Ko začnemo govoriti o položaju žensk v znanosti, pogosto najprej omenimo Marie Curie, ki upravičeno velja za eno najpomembnejših znanstvenic v vsej zgodovini človeštva. Odkrila je dva kemijska elementa, bila prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado, in prva oseba, ki je to prestižno znanstveno nagrado prejela dvakrat. Vendar Marie Curie ni bila prva znanstvenica. Z znanostjo se je v preteklih stoletjih ukvarjalo še veliko drugih briljantnih, predanih in odločnih žensk.
Žal univerze ženskam dolgo časa niso dovolile študirati, prav tako so jim odrekale možnost pridobitve akademskih nazivov in članstvo v pomembnih strokovnih združenjih. Če je kateri od profesorjev študentki izjemoma dovolil, da je lahko obiskovala njegova predavanja, je morala biti v predavalnici skrita za zaveso, da njena prisotnost ni vznemirjala študentov moškega spola. Toda ženske so vseeno našle načine, da so se kljub oviram ukvarjale z raziskovanjem in vidno prispevale k razvoju znanosti.
Da ne bomo le naštevali težav in dosežkov znanstvenic, bomo zastavili nekaj preprostih vprašanj, ob katerih boste lahko preverili, kako dobro poznate zgodovino boja žensk za enakopravnost in emancipacijo v znanosti.
Konec sedemnajstega stoletja so začeli po Evropi ustanavljati prve znanstvene akademije, v katerih so se združevali najvidnejši učenjaki. V prestižni kraljevi akademiji znanosti v Parizu so se znanstveniki začeli zbirati že davnega leta 1666. Kdaj menite, da so v francosko akademijo sprejeli prvo znanstvenico? Verjetno ste pomislili, da je bila prva članica uglednega združenja šele Marie Curie? Žal ste se zmotili. O članstvu Nobelove nagrajenke so akademiki glasovali leta 1911, a žal ni dobila dovolj glasov podpore. Prvo znanstvenico so za redno članico francoske akademije znanosti izvolili šele leta 1979, deset let zatem, ko je prvi astronavt že stopil na površje Lune.
Morda veste, kdaj je prva ženska doktorirala in postala redno zaposlena profesorica na univerzi? Presenetljivo se je to zgodilo že razmeroma zgodaj, a je šlo za dokaj osamljen primer. Leta 1678 je na Univerzi v Padovi Elena Cornaro Piscopia kot prva ženska v zgodovini uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo, kar je bil takrat odmeven dogodek. Postala je doktorica prava, a trajalo je več kot pol stoletja, da ji je na Univerzi v Bologni sledila rojakinja Laura Bassi, ki je leta 1732 postala druga ženska z doktoratom v zgodovini in prva z doktorskim nazivom iz naravoslovne znanosti. Ugledna strokovnjakinja za fiziko, ki se je dopisovala z mnogimi evropskimi učenjaki, je kmalu zatem postala tudi prva univerzitetna profesorica in predstojnica oddelka za eksperimentalno fiziko. V Italijo je vpeljala takrat še povsem novo Newtonovo fiziko in imela z možem, ki je bil prav tako univerzitetni profesor, kar osem otrok.
Pri nas je bila ena prvih žensk, ki ji je uspelo premagati mnoge administrativne in ideološke ovire ter se uveljaviti kot znanstvenica, Ana Mayer iz Loža pri Vipavi. Leta 1920 je kot prva oseba zagovarjala doktorat na novoustanovljeni ljubljanski univerzi in postala prva ženska, ki se je na univerzi akademsko zaposlila. Čeprav si je želela nadaljevati univerzitetno in raziskovalno kariero, je morala leta 1922 podati odstopno izjavo. Kaj je bil razlog za njen odhod iz univerze, ni povsem jasno. Morda je morala oditi zaradi finančne stiske, morda zaradi poroke s profesorjem in dolgoletnim dekanom medicinske fakultete ali ker je bila noseča. Vendar se znanosti ni povsem odpovedala. Odprla je svoje podjetje in zgradila prvo kemijsko-farmacevtsko tovarno na področju tedanje Jugoslavije.
Morda veste, kdaj približno je izšla prva knjiga o problemu žensk v znanosti, ki je med drugim prevedena tudi v slovenščino? Ne, to se ni zgodilo šele konec dvajsetega stoletja, ampak že davnega leta 1405. Takrat je kronistka na dvoru francoskega kralja Christine de Pizan napisala Knjigo o mestu dam, v kateri se je med drugim spraševala, ali so ženske ustvarile kaj izvirnega tudi na področju umetnosti in znanosti. Na osnovi primerov iz zgodovine je zaključila, da so ženske v preteklih dobah pomembno sodelovale pri intelektualnih dosežkih človeštva, njena knjiga pa velja za eno prvih feminističnih razprav.
V obdobju antike velja posebej izpostaviti Hipatijo iz Aleksandrije, ki je slovela kot ugledna predavateljica in avtorica razprav s področja astronomije, matematike in filozofinje. V srednjem veku so se ženske izobraževale in intelektualno ustvarjale predvsem v samostanih, vzpon evropskih univerz od dvanajstega stoletja naprej pa na dostopnost izobraževanja za ženske ni pomembno vplival, saj so jih lahko obiskovali le moški. Vendar univerze niso bile edine inštitucije, v katerih je potekalo raziskovanje. Na intelektualni razvoj družbe so vplivali tudi obrtniški cehi in izobraženci na dvorih, kjer so imele ženske več možnosti za sodelovanje kot na univerzah.
V naslednjih stoletjih, ko se je vzpostavila tudi že mednarodna znanstvena skupnost učenjakov, so bile ženske, ki so se ukvarjale z znanostjo, pogosto žene in sestre moških znanstvenikov. Čeprav so s svojim delom in idejami pomembno prispevale k napredku znanosti, pa njihovo delo praviloma ni bilo priznano in tudi ne plačano.
Kljub posamičnim izjemam, so začele ženske enakopravno vstopati v svet znanosti šele po drugi svetovni vojni. Pred tem je bilo znanstvenic malo, dokazovati pa so se morale bistveno bolj kot moški kolegi, da so jih sploh resno obravnavali. V marsikateri laboratorij ženske niso smele niti vstopiti, saj so se odgovorni za varnost bali, da bi se jim lahko njihovi dolgi lasje vneli na katerem od plamenov, nihče pa ni niti pripomnil, da je ognju bistveno bolj kot ženski lasje izpostavljena moška brada.
V Sloveniji se še vedno le malokdo zaveda, da je bila ena od v svetovnem merilu najuspešnejših oseb, ki so do sedaj delovale v znanosti, v resnici znanstvenica.
https://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_women_in_science
