Leta 2023 smo zabeležili najvišje globalne temperature na Zemlji, odkar potekajo sistematične meteorološke meritve, pri čemer januar 2024 nadaljuje trend postavljanja novih rekordov. Povprečna globalna temperatura ozračja pri tleh je v zadnjih dvanajstih mesecih prvič presegla mejo 1,5 °C nad predindustrijsko vrednostjo.
Paleoklimatološke študije kažejo, da tako visokih povprečnih temperatur na Zemlji ni bilo že več kot 100.000 let. Pri čemer lansko leto ni bilo le rahlo toplejše v primerjavi s preteklimi rekordnimi leti, ampak je bil prejšnji rekord iz leta 2016 občutno presežen.
Poplave v Sloveniji avgusta 2023 veljajo za največjo naravno katastrofo v zgodovini države. Po svetu se vrstijo suše, obsežni gozdni požari, obilne padavine in huda neurja. Zelo topli so tudi oceani, ki so absorbirali večino toplote, ki ostaja ujeta na Zemlji zaradi čezmernega sproščanja toplogrednih plinov v ozračje.
Čeprav smo nenehno priča novim temperaturnim rekordom in poročilom o ekstremnih vremenskih dogodkih, se na tovrstne novice odzivamo, kot da ne bi šlo za naš planet. Zdi se, da spremljamo poročila o dogajanju nekje daleč stran, o razmerah, ki se nas neposredno ne tičejo in na katere ne moremo vplivati.
Občutek nemoči in nezainteresiranosti javnosti je privedel do tega, da v medijih skoraj ni resnih razprav o podnebnih ukrepih, politiki in uradniki pa tovrstnim vprašanjem ne namenjajo večje pozornosti. Pri odzivu na katastrofalne poplave se tako nismo lotili sistematičnega prilagajanja novim podnebnim razmeram, ampak se vedemo, kot da smo bili priča enkratni naravni nesreči.
Zanemarjanje podnebnih problemov na najvišjih ravneh odločanja žal ni le neodgovorno, ampak tudi nevarno. Spreminjanje podnebja je realnost, na katero se bomo morali tako ali drugače prilagoditi. Pametne države se problemov zavedajo in se nanje intenzivno pripravljajo. Razvijajo nove tehnologije, spreminjajo navade in prilagajajo zakonodajo, da se bodo lahko spoprijele z novimi okoliščinami. Ne le najbogatejše evropske države, ampak tudi številne druge države po svetu se sistematično lotevajo reform.
Kitajska ima res največje emisije toplogrednih plinov med vsemi državami na svetu in še vedno gradi nove elektrarne na premog, vendar ima tudi jasne načrte za doseganje ogljične nevtralnosti, za kar si tudi intenzivno prizadeva. Povsem realistično je, da bo kmalu postala ena osrednjih sil zelenega prehoda. Gradi nove jedrske elektrarne, ima velike zmogljivosti za proizvodnjo sončne energije, po kitajskih cestah pa vozi veliko električnih vozil.
Pri nas je še vedno popularen ciničen argument, da so resni ukrepi glede podnebja nesmiselni, saj drugi deli sveta, ki izpuščajo več emisij kot mi, za okolje ne naredijo veliko. To prepričanje sicer ne velja le za nas, ampak je prisotno tudi drugje po svetu. Ljudje v številnih državah so prepričani, da so drugi precej manj naklonjeni podnebnim ukrepom kot oni.
V obsežni javnomnenjski raziskavi, v kateri je sodelovalo skoraj 130.000 ljudi iz 125 držav, so raziskovalci ugotovili, da večina ljudi ni tako ravnodušna do boja proti podnebnim spremembam, kot se morda zdi. Kot so pred kratkim poročali v reviji Nature Climate Change, kar devet od desetih prebivalcev planeta poziva vlade in politike k odločnejšemu ukrepanju pri ukvarjanju s podnebnimi izzivi. Pri čemer ni mišljena le načelna podpora ukrepom, saj je več kot dve tretjini vprašanih pripravljeno del svojega dohodka nameniti za spopadanje s podnebno krizo.
Še zanimivejša kot močna podpora aktivnejšim prizadevanjem za reševanje podnebne krize je ugotovitev, da večina ljudi močno podcenjuje pripravljenost drugih za ukrepanje. Raziskovalci so ugotovili, da svetovna javnost meni, da je podpora ukrepom za skoraj trideset odstotnih točk nižja, kot je v resnici. Čeprav je na svetovni ravni 69 odstotkov ljudi pripravljenih del svojega dohodka nameniti ukrepom za reševanje podnebne krize, so anketiranci v povprečju menili, da je pripravljenost za ukrepanje med ljudmi, ki jih ne poznajo, precej manjša, in sicer le 43 odstotkov.
Veliko ljudi tako meni, da so kot zagovorniki podnebnih ukrepov v manjšini, kar pa ni res. Zmotno prepričanje, da resnejši podnebni ukrepi nimajo podpore, je skupaj s povečevanjem populizma največja ovira za napredek na področju podnebne politike. Preganjanje podnebnega cinizma je zato zelo pomembno za spodbujanje enotnega mednarodnega odziva na podnebne spremembe. Če ljudje razumejo, da njihova mnenja odražajo širše globalno prepričanje, bodo bolj verjetno podprli lokalne ukrepe v skupno svetovno dobro.
Z znanstvenega vidika je pomembno tudi nadaljnje zmanjševanje negotovosti v podnebnih modelih. Eden pomembnih virov negotovosti je obnašanje zelo majhnih delcev v ozračju in oceanih, ki pomembno vplivajo na nastanek oblakov in s tem na lokalno vreme. Znanstveniki se nadejajo, da bo Nasin novi satelit PACE (Plankton, Aerosol, Cloud, ocean Ecosystem), ki so ga izstrelili 8. februarja 2024, z novimi meritvami precej pripomogel k boljšemu razumevanju vpliva aerosolov na nastajanje oblakov, kar bi lahko izboljšalo natančnost računalniških modelov spreminjanja podnebja.
Kljub temu je malo verjetno, da bodo boljše modelske napovedi k ukrepanju spodbudile tudi tiste države, ki se do zdaj še niso začele resno prilagajati na nove razmere. Še bolj kot odgovorno poročanje o novih znanstvenih spoznanjih je morda pomembno nenehno javno ukvarjanje s podnebnimi zmotami in zavajanji, ki so glavni vir podnebnega cinizma in apatije.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/nevarnost-podnebnega-cinizma/
