Nevarna zmes moči in nevednosti

Znanstvenik Carl Sagan je v enem od svojih zadnjih intervjujev opozoril, da smo ljudje v stoletjih vzpostavili globalno civilizacijo, ki temelji na dosežkih znanosti in tehnologije, hkrati pa večina ljudi, ki je del te civilizacije, o znanosti in tehnologiji ne ve kaj dosti. Prepričan je bil, da je ta vnetljiva mešanica moči tehnologije in nevednosti množic recept za katastrofo.

Že leta 1985 je pred ameriškim kongresom kot strokovnjak za raziskovanje planetov pričal o nevarnosti podnebnih sprememb zaradi kopičenja toplogrednih plinov na našem domačem planetu Zemlji. Skoraj štiri desetletja pozneje so njegove besede o tvegani kombinaciji nevednosti in moči še pomembnejše. Čeprav imamo že veliko podatkov o podnebnih spremembah in dobro razumemo mehanizme, zakaj se podnebje segreva, še vedno odlašamo z resnimi ukrepi.

Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), ki pripravlja pregledna poročila znanstvenih raziskav, je v svoji zadnji publikaciji zapisal: »Zbrani znanstveni dokazi so nedvoumni: podnebne spremembe predstavljajo resno in vse večjo grožnjo za blaginjo ljudi in zdravje planeta. Vsako nadaljnje odlašanje z usklajenim globalnim ukrepanjem bo zapravilo kratko in hitro iztekajoče se obdobje, ko si še lahko zagotovimo prihodnost, ki bo primerna za življenje.«

V Sloveniji smo se dolgo izmikali resni javni razpravi o problematiki podnebnih sprememb. A že prvi minimalni znaki, da je vlada morda pripravljena začeti razmišljati o možnih ukrepih, so povzročili veliko zmede, v javnosti pa se je pojavilo veliko napačnih in zavajajočih informacij.

Zato najprej kratka seznanitev s terminologijo. Blaženje podnebnih sprememb (mitigation) je sprejemanje ukrepov in strategij, da bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov in tako zmanjšali hitrost in obseg spreminjanja podnebja. Prilagajanje na podnebne spremembe (adaptation) pa je proces prilagajanja družbe, okolja in gospodarstva na posledice spreminjanja podnebja.

Prilagajanje novim razmeram pomeni najmanj to, da pri načrtovanju razvoja upoštevamo dejstvo, da podnebne razmere ne bodo več enake, kot so bile do zdaj. Povprečna temperatura v Sloveniji se zvišuje hitreje od svetovnega povprečja, prav tako gladina morja in pogostost ekstremnih vremenskih in podnebnih dogodkov, kot so poplave, suše, toča in močni vetrovi. Vse to bo vplivalo na kakovost našega življenja, če se na nove okoliščine ne bomo ustrezno pripravili.

Prilagajanje podnebnim spremembam lahko primerjamo s pripravami na hudo neurje, za katero vemo, da prihaja. Za pripravo na tropski orkan imajo ogroženi prebivalci morda nekaj dni časa, medtem ko gre pri prilagajanju na podnebne spremembe za daljša časovna obdobja in dogodke, ki jih ni mogoče posamično napovedati, vendar je mogoče predvideti njihovo pogostost. Pametne države, mesta, regije in organizacije se zato že dlje časa intenzivno pripravljajo na nove okoliščine, ki jih zanje prinaša spreminjanje podnebja.

Tako kot moramo pri gradnji stavb upoštevati možnost potresov, moramo tudi pri drugih dejavnostih upoštevati vse večje hitrosti in sunke vetra, intenzivnejše padavine, daljša sušna obdobja in nasploh dogodke v naravi, ki jih nekoč morda nismo bili vajeni, vendar se jim v prihodnosti ne bomo mogli izogniti. Prilagajanje novim razmeram zato ni nujno le v kmetijstvu in energetiki, temveč tudi v gradbeništvu, zdravstvu, turizmu in vseh drugih dejavnostih, na katere imajo razmere v okolju pomemben vpliv.

A če so ukrepi za prilagajanje precej samoumevni in odlašanje prizadene predvsem tiste, ki se naloge ne lotijo dovolj zgodaj, so ukrepi za blaženje podnebnih sprememb bolj težavni. Vzročna povezava med aktivnostmi posameznikov in njihovim vplivom na podnebje je tu manj jasna, saj se učinki pokažejo šele s precejšnjim časovnim zamikom.

Dve najpomembnejši strategiji za blaženje podnebnih sprememb sta opuščanje uporabe fosilnih goriv in reforma prehranskega sistema. Da je treba čim več fosilnih goriv pustiti v zemlji, je verjetno razumljivo, saj prav njihovo kurjenje povzroča največje izpuste toplogrednih plinov. Da bi to dosegli, moramo preiti na čim bolj učinkovito rabo energije in uvesti čim več energetskih virov, ki ne povzročajo emisij toplogrednih plinov.

Bistveno manj pa se zavedamo, da je po zadnjih izračunih celoten sistem proizvodnje, predelave, distribucije in priprave hrane globalno odgovoren za kar tretjino vseh izpustov toplogrednih plinov. Pri tem gre seveda za skupni učinek vseh dejavnosti, ki so povezane s prehranskim sistemom, kamor spadajo tudi krčenje gozda, izdelava umetnih gnojil, predelava in embalaža hrane ter njen transport.

Pomemben del blaženja je zato tudi reforma globalnega prehranskega sistema na način, da bodo emisije toplogrednih plinov čim manjše. To seveda ne pomeni, da se moramo odpovedati mesu, moramo pa začeti resno razmišljati o dejanskih količinah s proizvodnjo hrane povezanih emisij.

Problem podnebnih sprememb je, da se kažejo predvsem v grafih, statističnih podatkih in opozorilih znanstvenikov, manj pa neposredno na način, ki bi ga večina ljudi lahko zaznala in se nanj odzvala. Zato je opozorilo Carla Sagana še vedno aktualno. Da se demokratična družba resno loti skupnega problema, se mora javnost najprej zavedati resnosti težave, s katero se spopada. Pomemben mehanizem, ki lahko poskrbi, da se družba vede odgovorno, je kakovostna javna razprava. V demokratičnih družbah namreč pomembne odločitve sprejemamo državljani, če ne drugače, z izbiro politikov, ki nas zastopajo.

-