Je naravno res boljše?

Oznaka naravno za marsikoga predstavlja močan signal, da ima opravka s kakovostnim in zdravim izdelkom. Naša naklonjenost vsemu naravnemu je pogosto posledica prepričanja, da naj bi bili proizvodi narave boljši in varnejši, saj jih nismo nedavno ustvarili v laboratorijih ali tovarnah, ampak imajo svoje mesto pod soncem že dolgo časa.

Ker je med ljudmi močno razširjeno mnenje, da so naravni izdelki dobri in zdravi, to oznako podjetja pogosto izkoriščajo za trženje, največkrat pri hrani, zdravilih in kozmetiki. Marsikdo je namreč pripravljen plačati višjo ceno za živila in zdravila zgolj zato, ker na ovitku piše, da so naravna, tudi če se zaveda, da po kakovosti niso nič boljša kot izdelki, na katerih takšne oznake ni.

Žal pa priseganje na naravni izvor ni omejen le na pospeševanje prodaje. Zavračanje domnevno nenaravnega pristopa h kmetovanju je predvsem v Evropi povzročilo skoraj popolno prepoved gojenja gensko spremenjenih poljščin, za kar ni dobrih strokovnih argumentov. Še posebno med pandemijo se je pokazalo, da ima zmotno sklicevanje na večjo kakovost vsega naravnega lahko posledice tudi za javno zdravje. Nekateri ljudje namreč zavračajo cepljenje proti covidu-19, ki učinkovito varuje pred težjim potekom bolezni, prav z argumentom, da vnašanje umetnih pripravkov v telo lahko oslabi njihovo naravno imunost.

Pri cepljenju se delitev na naravno in umetno dodatno močno zaplete. Ameriški imunolog in epidemiolog Michael Mina je pred nekaj leti s svojo raziskovalno skupino proučeval posledice prebolevanja ošpic pri otrocih in prišel do zelo pomembnega odkritja. Pokazal je, da so otroci, ki naravno prebolijo ošpice, še dve ali tri leta precej dovzetnejši za druge okužbe. Ošpice, ki so že same po sebi huda in včasih smrtonosna bolezen, namreč lahko povzročijo dolgotrajne poškodbe imunskega sistema in prebolele otroke naredijo ranljive za druge nevarne okužbe.

Z nadaljnjimi raziskavami mu je uspelo razkriti tudi mehanizem, zaradi katerega pride do dolgotrajne oslabitve imunskega sistema. Virus ošpic še posebno rad napada spominske T- in B-celice imunskega sistema, ki nosijo podatke o že prebolelih preteklih okužbah in cepljenjih. Brez teh podatkov telesu ob ponovnem stiku s povzročiteljem bolezni ne uspe dovolj hitro vzpostaviti učinkovite obrambe, ki bi preprečila ponovitev bolezni.

Da prebolimo okužbo in eliminiramo virus, mora imunski sistem uničiti z virusom okužene celice, kar v primeru ošpic pomeni, da uničuje tudi imunske T- in B-celice, ki predstavljajo imunski spomin telesa. Ko naravno prebolimo ošpice, lahko tako izgubimo velik del svojega imunskega spomina oziroma zaščite, ki smo si jo pridobili skozi življenje.

S cepljenjem proti ošpicam svoj imunski sistem naučimo, da zna virus onesposobiti, še preden temu uspe okužiti spominske celice. Cepivo proti ošpicam tako ne ščiti le proti tej bolezni, ampak posredno tudi pred drugimi okužbami. Prepreči namreč, da bi prišlo do imunske amnezije, kot se imenujemo stanje, ko okužba izbriše spomin imunskega sistema na druge bolezni.

Michael Mina je z epidemiološkimi analizami pokazal, da so bile pred uvedbo množičnega cepljenja ošpice morda odgovorne za kar polovico vseh smrti otrok zaradi nalezljivih bolezni. Vendar večinoma ne neposredno zaradi posledic prebolevanja ošpic, ampak posredno, ker je virus otrokom močno oslabil njihovo že vzpostavljeno imunsko zaščito proti drugim nalezljivim boleznim.

Eden od vzrokov za to, da po cepljenju lahko nastane boljša imunska zaščita kot ob prebolevanju bolezni, je, da je nekaterim virusom uspelo razviti napredne načine za izmikanje imunskemu sistemu. Številni virusi znajo namreč izdelovati proteine, katerih naloga je, da motijo oziroma blokirajo imunski odziv gostitelja. Tako se virusi lahko dlje časa razmnožujejo, ne da bi jih imunski sistem pri tem oviral.

Pri cepljenju se imunski sistem spopade le z za virus značilnimi proteini, ki so ključni za sprožitev imunskega odziva, ne pa tudi z vsemi drugimi proteini virusa, ki lahko motijo imunski odziv. Prav zaradi odsotnosti motilcev v cepivu lahko cepljenje ustvari boljši odziv imunskega sistema in tako boljšo zaščito, kot bi ga ustvarila naravna okužba.

Močnejša in boljša imunost kot s prebolevanjem same okužbe se po cepljenju vzpostavi, recimo, pri cepivu proti humanemu papiloma virusu (HPV). Po nedavno objavljenih ugotovitvah raziskovalcev v reviji Cell, naj bi bila tudi cepiva proti covidu-19 boljša od okužbe pri ustvarjanju protiteles za prepoznavanje novih različic virusa sars-cov-2. Okužba s posamezno različico virusa po ugotovitvah raziskave povzroči odziv protiteles, ki nima tako široke možnosti vezave na druge različice virusa, kot jih imajo protitelesa, ki nastanejo po cepljenju.

Leta 1962 je ameriška biologinja Rachel Carson v knjigi Tiha pomlad (Silent spring) razumljivo in nazorno predstavila raziskave o škodljivem vplivu množične uporabe sintetičnih pesticidov na okolje. Z odmevno knjigo, ki je pomembno vplivala na naš odnos do narave, je sprožila nastanek močnega naravovarstvenega gibanja, ki je države prisililo, da so uvedle strožji nadzor nad vnosom najrazličnejših kemikalij v okolje.

Več kot pol stoletja pozneje je priseganje na pomembnost narave in naravnega v marsikaterem primeru še vedno povsem smiselno in utemeljeno, a se moramo hkrati zavedati, da ta oznaka nikakor ne predstavlja univerzalnega zagotovila, da imamo res opravka z boljšim, varnejšim in bolj zdravim izdelkom.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/je-naravno-res-boljse/

-