Komuniciranje z dvomljivci v znanost

Pred kratkim sem se pri nekem omizju zapletel v pogovor o ekstremnem vremenu, ki ga doživljamo to poletje. Poleg običajnih mnenj, da se sedaj res že očitno pozna vpliv podnebnih sprememb, me je presenetilo stališče sicer univerzitetno izobražene sogovornice, ki je brez zadržkov izrazila prepričanje, da se ji ti pojavi nikakor ne zdijo naravni. Po njenem mnenju so najverjetneje produkt sistema HAARP ali česa podobnega, kar umetno povzroča ekstremno vreme, kakršnega v naših krajih nismo vajeni. Svoje stališče je argumentirano in samozavestno zagovarjala tudi s sklicevanjem na kemične analize toče in podobne navidezne raziskave, hkrati pa je vseeno priznala, da javno o tem ne bi upala govoriti.

Vsaj zame je bil to prvi neposredni stik z osebo, ki je dobro izobražena, a hkrati verjame, da nekdo namenoma povzroča ekstremne vremenske pojave, ki smo jim priča. Čeprav najdemo na družbenih omrežjih veliko podobnih trditev, se med brskanjem po takšnih objavah vseeno zdi, da jih širita predvsem dve vrsti ljudi. Po eni strani gre za osebe, ki takšne trditve objavljajo nalašč, ker se jim zdi to zabavno, ali ker imajo od tega nekakšno korist, hkrati se dobro zavedajo, da gre za izmišljotine. Po drugi strani pa je seveda precej takih, ki dejansko verjamejo v najrazličnejše lažne teorije in zarote, ker nimajo dovolj znanja, da bi znali ugotoviti, komu lahko zaupajo in komu ne.

A razlaga, da je širjenje alternativnih dejstev in razlag o delovanju narave, družbe, ekonomije, zdravstva in podobnih, za ljudi pomembnih dejavnosti, le plod namernega zavajanja, neznanja in pomanjkanja kritičnega razmišlja, je preveč poenostavljena. Kot ugotavljajo v nedavnem pregledu raziskav o dovzetnosti ljudi za teorije zarot (Bowes, Shauna M et al. “The conspiratorial mind: A meta-analytic review of motivational and personological correlates.” Psychological bulletin, 2023), predstavlja močno spodbudo za verjetje v nenavadne razlage in teorije zarot predvsem potreba po občutku razumevanja in varnosti.

Pri tem večinoma ne gre za razumevanje v klasičnem pomenu besede, ampak za občutek razumevanja. Šele, ko imajo ljudje pravi občutek, so pomirjeni in se počutijo varne. Razumevanje ni mišljeno v znanstvenem oziroma šolskem pomenu tega pojma, ko si razjasnimo mehanizme, ki povzročajo pojave, ampak gre predvsem za intuitivni občutek, da je neka razlaga smiselna in verjetna.

Zavedati se je treba, da občutek razumevanja ni isto kot dejansko razumevanje. Dejanska strokovna razlaga pojava ne pripelje nujno do občutka razumevanja, poenostavljene navidezne razlage ali teorije zarot, ki sicer ne držijo, a se določeni skupini ljudi zdijo verjetne, pa lahko nasprotno vodijo do močnega občutka razumevanja in posledično varnosti.

Za občutek varnosti, ki izhaja iz občutka razumevanja, je pomembno tudi prepričanje, da enako mnenje deli socialni krog, ki mu posameznik pripada. Mnenje oseb, ki imajo v posameznem socialnem krogu status dobro obveščenih in razgledanih avtoritet, je še posebej pomembno, saj marsikdo nanje delegira lastni razmislek. Nekako po ključu, da je že oseba, ki jo ceni, vse skupaj dobro premislila, zato meni, da njemu samemu sploh ni treba misliti.

V nasprotju s splošnim prepričanjem znanstvena pismenost ne pomeni, da smo sposobni sami oceniti zanesljivost vsebine posameznih znanstvenih študij in razprav. To je precej zapletena naloga, ki jo lahko v večini primerov verodostojno izvedejo le dobri strokovnjaki na posameznem področju. Znanstvena pismenost ni enaka kritičnemu mišljenju, pri katerem sami ocenjujemo vsebinske argumente, saj to lahko vsakdo počne le na zelo ozkem področju, na katerem je res močno podkovan.

Znanstveno pismeni smo takrat, ko znamo oceniti verodostojnost virov in preveriti, katerim strokovnjakom lahko zaupamo in katerim ne. Če poskušamo sami vrednotiti posamezne študije, se bomo zaradi množice in raznolikosti znanja, ki je na voljo, prej znašli med teoretiki zarote kot med dobro obveščenimi državljani. Poenostavljeno lahko rečemo, da smo znanstveno pismeni, če se ne pustimo zavesti lažnim virom, ne če sami preverjamo in vrednotimo vsebino znanstvenih razprav. Žal veliko ljudi te spretnosti ne pridobi niti po zaključenem univerzitetnem izobraževanju.

