Nemške izkušnje z upravljanjem znanosti

Ne zgodi se pogosto, da se vam ponudi možnost za ves teden obiskati eno od evropskih prestolnic in se udeležiti zanimivega programa s področja, s katerim se ukvarjate. Na začetku novembra sem v organizaciji nemškega zunanjega ministrstva odpotoval v Berlin in s še nekaj udeleženci z vsega sveta spoznaval delovanje tamkajšnje znanosti.

Potovanje je bilo del programa, ki ga je Nemčija vzpostavila že kmalu po drugi svetovni vojni. Na podlagi predlogov nemških veleposlaništev občasno oblikujejo skupine ljudi, ki se ukvarjajo z določeno temo. Nato izbrane sogovornike povabijo v Berlin, kjer jim organizirajo številna srečanja z različnimi posamezniki in organizacijami na obravnavanem področju.

Tokrat je bila tema srečanja znanost. V zanimivi skupini z ducat člani smo ves teden obiskovali berlinske univerze, inštitute, agencije, ministrstva in druge z znanostjo povezane organizacije ter se pogovarjali z ljudmi, ki so bili praviloma del vodstvenih struktur, zato so zelo dobro poznali vse vidike delovanja svojih institucij.

Predstavitve in pogovori so bili res navdihujoči, saj je prevladovala miselnost, kakršne do zdaj nisem bil vajen. Prepričanje, da znanost najbolje deluje, če ji le damo dovolj denarja in jo pustimo pri miru, v Nemčiji nima več osrednjega mesta ne pri državi ne pri znanstvenikih. Zavedajo se, da dobro delujoča znanost ni ravnovesno stanje odnosov med udeleženimi akterji, ampak se morajo za dobro delovanje sistema vsi sodelujoči nenehno truditi.

Dolgoletni visoki uradnik na zveznem ministrstvu za izobraževanje in raziskave nam je pojasnil, kako se je nemška znanost razvijala v zadnjih desetletjih. Že pred časom so namreč ugotovili, da sta njihova univerzitetni in raziskovalni sistem preveč statična in neprilagodljiva ter zato vse manj pripravljena na spopadanje z novimi družbenimi in tehnološkimi izzivi. Zato so poleg uvedbe dodatnih sredstev začeli sistematično nadgrajevati tudi raziskovalni sistem. Vendar se reforme niso lotili le z nadgrajevanjem pravilnikov, ampak so začeli uvajati konkretne spremembe, pri čemer so s pomočjo zunanjih evalvacij in svetovalcev ves čas preverjali, ali so dejansko na pravi poti.

Kako dobro neki sistem ali organizacija deluje, namreč lahko zaznamo šele, če imamo jasno postavljene cilje ter ustrezen sistem kazalnikov in vrednotenj, s katerimi spremljamo razvoj. Vzpostavitev takšnega sistema nikakor ni preprosta, še posebno ne za tako kompleksno dejavnost, kot je znanost.

Vendar prav nobena od znanstvenih institucij, ki smo jih obiskali, ni imela med svojimi cilji napredovanja po različnih akademskih primerjalnih lestvicah, ki običajno štejejo količino objav, citatov in podobnih metrik, ampak so prevladovali vsebinski cilji. Kot smoter svojega delovanja so pogosto navajali prepoznavanje in iskanje rešitev za ključne sedanje in prihodnje družbene in tehnološke izzive ter vzpostavljanje raziskovalne in akademske skupnosti, ki privablja in razvija talente ter podpira inovativnost. Nasploh se vsi akterji znanstvenega sistema veliko sprašujejo, na katerih strateških razvojnih področjih morda zaostajajo, vabijo najrazličnejše strokovnjake z vsega sveta, da jim iskreno povedo, kje in kako lahko sistem še izboljšajo in nasvetom nato dejansko tudi sledijo.

Zanimivo je morda tudi, da vsako leto organizirajo srečanje raziskovalcev in uradnikov z agencij in ministrstev, na katerem poskušajo ugotoviti, kje in kako bi bilo mogoče birokratske postopke še poenostaviti, narediti prijaznejše in učinkovitejše, ter predstavijo dobre prakse iz drugih držav. Prav tako v komisijah, ki odločajo o financiranju raziskovalnih projektov, ne sedijo le raziskovalci, ampak tudi predstavniki državnih organov in agencij, ki zastopajo javni interes.

Ko sem na srečanju s predstavniki velikih inštitutov in agencij za financiranje vprašal, kako skrbijo za integriteto znanstvenega sistema, so mi pojasnili, da imajo vzpostavljen sistem pisarn za integriteto in pooblaščenih znanstvenih ombudsmanov, ki ne zbirajo le prijav nepravilnosti, ampak tudi aktivno skrbijo za preventivo. Kot primer so navedli, da so pred kratkim zaprli inštitut, na katerem so imeli težave z integriteto zaposlenih. Dobro se namreč zavedajo, da je aktivna skrb za integriteto sistema nujni pogoj dobro delujoče znanosti.

Nemško ministrstvo za izobraževanje in raziskave je nedavno ustanovilo tudi novo agencijo za prelomne inovacije SPRIND. Ta aktivno išče in podpira razvojne ideje, ki po običajnih poteh ne bi dobile podpore. Poleg tega da pomagajo posameznikom in skupinam, ki že razvijajo nekaj, za kar presodijo, da ima prebojni potencial, občasno organizirajo tudi natečaje za nove rešitve perečih problemov, kot so, denimo, dolgoročno shranjevanje energije, ekonomično odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja, zdravljenje virusnih obolenj in podobno. Ugotavljajo namreč, da so strokovnjaki zelo dobri pri reševanju problemov na svojem ozkem strokovnem področju, ne pa nujno univerzalno pri iskanju novih prebojnih inovacij. Seveda v tem primeru potrebujejo veliko pomoči, ki jim jo zagotavlja prav nova agencija.

Podobno si nemški znanstveni sistem prizadeva podpirati različne poklicne poti raziskovalcev in raziskovalk, pri čemer nikakor ne vztraja le pri eni sami domnevno »pravi« karierni poti znanstvenika. Zavedajo se, da je znanost družbeno in strateško zelo pomembna dejavnost, ki mora imeti za svoje uspešno delovanje postavljene jasne vrednote in cilje, a je hkrati pretiran formalizem in birokracija ne smeta dušiti.

• Research in Germany
• Berlin University Alliance
• The Federal Ministry of Education and Research
• Einstein Center Digital Future
• Falling Walls Foundation
• Creative Bureaucracy Festival
• SPRIND
• The German Research Ombudsman

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/nemske-izkusnje-z-upravljanjem-znanosti/

-