoli odgovornost institucije za omenjena nesorazmerja. Rektorjevo trditev, da kadrovska politika UL temelji na meritokratskem načelu (raven znanja), razumemo zgolj kot opravičevanje reprodukcije neenakosti (spolnih in drugih). Načelo meritokracije namreč spregleda neenake možnosti, ki so vpisane v same pogoje izpolnjevanja meritokratskih kriterijev, v tem primeru pa gre še za hujšo obliko sprenevedanja: merila, ki določajo kriterije napredovanja na UL, merijo predvsem prilagodljivost kandidatk in kandidatov nenehno spreminjajočim se formalnim in neformalnim kriterijem, med katerimi imajo ključno vlogo kriteriji, ki temeljijo na nereflektirani rabi bibliometričnih metod. Razen tega široka diskrecijska pravica habilitacijske komisije UL (sestava: 13 moških in dve ženski) oz. senata UL (ki jo – mimogrede – osnutek novega statuta UL še širi) dodatno spodkopava temelje pravne varnosti, žrtve nejasnih kriterijev pa so vselej skupine z manj moči, tudi ženske.

    Trditi, da so nesorazmerja posledica nižje ravni znanja doktoric znanosti, pomeni podpirati diskriminatorne prakse. Od vodstva institucije, ki se v svojem etičnem kodeksu zavzema za socialno pravičnost in enakopravnost, oz. od vseh univerz v Sloveniji bi pričakovali ravno nasprotno, torej resno refleksijo in analizo lastnih praks in omrežij moči, spoštovanje najvišjih kriterijev pravne varnosti, upoštevanje načela enake zastopanosti spolov v lastnih organih (kjer izrazito prevladujejo moški), pa tudi aktivno promoviranje žensk pri odločanju, podporo pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter odpravo razlike med plačami med spoloma in najmanj poznavanje že opravljenih analiz (monografija Ženske v znanosti, ženske za znanost, ur. M. Ule, R. Šribar in A. Umek Venturini, 2013; članek M. Bešter-Rogač z naslovom Kariere z ovirami – ženske v znanosti, 2014, http://www.aristej.si/slo/dialogi/).

    Komisija za ženske v znanosti pri MIZŠ
    (mnenje ne izraža nujno mnenja MIZŠ)

    Ugovor je bil danes naslovljen na rektorja Univerze v Ljubljani, prof. dr. Ivana Svetlika in posredovan medijem.

    Na izjave rektorja Univerze v Ljubljani so se predhodno že odzvali:
    – Študentska Iskra: Kaj meni o položaju žensk na Univerzi v Ljubljani njen rektor?
    – Metina lista: Seksizem in sprenevedanje na ljubljanski univerzi
    – Mladina: Moška znanost
    – odziv je pripravil tudi Visokošolski sindikat Slovenije

    3 KOMENTARJI

    1. Gospodu rektorju sem pismo poslala pismo v imenu komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ in dobila naslednji odgovor:

      Spoštovana prof. dr. Marija Bešter Rogač
      Predsednica komisije za ženske v znanosti
      Pri MIZŠ

      Dovolite, da vam odgovorim na protest, ki ste ga naslovila name glede mojih izjav o položaju žensk na univerzi.
      Najprej glede fenomenologije. Tu ni nobenih razhajanj. Vsi vemo, da so ženske neproporcionalno zastopane ne le med rednimi profesorji, temveč zlasti na najzahtevnejših mestih. To potrjujejo podatki za UL, kjer imamo med 26 dekani le 5 žensk. Podobna je sestava senata, kjer lahko ugotavljamo, da je tudi med senatorji študenti, ki so začeli odpirati vprašanje enake zastopanosti spolov, na žalost komaj za vzorec študentk. Nekoliko boljša je zastopanost kolegic med predsedniki senatnih komisij, kjer je 9 predsednikov in 7 predsednic. Med novimi rednimi profesorji pa je bilo v letu 2014 izvoljenih dobra tretjina žensk, v celoti pa je med rednimi profesorji slaba četrtina žensk. Njihov delež se povečuje in se bo še povečeval, ker jih je v preteklosti več vstopilo v vlogo visokošolskih učiteljic. Med docenti je 42,6 % žensk in med izrednimi profesorji 35.3%, pri čemer lahko pričakujemo njihovo postopno napredovanje v višje nazive in ne kaže gledati le trenutnega stanja.
      Drugo je vprašanje iskanja vzrokov za nesorazmerno zastopanost žensk. Tu moram zavrniti pavšalno in neargumentirano trditev, da bi neenakost med spoloma izvorno nastajala predvsem zaradi obstoječe institucionalne ureditve ali politike vodstva univerze. Nikakor pa ne zanikam dejstva, celo poudaril sem ga, da se tradicionalni vzorci delitve dela in generiranja spolnih razlik prenašajo v vsa in s tem tudi v univerzitetno okolje. Zato vam predlagam, da s pavšalnega obtoževanja preidemo na konkretno reševanje problemov. Kjer vidite pravila, merila, statutarna in druga določila, ki delujejo diskriminatorno v odnosu do žensk, prosim sporočite. Za njihovo spreminjanje je odgovorno vodstvo univerze. Priložnost za to bo tudi ob pripravi novega statuta UL. Če poznate primere diskriminatorne uporabe obstoječih pravil, vas prav tako prosim za informacijo, da bi lahko vodstvo univerze ustrezno ukrepalo.
      Kar pa zadeva moja osebna stališča vas prosim, da mi ne podtikate česar ne mislim in tudi nisem izrekel, namreč da bi imele doktorice znanosti nižjo raven znanja od doktorjev znanosti in podobno. Tedensko promoviram nove doktorje znanosti, med katerimi so odlične tako nove znanstvenice kot znanstveniki. Sodelujem z izredno sposobnimi dekanjami in obžalujem, da jih je med njimi le pet. Kjer lahko, poskušam vplivati na enakomerno zastopanost obeh spolov, na primer pri izbiri predsednikov komisij senata. Lahko vam zagotovim, da številne kolegice, ki sem jih nagovarjal za prevzem kake odgovornejše vloge, v to niso privolile. Načela demokratičnega odločanja pa tudi ne dopuščajo, da bi se vpletal v volitve dekanov na članicah ali v izbiro senatorjev med pedagogi in študenti. Še manj sprejemljivo bi bilo nekoga po sili postaviti na mesto, ki ga ne želi.
      Lepo vas pozdravljam in vam želim uspešno delo,
      Prof. dr. Ivan Svetlik, rektor UL

    2. Ne razumem čisto, nad čem se avtorji (avtorice) poziva pritožujejo. Enkrat nad "nereflektirano rabo bibliometričnih metod" (upravičeno), drugič nad "diskrecijsko pravico habilitacijske komisije", in pomanjkanjem "pravne varnosti".

      Po mojem oboje ne gre skupaj – ali imaš nereflektirane birokratske kriterije in pravno varnost, ali pa diskrecijsko pravico komisij.

    3. Zakaj pa ne, za "prjatle". Naj spomnim na primer Franci Demšar, bivši direktor ARRS. Ni zadoščal minimalnim kriterijem (bibliometričnim) pa habilitacijska komisija na UP ni imela nobenih zadržkov za izvolitev v znanstveni svetnik (!).
      In kaj je naredil predsednik znanstvenega sveta na ARRS Vito Turk, ki bi moral speljati postopek preverbe upravičenosti podeljenega naziva in v primeru neupravičene podelitve Fraciju Demšarju odvzeti naziv? Nič!
      "Za kolege se pa že zmenmo, a ne!"

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.