Biolog in Nobelov nagrajenec Paul Nurse v kratkem videoposnetku razpravlja o tem, kako opredeliti življenje. Zanima ga, kakšna je razlika med živim in neživim svetom? Pravi, da naloga ni enostavna. Predstavi pet temeljnih idej v biologiji, ki nam lahko pomagajo odgovoriti na to pomembno vprašanje.
- Celica je najpreprostejša entiteta, ki izraža značilnosti življenja. Lahko raste, se deli in razmnožuje. Vse žive stvari so bodisi enocelične bodisi sestavljene iz skupin celic, ki delujejo skupaj.
- Gen je temeljna enota dedovanja. Geni so odgovorni za prenos lastnosti živih bitij iz ene generacije v drugo.
- Evolucija z naravnim izborom je verjetno najlepša ideja v biologiji. Charles Darwin jo je opisal kot mehanizem, s katerim se življenje prilagaja novim razmeram v okolju in se razvija, pri čemer daje prednost lastnostim – in genom, ki jih kodirajo – ki so koristne za preživetje. Naravni izbor lahko vodi do izboljšav v zasnovi živih bitij, ne da bi za to potrebovali načrtovalca.
- Kemija omogoča življenje. V celici se odvija na tisoče kemijskih reakcij, ki so odgovorne za rast celice, njeno razmnoževanje in njeno sposobnost zajemanja in uporabe energije.
- Informacije so za živa bitja bistvenega pomena. Življenje temelji na neprestanem upravljanju informacij. Živa bitja delujejo kot kemični in informacijski stroji, DNK pa je naprava za shranjevanje informacij. Celica meri, koliko snovi ima, in nato te informacije uporabi za določanje, ali naj se posamezen gen vklopi ali izklopi.
V resnici ni dobre definicije življenja, vendar nam lahko spoznavanje teh petih velikih idej v biologiji pomaga razumeti, kaj je življenje.
-
Ta preprosti komentar nobelovca je zelo preprost, preveč preprost. Ko sem le bežno prebral osnove biokemije iz učbenika Črtomitra Stropnika, mi je postalo jasno, da lahko življenje definiramo kot načrtovano ureditev molekul v prostoru, da lahko izvajajo točno določene kemijske operacije. Če te spojine “denaturiramo” ni nobene možnosti, da se vzpostavi nazaj isto prostorsko stanje, kot pred to operacijo (z redkim izjemam). Denaturiramje podre višje strukture, ki jih večinoma drži skupaj vodikova vez. Torej pogoj za življenje na osnovnem nivoju celic je načrtovana ureditev, ki nikakor ni rezultat nekega naključja. S tem ne mislim v naprej trditi, da je v… Beri dalje »
To naj bi bila panspermija.
Sistem DNK – ribozomi – beljakovine … naj bi torej bila tehnologija iz laboratorijev izvenzemeljske civilizacije, ki so jo na Zemlji posejali dvakrat: prvič pred 4 miljarde let, drugič pa pred 500 miljoni let, kjer so doprinesli mitohondrijski DNK in povzročili kambrijsko eksplozijo živih vrst, biološki “big bang”.
Abiogenza pa pravi, da obstaja možnost, da so se maščobe same organizirale v membrane, znotraj katerih so se lahko vršile posebne kemične reakcije, ki so bile podvrzene naravnemu izboru, kar je po določenem času vodilo k živi celici.
Znanstvenik Stuart Bartlett pravi, da so za življenje 4 pogoji:
1.termodinamična disipacija – predelava energije – metabolizem
2.avtokataliza – razmnoževanje, širjenje
3.homeostaza – ohranitev ravnotežja kljub okolišnim motnjam
4.učenje – izkušnje izboljšajo možnost preživetja
Karkoli bomo v že vesolju našli, če ustreza tem štirim pogojem, to lahko smatramo za živo.
Hvala za ta dodatni vpogled skozi panspermijo iz vesolja. Vsak dan zasledim iz spleta “Universe tuday”, da odkrivajo številne organske molekule v oddaljenih galaksijah v še mladem vesolju. Vendar pa vztrajam na pomenu vodikove vezi, ki je energetsko ravno vmes med kovalentno vezjo in wandelsovim silam. Poraja se mi laična misel, da se na to vez v živih ordanizmih da vplivati na daljavo oziroma izven telesa iz okolice, kar z elektomagnetnimi valovi. ČE TAKA HIPOTEZA DRŽI, potem se da pojasniti bioenrgija, placebo, homeopatija, “čudežne” ozdravitve z vero in podobne veje onstran ali na meji znanosti.