Ta spoznanja je smiselno upoštevati tudi pri komuniciranju znanosti. Po eni strani je treba nenehno opozarjati na napačne razlage, ki jih širijo osebe, ki imajo v očeh posameznih skupin javnosti avtoriteto. Ni enako, če zavajajoče trditve širi človek, ki mu zaradi položaja v družbeni hierarhiji zaupa veliko ljudi, kot če to počne naključni anonimni uporabnik nekega družbenega omrežja. Po drugi strani pa je treba iskati tudi načine, kako s strokovnimi razlagami pojavov prodreti v posamezne demografske skupine ljudi, ki si med seboj zaupajo, vendar so lahko kolektivno žrtve širjenja napačnih informacij.

Zavedati se moramo, da ni pomembno le, da so strokovno podprte informacije jasne, razumljive in dostopne vsem. Ključno je tudi, da se med virom in prejemnikom informacij vzpostavi zadostno zaupanje, da je vsebinski pogovor sploh mogoč. Prenos informacij je mogoč šele, ko se med udeleženci komunikacije vzpostavi neko osnovno zaupanje. Zato je skoraj nemogoče argumentirano razpravljati z nekom, ki je globoko prepričan v resničnost neke zmotne teorije, če z njim najprej ne vzpostavimo osnovnega medsebojnega zaupanja. Šele minimalna raven medsebojnega spoštovanja odpre možnost vsebinske razprave.

Relativna priljubljenost različnih alternativnih načinov zdravljenja, ki niso podprti z dokazi sodobne medicine, je praviloma posledica tega, da ljudje lažje vzpostavijo občutek zaupanja z virom informacij, če jih nagovori oseba, s katero imajo že vzpostavljen odnos medsebojnega spoštovanja. To so lahko sorodniki, znanci, televizijske osebnosti, trenerji, učitelji in podobne osebe, ki jim posamezne skupine ljudi zaupajo. Po drugi strani pa, če ljudje ne zaupajo viru informacij, jih ne bodo prepričali niti najbolj prepričljivi argumenti.

Projekt Science Mamas je uspešen med drugim tudi zato, ker je avtoricam uspelo najti način, kako zgraditi zaupanje med strokovnjaki in ciljnim občinstvom. Ženske in mame, ne glede na to, ali so znanstvenice ali osebe, ki o znanosti ne vedo veliko, se počutijo povezane v enotno skupnost. Če v takšni skupini zdravstvene informacije razlagajo in posredujejo znanstvenice, ki so tudi mame, jih druge ženske lažje sprejmejo in jim prisluhnejo. Do tega pride zato, ker se med pripadniki skupine vzpostavi določena povezava. Vse mame in ženske si delijo podobne izkušnje, kar med njimi vzpostavi zaupanje, tako da mame, ki sicer ne bi prisluhnile strokovnim razlagam, te poslušajo in jih upoštevajo.

Smiselno bi bilo, da bi se vzpostavilo še več podobnih pobud, kot je projekt Science Mamas, v katerih bi na podoben način nagovarjali še druge specifične demografske skupine. Posebej bi lahko nagovorili recimo upokojence, mlade, kmete, rekreativne športnike, različne new age skupine in podobno. Vsaka od teh skupin bi za posredovanje informacij potrebovala vsaj eno osebo, ki ji večina zaupa in ima v očeh članov skupine avtoriteto. Marsikdaj je le tako mogoče zagotoviti, da bodo člani posamezne skupine sprejeli informacije ter ob tem občutili razumevanje in varnost.

Če z inteligentno in izobraženo osebo razpravljate na primer o vzrokih za ekstremne vremenske razmere ali nevarnostih cepljenja, a so njeni pogledi trdno zasidrani v določeni družbeni skupini, boste le z argumenti težko vplivali na njeno mnenje. Lahko poskušate vzpostaviti odnos vzajemnega zaupanja, kar pomeni predvsem veliko iskrenega poslušanja, vendar ni nujno, da boste pri tem uspešni. Z javno-zdravstvenega vidika je veliko bolj smiselno ustanoviti več skupin, kot je forum Science Mamas na Facebooku, ki omogočajo uspešno premagovanje osnovnega komunikacijskega ozkega grla. Argumenti so relevantni šele, ko so vzpostavljene ustrezne okoliščine, da jih ciljna publika sploh dojame kot nekaj zanje pomembnega.

(Zapis je nastal na povabilo pobudnic foruma Science Mamas ob dvoletnici njihovega delovanja.)

-